Petek, 30. 6. 2017, 12.34
6 let, 6 mesecev
Aleš Maver: Če nam arbitražne odločitve ne bo uspelo uveljaviti, bo sporazum v zgodovini obveljal le za zanimiv poskus
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,78
1
Med najbolj travmatičnimi razmejitvami v slovenski zgodovini sta določitev zahodne meje z Italijo, ki je od Slovencev v Kraljevini SHS odrezala več kot četrtino sonarodnjakov na območjih, in odločitev koroških volivcev, da ostanejo v sklopu avstrijske republike, meni predavatelj na mariborski univerzi Aleš Maver.
Arbitražno sodišče je dokončno določilo slovensko mejo s Hrvaško. Odločitev je bila označena za zgodovinsko, a v preteklem stoletju je bilo sprememb slovenskih mej precej. Z zgodovinarjem, prevajalcem in publicistom Alešem Mavrom smo se pogovarjali o ključnih izgubah in pridobitvah slovenskega ozemlja.
Arbitražno sodišče je pri določanju aktualne meje upoštevalo številne določitve meje v zgodovini. Katere so bile v preteklem stoletju najbolj ključne za slovensko ozemlje?
Vsaj na prvi pogled se mi zdi, da se šolska slovenska zgodovina velikokrat bere kot zgodba o stalnem izgubljanju in manjšanju ozemlja. To predstavo nedvomno krepi dejstvo, da je od "mejnikov štirih", omenjenih v Župančičevem Zemljevidu iz časa pred prvo svetovno vojno, danes na ozemlju Republike Slovenije zares samo Maribor.
Vendar bi nam nekaj primerjav tudi z bistveno večjimi državami pokazalo, da je morda v celoti gledano današnja Slovenija niti ni odnesla tako slabo. Seveda drži, da je zunaj njenega ozemlja ostala nekaj več kot šestina površine, strnjeno poseljene s slovensko govorečim prebivalstvom. To ni malo, a se težko meri na primer z ozemeljskimi izgubami, ki jih je utrpela potrianonska Madžarska, ko je bila iz svetoštefanske sile skrčena na majhno državo, pa tudi z izgubo "vzhodnih ozemelj" v primerih povojne Poljske ali Nemčije (ki je bila več kot štirideset let za nameček razdeljena, seveda predvsem po lastni krivdi).
Kozlerjev zemljevid slovenske dežele in pokrajin
Najpomembnejša takšna izkušnja Slovencev je bilo seveda razmejevanje po prvi svetovni vojni, ko je razpadel habsburški državni okvir, v katerem je živelo krepko več kot 90 odstotkov vsega slovensko govorečega prebivalstva (če ne štejemo tedaj že zelo številnih izseljencev).
Slovensko ozemlje v Kraljevini SHS je bilo treba razmejiti od novonastalih držav Avstrije in Madžarske ter Italije. Izkušnja je bila vsekakor travmatična.
Vendar ni mogoče reči, da so Slovenci v zadnjih stotih letih pri določanju in spreminjanju meja vedno potegnili kratko. Nedvomno bi se lahko slabše izteklo pri reševanju "mariborskega vprašanja", se pravi razmejitve z Avstrijo na Štajerskem po prvi svetovni vojni. Za uspeh lahko velja še priključitev Prekmurja, čeprav je s slovenskim življem poseljeno Porabje ostalo v sklopu madžarske države.
Nazadnje je tu temeljiti popravek rapalske meje po drugi svetovni vojni, o čemer bomo še govorili. Je pa res, da je v zvezi z reševanjem vprašanj severne in zahodne meje po prvi svetovni vojni deloma že v takratni javnosti prevladovalo mnenje, ki je še bolj ukoreninjeno danes, da se tedanje oblasti na Slovenskem niso izkazale in da je bil velik del uspehov posledica samoiniciativnih posameznikov, pa še ti niso bili deležni zadostne podpore.
Podobno nezaupanje politično oblast spremlja pravzaprav do arbitražnega sporazuma s Hrvaško in še čez. Pomembna etapa v 20. stoletju je bila končno (medrepubliška) razmejitev med Slovenijo in Hrvaško v Istri, kjer je bilo treba mejo zarisati v prostor, ki je izjemno dolgo tvoril politično in kulturno enoto. Tudi tu so očitki o malomarnosti in premajhni skrbnosti odgovornih oblastnikov trdovratni.
Tokrat je o meji odločalo arbitražno sodišče, v prejšnjih primerih ni bilo tako. Kateri premiki mej so bili po vašem mnenju za Slovence najbolj krivični?
Tu je na prvem mestu treba omeniti določitev zahodne meje z Italijo, ki je od Slovencev v Kraljevini SHS odrezala več kot četrtino sonarodnjakov na območjih, kjer je imelo slovenstvo zelo globoke korenine.
Simbolno enako hud udarec je bila odločitev (sicer razmeroma tesne) večine volivcev na koroškem plebiscitu že v plebiscitni coni A, da želijo ostati v sklopu avstrijske republike.
