Sobota, 27. 7. 2019, 10.00
4 leta, 9 mesecev
SLOVENKA V ZAMBIJI
Afriška Slovenka z velikim srcem, pomembnim poslanstvom in norimi idejami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,40
9
Andreja (Andrea) Mwalula se je rodila v Sloveniji očetu Zambijcu in mami Slovenki. Prvih deset let življenja so z družino preživeli tukaj, nato so se preselili v Zambijo, kjer živi in dela še danes. Kot pravi, je ob selitvi v Afriko jokala, zdaj pa si ne predstavlja, da bi kdaj živela v Evropi ali Sloveniji. "Ko enkrat prideš v Afriko, si ne želiš nikoli več oditi," je dejala. Pred štirimi leti je ustanovila nevladno organizacijo TEFA (Twende education for all), v okviru katere je zaživel izobraževalni projekt za otroke, obolele za rakom.
Oče Andreje Mwalula je bil eden izmed prvih afriških študentov, ki so leta 1961 iz Zambije prišli v Jugoslavijo. Univerzitetno izobrazbo in doktorat iz metalurgije je pridobil v Ljubljani in tukaj spoznal Andrejino mamo Gabrijelo, s katero se je dve leti po svojem prihodu tudi poročil. Imata štiri otroke, poleg Andreje še Suzano, Gregorja in Aleksandra, zadnji se je rodil že po vrnitvi v Zambijo.
Od Tanzanije do Kambodže
Že kmalu, leta 1969, pa so se z družino prvič preselili. Odšli so živet na Škotsko, saj je oče tam eno leto sodeloval v raziskovalnem projektu, nato so se vrnili v Slovenijo, a ne za dolgo. "V Zambijo smo odšli leta 1975. Spomnim se, da smo zelo jokali. Bilo nam je zelo težko," pojasnjuje Andreja. Da bi omilili bolečino otrok, so jim starši ob prihodu v Afriko kupili mačko in psičko. "Imenovali sta se Lejla in Špela," se ju radostno spominja.
Sama pravi, da je njen prvi jezik slovenščina, tudi doma so se namreč – vključno z očetom, ki se je tekoče naučil našega jezika – sporazumevali v slovenščini. "Vedno pravim, da je slovenščina moj prvi jezik, ne angleščina. V Sloveniji sem hodila v šolo," pojasnjuje in dodaja, da so ljudje nad njenim znanjem slovenščine navdušeni.
Po končanem 4. razredu osnovne šole je izobraževanje nadaljevala v Zambiji, kjer je diplomirala iz umetnosti in psihologije. Magisterij iz transdisciplinarnih znanosti s poudarkom na izobraževalnem vodstvu je nato dokončala na državni univerzi Buffalo v New Yorku. Dvajset let je delovala kot mednarodna predavateljica, koordinatorka in ravnateljica osnovne šole v različnih državah – Tanzaniji, Keniji, Ugandi in Kambodži, v katerih je tudi živela.
Pred 11 leti se je kot svetovalka pridružila mednarodni organizaciji, ki izvaja izobraževalne programe za otroke in mladostnike, poimenovani International Baccalaureate (IB). V okviru te je vodila delavnice za mednarodne pedagoge in usposabljanja za šolske administratorje v Afriki, na Bližnjem vzhodu in v azijsko-pacifiški regiji.
Kljub temu, da jo je poklicna pot zanesla v pedagoške vode, priznava, da si je kot otrok želela postati stevardesa, kar je – zanimivo – uspelo njeni sestri. "Zelo sem bila jezna, ko se je to zgodilo," v šali pove in hkrati doda, da se sama ni želela vpisati na univerzo, še manj pa si je predstavljala, da se bo na svoji poklicni poti srečala s poučevanjem in delom z otroki.
Mama Gabrijela je njen heroj
Ko pa nam v pogovoru omeni ženski, ki sta nanjo naredili največji vtis, hitro postane jasno, da je bilo Andreji delo z otroki usojeno. "Obiskovala sem Osnovno šolo Valentina Vodnika in nikoli ne bom pozabila učiteljice iz četrtega razreda. S svojim pristopom do dela me je navdihnila. Nenehno je spodbujala učence. Prepoznala je naše potencialne, ne šibkosti. Ko vodim predavanja, vedno omenim tudi njo, saj je na meni pustila globok pečat."
