Arbitraža: vsi sprti, vsi nezadovoljni, le Zagrebu se smeji

Predsednik vlade Miro Cerar v Zagreb, kjer se bo danes sestal s hrvaškim kolegom Andrejem Plenkovićem, odhaja s slabo popotnico.

Medtem ko je hrvaški politični vrh v skoraj šestih mesecih od razglasitve sodbe arbitražnega sodišča o meji s Hrvaško držal enotno fronto, se je nam na domačem dvorišču uspelo spreti do skrajnosti.

O kakršni koli enotnosti, na katero so ob junijski razglasitvi arbitražne sodbe opozarjali posamezni prvaki strank, ni več mogoče govoriti. Razbila se je ob čereh notranjepolitičnih kalkulacij, nerazumevanja igre iz Zagreba, amaterskega pristopa do zunanje politike in različnih pritiskov iz Bruslja.

V vladajoči koaliciji so različni pogledi na način reševanja arbitražnega vprašanja prerasli v odkrite spore.

Predsednik vlade Miro Cerar se bo danes sestal s hrvaškim kolegom Andrejem Plenkovićem. Foto: STA ,

Zdaj je jasno: uveljavitve sodbe v roku ne bo

Slovenija tako pred 29. decembrom, ko se izteče rok za uveljavitev arbitražne odločbe, nima enotnega stališča, kakšni bodo njeni nadaljnji koraki in kdaj jih bo sprejela.

Deluje celo nervozno, čeprav za to ne bi smela imeti razloga. Medtem ko v isti sapi poudarja, da je mednarodno pravo na njeni strani, Hrvaški in mednarodni skupnosti daje mešana znamenja.

Namesto da bi taktično čakala na prve znake nervoze iz Zagreba, ki je v zadnjem obdobju zaradi različnih razlogov, najbolj zaradi odzivov ob razglasitvah sodb mednarodnega sodišča za vojne zločine, izgubil velik del ugleda v EU, si je kabinet predsednika vlade sam naložil breme, da bo vprašanje rešil v šestih mesecih. Pri tem je prišel v navzkriž z ministrstvom za zunanje zadeve.

To je bilo vidno tudi na včerajšnjem sestanku koalicije. Iz izjav ministra in predsednika DeSUS Karla Erjavca je bilo mogoče razbrati odkrito nasprotovanje in celo začudenje nad Cerarjevim odhodom v Zagreb.

SD in DeSUS za tožbo, kaj pa Cerar?

Erjavec je predsednika vlade celo pozval, naj "bo zelo previden, da se ne bo zavezal k čemurkoli, saj je arbitražna odločba ključen pravni akt in tako mora tudi ostati". Izrazil je upanje, da "ne bo Cerar ničesar podpisoval ali se kakorkoli zavezal, saj imamo slabe izkušnje s hrvaško politiko". 

Iz izjav ministra in predsednika DeSUS Karla Erjavca je bilo razbrati odkrito nasprotovanje in celo začudenje nad Cerarjevim odhodom v Zagreb. Foto: STA , Že od začetka decembra zunanje ministrstvo pripravlja tožbo proti Hrvaški pred sodiščem Evropske unije v Luksemburgu zaradi nespoštovanja odločitve arbitražnega sodišča. 

Njeno vložitev podpirajo tudi Socialni demokrati (SD), pravijo njeni poslanci. Oboji se strinjajo, da bi jo Slovenija morala vložiti že v prvih mesecih prihodnjega leta. Predsednik SD Dejan Židan sicer edino pot vidi v implementaciji arbitražne odločitve. "V to smer je šel tudi sestanek pri premierju," je dejal Židan. 

Obe stranki javno poudarjata, da Hrvaška dogovorov ne spoštuje. Erjavec pa svari pred tem, da bi Slovenijo arbitražo vključila v dvostranski sporazum, ker bi to de facto pomenilo odstop od arbitražne odločbe. 