Že pred tem je bilo odločeno, da bo večinsko slovensko govoreči del Ziljske doline ostal v sklopu Avstrije brez plebiscita. S tem je bil od večine Slovencev ločen tisti del etničnega ozemlja, ki je kljub svojemu položaju povsem na robu še do druge polovice 20. stoletja ohranil trden slovenski jezikovni značaj in dal nenavadno veliko vodilnih predstavnikov slovenske kulture (Urban Jarnik, Matija Majar Ziljski, oče in sin Grafenauer …).
S tovrstnim vlečenjem meja na zahodu in severu so bila od glavnine slovenskega ozemlja hkrati oddeljena dotedanja ključna središča slovenskega političnega in družbenega življenja, predvsem Trst in Gorica, pa tudi Celovec, čeprav je njegova vloga v zadnjih predvojnih desetletjih že pešala.
Občutek nove meje kot travme je še povečalo spoznanje, da so Slovenci za rapalsko mejo izpostavljeni fašističnemu raznarodovalnemu pritisku, kakršnega Slovenci prej niso poznali niti na Koroškem ali na Ogrskem, in da se je tudi v Avstriji začelo po plebiscitu naglo sesipanje slovenskega občestva na Koroškem, ki je bilo vsaj v prvem obdobju sicer predvsem statističnega značaja.
Ko je bil arbitražni sporazum podpisan in ko je bil o njem razpisan referendum, je v Sloveniji prevladovalo mnenje, da gre pravzaprav za dokument, ki bolj koristi hrvaški strani, se spominja Maver.
Pojavljajo se trditve, da bi bili, če ne bi bilo komunistov, danes naši tudi Trst, Gorica, Istra in Koroška. Je to res?
Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti in ob tem se v vsakem primeru znajdemo na področju if history. Osebno se mi bolj zdi, da je povojni komunistični oblasti in njenim zagovornikom prav zaradi strahotnega razočaranja, ki ga je pomenila rapalska meja, uspelo v široki javnosti uveljaviti nasprotno razlago, češ, če ne bi bilo odporništva pod komunističnim vodstvom, sploh ne bi bilo popravkov te krivične meje ali bi bili bistveno manj velikodušni.
Zdi se mi, da ob tem pomisleki – ti bi se ob dokončni izločitvi omenjenih večjih središč iz slovenske politične tvorbe lahko nanašali še na zamenjavo obalnega pasu v zaledju Trsta, ki je bil zgodovinsko poseljen s Slovenci, za trikotnik Koper-Izola-Piran, ki je bil do 50. let večinsko italijanski, v okviru načela "etničnega ravnotežja" – pri večini stopijo v ozadje.
Včerajšnji dogodek je bil označen za zgodovinskega. Kakšno težo ima z vidika zgodovine – desetletij, morda stoletij?
Kar zadeva zgodovinskost arbitražnega sporazuma s Hrvaško, menim, da bo o njej odločala njegova uveljavitev. Če bo ob koncu prinesel razrešitev vprašanja slovensko-hrvaške meje, bo upravičeno dobil okrasni pridevek zgodovinski. Če te posledice ne bo, bo prej obveljal za zanimiv poskus.
Slovenski predsednik vlade Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor sta arbitražni sporazum ob navzočnosti švedskega predsedstva EU podpisala leta 2009.
Kako kot politični komentator gledate na držo slovenskih oziroma hrvaških politikov med postopkom in ob razglasitvi sodbe? Konec koncev vsak od njih pazi na volilne glasove v svoji državi.
Omejil bi se samo na spreminjanje dojemanja arbitražnega sporazuma na slovenski politični sceni. Ko je bil podpisan in ko je bil o njem razpisan referendum, je v Sloveniji prevladovalo mnenje, da gre pravzaprav za dokument, ki bolj koristi hrvaški strani. Ravno tako je veljal za projekt levosredinskega dela politike, če ne celo za bolj ali manj osebni projekt premierja Boruta Pahorja.
V referendumski kampanji leta 2010 se je v nasprotovanju sporazumu po dolgem času znova združila večina akterjev nekdanjega Demosa. Tudi referendumski rezultat je šel izrazito po običajni (takratni) črti delitve med (slovenskima) levico in desnico.
Po "prisluškovalni aferi" leta 2015 se je slika povsem obrnila. Ko se je Hrvaška začela vesti kot tista, ki bo imela od arbitraže škodo, so se za ohranitev sporazuma najbolj goreče zavzemali številni ljudje, ki so mu pred petimi leti nasprotovali. Njegovi takratni zagovorniki, z izjemo predsednika Pahorja, so bili precej manj vidni.
Zdaj, ko je razsodba očitno taka, da Sloveniji vsaj dopušča pozitivno interpretacijo na točki, ki večino Slovencev daleč najbolj vznemirja, se je v veliki meri obnovila "fronta" z začetka. Vladajoči z leve sredine rezultatu bolj ali manj brez pridržkov ploskajo, predstavniki desne sredine pa ne pozabijo vsaj na "ampak", če niso celo bolj zadržani.
1