Poleg učiteljice je bila pomembna ženska v njenem življenju tudi mati, s katero sta si bili vse do njene smrti pred desetimi leti zelo blizu. "Mama je bila moj vzor, moj mentor, moj heroj. Vedno je rada pomagala, še posebej aktivna je bila v dobrodelnih akcijah."
Ko so mami Gabrijeli diagnosticirali raka, je Andreja zapustila takratno delovno mesto v Keniji in se vrnila domov v Zambijo, kjer je devet mesecev skrbela za njo.
"To je bilo najslabših in najboljših devet mesecev mojega življenja. Bila sem vesela, da lahko ta čas preživim z njo, po drugi strani pa je bilo izjemno težko nemočno opazovati bolno mamo. Res je bilo grozno."
Andreja pravi, da je čut za empatijo in altruizem podedovala po mami in stari mami, ki je bila ravno tako dejavna članica Rdečega križa. "Mislim, da je to lastnost, ki jo imamo v družini in se prenaša iz roda v rod."
Želela pomagati nemočnim in ranljivim
Ko se je pred štirimi leti upokojila s položaja ravnateljice mednarodne osnovne šole v Tanzaniji, se je vrnila v Zambijo. "Naveličala sem se položaja vodenja. Moja strast je v motiviranju drugih in verjamem v to, da je treba svoje znanje in spretnosti deliti. Razmišljala sem, kako lahko dolgoletne izkušnje in strokovno podkovanost v sodelovanju z vlado in lokalnimi oblastmi uporabim za izboljšanje izobraževalnega sistema doma."
A kot pojasnjuje, vrnitev v Zambijo ni bila lahka, saj se je morala ponovno integrirati v družbo. "Ko sem se po toliko letih vrnila, sem se zelo težko ponovno ustalila, to mi je bil velik izziv. Razmišljala sem celo o ponovni selitvi, a so me družinski člani prepričali o nasprotnem in me spodbudili, da ostanem in svoje znanje uporabim doma."
Povod za ustanovitev izobraževalne organizacije je bil njen 51. rojstni dan, ko se je odločila, da ne želi zabave in daril. Namesto tega je prosila družino in prijatelje, naj ji podarijo denar, otroške obleke in hrano, ki jih je nato odnesla na otroški oddelek univerzitetne pedagoške bolnišnice v glavnem mestu v Lusaki.
"To je naša največja bolnišnica in večino bolnih iz drugih delov države napotijo prav sem. Ko sem obiskala otroke, so mi dejali, kako zelo pogrešajo šolo, pa tudi mame so izrazile željo, da bi bilo zelo lepo, če bi njihovi otroci nadaljevali šolanje, ki jim je zaradi bolezni oteženo."
Iz škatle naredila učilnico za otroke
Tako se je rodila njena nevladna organizacija Twende Education for all (TEFA). "Stopila sem do vodilnih v bolnišnici in jim predlagala, da bi šolo otrokom omogočili kar za temi zidovi. Nad idejo so bili navdušeni. Po vložitvi vse potrebne dokumentacije (analiza SWOT in natančen opis projekta) ter izpolnitvi vseh zahtev je zaživel izobraževalni program Learning never stops (Učenje se nikoli ne konča, op. p.).
"Dali so nam majhno sobo, ki je bila nekoč igralnica. Učilnica je bila dobesedno v velikosti škatle, vse je bilo umazano in dotrajano. S pomočjo dveh znank smo prostor preuredile in zagnale program, ki je deloval dvakrat na teden po štiri ure," pripoveduje Mwalula.
"Učilnica je bila vedno polna in hitro je postalo jasno, da imamo več učencev, kot nam dovoljuje prostor. Pomislila sem, da to ni tisto, kar hočem. Želela sem izobraževalni center, v katerem bo učenje pomensko, relevantno za otroke in bo odprt vse dni v tednu."