Plenkovićeva etapna zmaga

Kaj pravzaprav želi Miro Cerar, ni jasno. 

Na eni strani Cerar vodi vlado, ki je v parlamentarno proceduro vložila paket zakonov, ki so potrebni za uveljavitev arbitražnega sporazuma. 

Premier občasno nastopa najmanj enako ostro kot Erjavec. Med julijskim obiskom Plenkovića v Ljubljani je Cerar jasno povedal, da Slovenija od uveljavitve sporazuma ne bo odstopila in da se je pripravljena pogovarjati le še o njegovi uresničitve. Prav zaradi ostrega Plenkovićevega nastopa pred generalno skupščino Organizacije združenih narodov (OZN) pa je Cerar septembra odpovedal obisk Zagreba, saj da "pogoji za to niso izpolnjeni". 

Spomnimo, Plenković je takrat v New Yorku dogajanje okrog arbitraže na haaškem sodišču označil za "spodkopavanje vladavine prava in primer, ki bo države odvračal od uporabe mirnega reševanja sporov s pomočjo tretje strani". 

Na drugi strani se je Cerar, na presenečenje številnih, celo v lastni vladi, zdaj odločil oditi v Zagreb. Že samo s tem je Plenkoviću podaril etapno zmago, ki bi se lahko izkazala za zelo pomembno. Hrvaški premier danes ne more izgubiti ničesar, slovenski pa lahko v najslabšem primeru izgubi zelo veliko.

Past, ki Cerarja čaka v Zagrebu

Naši sogovorniki iz diplomatskih krogov so si namreč enotni, da bo hrvaška stran priložnost poskušala uresničiti za uresničitev temeljnega cilja - mednarodni skupnosti, predvsem Evropski komisiji, prikazati, da med državama že teče dialog in to "na podlagi arbitražne sodbe". 

Arbitražna sodba ima v tej hrvaški igri le še vlogo osnove za nove pogovore, ki bi se končali z novim, dvostranskim sporazumom. To pa je tisti skriti zajček, ki se skriva v uradnem stališču Hrvaške, da obe državi potrebujeta dialog, "kontrolirani pogovor", sodelovanje brez napetosti, enostranskih potez in incidentov. 

Foto: Bojan Puhek

Zgodilo bi se lahko, da bodo v Zagrebu danes slovenski strani že ponudili določene korekcije: ali pri kopenski meji ali pri dogovarjanju o skupnem režimu upravljanja Piranskega zaliva. 

Že to, da slovenska stran te ponudbe ne bi odločno zavrnila, bi bilo za Zagreb v tej fazi dovolj. Srečanje Cerar-Plenković bi lahko predstavili kot iskanje "srednje poti", o kateri ves čas govori Plenković. Torej kot začetek dvostranskih pogovorov o mejnem vprašanju, ki bi bili temelj za sklenitev novega sporazuma. 

"Mehčanje" arbitraže

To pa bi bil prvi korak v smeri postopnega "mehčanja" pomena arbitražne odločbe v očeh mednarodne skupnosti in prepustitve njene usode zgodovinski pozabi.

Čeprav Cerar poudarja, da se bo v Zagrebu pogovarjal le o uresničitve arbitražne sodbe, je na mestu vprašanje, zakaj še pred tremi meseci zaradi istega razloga ni odpotoval tja, saj se vmes ni spremenilo nič. 

Hrvaška sodbe še vedno ne priznava, saj ne želi, da postane model za reševanje odprtih mejnih vprašanj s preostalimi sosedami: Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno goro, s katerimi si deli skoraj 1400 kilometrov meje. 

Iz istega razloga njeno uveljavitev podpira EU, ki v njej vidi način za uspešno reševanje mejnih sporov med državami nekdanje Jugoslavije. Celo ostalo dogajanja, najbolj mednarodna (samo)izolacija Hrvaške, gredo na roke Cerarju. 