Preprek na njeni poti ni bilo malo. "Pogovarjala sem se z otroki, ki so v bolnišnici bivali že več let, vsi so mi dejali, da imajo raka. Takrat se nisem niti zavedala, da ima Zambija tako velik odstotek otrok, zbolelih za rakom. Nato sem se odločila, da se osredotočim prav na to skupino otrok. Razvili smo program, ki ustreza njihovim potrebam in zdravstvenim omejitvam," pojasnjuje.
V enem dnevu izgubila tri učenke
Kljub temu, da učne dneve spremljata smeh in radost otrok, pa žalostni trenutki niso bili redek pojav – od vseh otrok, ki so se projektu pridružili ob samem začetku, so preživeli le trije. "Enkrat sem se zlomila, ko sem v enem dnevu izgubila tri deklice. Takrat sem tudi prvič podvomila o svojem poslanstvu, zakaj sploh pomagam. To je bil eden izmed najtežjih in najhujših trenutkov v mojem življenju."
Andreja pravi, da organizacija deluje kot velika družina. "Med seboj navezujemo tesne odnose, smo kot člani družine in res mi je težko, ko kateri izmed učencev izgubi bitko z rakom. Čeprav sem želela odnehati, me je moja družina spodbudila, naj projekt nadaljujem, saj z izobrazbo spreminjamo in izboljšujemo življenja otrok. Sestra mi je dejala, naj ne dvomim o tem in naj se projekt nadaljuje v spomin na tiste, ki so umrli, in za tiste, ki še živijo."
V projekt vložila svoje prihranke
Ko so decembra leta 2016 onkološki oddelek za otroke preselili v nove prostore iste univerzitetne pedagoške bolnišnice, je organizacija dobila novo učilnico. "Vse je bilo večje, prostornejše in prijetnejše za delo. Bila sem res navdušena, čeprav je bilo čisto prazno," nam v smehu pove Mwalula.
Da bi prostore ustrezno opremili, je Andreja porabila polovico svojih življenjskih prihrankov, na pomoč pa so ji priskočili tudi družina in prijatelji. "Nekega dne me je poklical znanec in mi omenil, da je seznanjen z mojim projektom in mi želi pomagati. Podaril mi je pet tisoč dolarjev (približno 4.500 evrov, op. p.). Od ganjenosti in njegove dobrote sem se zjokala. To je bilo prvič, da mi je nekdo ponudil toliko denarja za organizacijo."
S tem denarjem je Andreja zaposlila učiteljici, opremili so učilnico, nekaj denarja so namenili za nakup knjig in postavitev knjižnice, preostanek pa so razdelili med matere obolelih otrok. "Večina malčkov ni z območja prestolnice Lusaka, ker je to edina večja bolnišnica v državi. Nekateri sem pridejo z mamo, drugi pa so sirote, zato potrebujejo pomoč tudi za nakup oblek in hrane."
Ne samo izobraževalni center, temveč tudi skupina za opolnomočenje žensk
Ker pa se sogovornica zaveda, da bolezen močno vpliva tudi na življenje staršev, predvsem pa mater – mnoge izmed njih zapustijo dom in preostale otroke ter se preselijo v bolnišnico –, je iskala način, kako jim pomagati in jih čim bolj vključiti v aktivno sodelovanje znotraj organizacije.
Med obiskom vasi približno 20 kilometrov stran od prestolnice je spoznala dve ženski, ki se ukvarjata z izdelavo nakita. "Povabila sem ju na delavnico, na kateri bi svoje znanje o izdelavi nakita posredovali mamam obolelih otrok in učiteljicam, ki bi v prihodnje učile še druge."
Tako so so se v organizaciji lotili prodaje nakita, izkupiček vlagajo v nakup novega materiala in delovanje skupnosti, del denarja pa prejmejo tudi mame, zato da lahko z njim omogočijo šolanje otrok, ki so ostali doma na vasi. Lani oktobra so prodajo razširili tudi zunaj prostorov bolnišnice, v kateri gosti TEFA.