Gre Cerar v Zagreb zaradi Junckerja ali Janše?

V diplomatskih krogih zato krožijo različne informacije o tem, zakaj si je predsednik slovenske vlade premislil in bo kljub temu odšel v Zagreb.

Ni skrivnost, da so med predsednikom Evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem in Plenkovićem prijateljske vezi. Foto: Reuters Po prvi razlagi naj bi na Cerarja pritisnili v Bruslju. Ni skrivnost, da je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker v prijateljskih vezeh s Plenkovićem, kolegom iz vrst Evropske ljudske stranke (EPP). Tudi sicer Juncker – drugače kot prvi podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans – nikoli ni imel tako jasnega stališča do nujne uveljavitve arbitražne razsodbe.

S tem v zvezi je mogoče slišati več špekulacij. Od tega, da naj bi bil Cerarjev povratni obisk v Zagrebu le formalnost, ki bo uvertura v diplomatsko misijo Timmermansa, posrednika Bruslja za uveljavitev razsodbe, do informacij, da je Cerar v obisk Zagreba moral privoliti tudi zaradi Nove Ljubljanske banke (NLB). Slovenija je namreč trenutno v sklepni fazi dogovorov z Evropsko komisijo o odlogu prodaje največje banke. 

Informacij, da naj bi posamezni visoki predstavniki komisije stališča Slovenije poskušali mehčati s pogojevanjem intenzivnosti podpore pri uveljavitvi arbitraže, ni mogoče uradno preveriti. 

Janša, Plenković in junij 1991

Po drugi razlagi naj bi se Cerar za obisk odločil po tem, ko se je s Plenkovićem sestal prvak SDS Janez Janša.

Šlo je za srečanje sogovornikov, ki imata o arbitražni sodbi enako odklonilno mnenje. Za Janšo je bila to "veleizdaja", saj da Slovenija ne na kopnem ne na morju z arbitražo ni dosegla želenih ciljev, za Plenkovića pa je že od leta 2015 "kontaminirana".

Prvak SDS Janez Janša se je sestal z Andrejem Plenkovićem. Foto: Matej Leskovšek Različni so le njuni motivi. Janšev obisk je bil notranjepolitične narave, namenjen potrebam volilne kampanje. Plenković ga je izkoristil za lajšanje svojega pogajalskega položaja do Slovenije. 

Hrvaški premier ve, da bo slovenska vlada tudi v očeh Bruslja operativna le še nekaj mesecev, nato pa se bodo stranke ukvarjale s predvolilnimi boji. V tem obdobju mora na vse načine poskusiti preprečiti vložitev tožbe proti Hrvaški, ki bi razblinila tudi načrte o novih pogovorih in dvostranskem sporazumu. 

Novo "resetiranje" odnosov po volitvah?

Hkrati je dobil potrditev, da bo v primeru, če se Janša vrne na premierski položaj, na drugi strani imel sogovornika, ki bo v pogovorih privolil v vrnitev na izhodiščno točko – stanje s 25. junija 1991. Navsezadnje je Janša enkrat že "resetiral" odnose s Hrvaško. Leta 2005 je namreč odstopil od sporazuma Drnovšek-Račan, za katerega SDS danes ugotavlja, da je bil za Slovenijo boljši od arbitražne sodbe. 

V vsakem primeru je ritem dogajanja začela narekovati Hrvaška. Razlika v pripravah na sestanek ne bi mogla biti očitnejša. 

Plenković bo sogovornika sprejel po več tednih diplomatske, lobistične in medijske ofenzive, med katero je na položaj državne sekretarke imenoval Andrejo Metelko Zgombić, dolgoletno glavno pravno svetovalko na zunanjem ministrstvu in arhitektko politike Hrvaške do Slovenije. 

Cerar bo v Zagreb prišel, ne da bi njegov zunanji minister vedel, ali se bo tam odločil kaj podpisati ali ne.