"Brez afriških žensk Afrika ne bi bila to, kar je danes"
"V prodajo nakita so se vključile tudi ženske iz rojstnega kraja mojega očeta, ki leži približno 700 kilometrov stran od Lusake. Tam smo izobrazili 30 mam iz sedmih vasi, da lahko zdaj finančno pomagajo svojim družinam." V tem času pa so ponudbo razširile še z izdelovanjem vrečk in posteljnine iz tkanin.
Izobraževanje mater je le prvi korak v izboljševanju položaja žensk v zambijski družbi. "Zambijke so zelo delavne, a na žalost tudi zelo diskriminirane. Kot zagovornica enakosti žensk, njihovih pravic in možnosti jih želim s svojimi prizadevanji opogumiti, da postanejo bolj samostojne in samozadostne."
Pod okriljem TEFE je nato razvila nov projekt Girls in school (Dekleta v šoli, op. p.). V mestu Mpika v Zambiji TEFA financira šolanje deklet, ki so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ali drugih težav opustila šolanje. "Plačamo jim šolanje, nakup uniforme ter nastanitev v šolskih internatih, zato bi bilo lepo najti več ljudi, ki bi bili pripravljeni sponzorirati dekleta, da se postavijo na noge, in jim tako omogočiti boljšo prihodnost."
S skupnimi prizadevanji do odprtja novih prostorov
Iz učilnice v velikosti škatle je uspelo Slovenki s pomočjo družine, prijateljev in prostovoljcev lani odpreti še en otroški center, a kot pravi Mwalula, želi v prihodnje uresničiti še en velikopotezni načrt, in sicer gradnjo skupnostnega centra, kjer bi lahko v šolsko klop sedlo več kot 350 otrok in mladih iz sedmih vasi in bi poleg izobraževalnega centra vključeval knjižnico, igralnico in računalniško učilnico.
Parcelo za gradnjo je organizaciji podarilo njegovo kraljevo visočanstvo. "Ko so me odpeljali na ogled parcele, sem bila navdušena," je dejala. Omeni tudi hudomušno srečanje z uradniki. "Ko so me vprašali, kako bom financirala gradnjo projekta, sem rekla, da še ne vem. Začudeno so me pogledali, saj niso mogli verjeti, da nimam načrta. Povedala sem jim, naj ne skrbijo, vse nam bo uspelo. Pomembno je le, da imamo mesto, kjer bi lahko objekt stal."
Kot pravi, je njen neomajen pozitivizem gorivo vsega dela. "Če bi samo sedela doma, TEFA ne bi bil to, kar je. Po naravi sem pozitivna, a ne bom lagala, včasih me zelo skrbi, ker ne vem, kako bom plačala učitelje in druge stroške. Zato sem se lani ponovno vrnila v službo, da bi lahko s svojo plačo poplačala učiteljice in projekt Dekleta v šoli."
Razmišlja o kandidaturi v državnem zboru
Kljub temu, da je Andreja izrazila željo, da bi se v naslednjem letu tudi uradno upokojila od pedagoškega dela, pa ni videti, da bi se kaj kmalu ustavila. "Zaradi pereče neenakosti v družbi razmišljam, da bi kandidirala za poslanko v zambijskem parlamentu. Menim, da moramo ženske imeti tudi na čelu države predstavnice, ki bodo navdihovale in s svojim političnim udejstvovanjem izboljševale položaj ne le žensk, ampak vseh nemočnih. Želim biti uradni glas in zastopnik otrok, žensk in vseh, ki so porinjeni na rob družbe."
V Slovenijo se rada vrača, a le na počitnice
"Zelo rada prihajam v Slovenijo, saj imam tukaj sorodnike. A le na dopust. Pol mojega srca je tu, a živeti v Sloveniji ne bi mogla," nam na vprašanje, ali bi se kdaj vrnila v Slovenijo, odgovarja sogovornica. "Nekaj je v Afriki. Ko enkrat prideš, si ne želiš več nazaj." Čeprav si ne predstavlja, da bi se lahko ustalila v Sloveniji, pa ljudem vedno s ponosom pove, da je napol Slovenka.
"Slovenija je res majhna in vsakič, ko nekomu omenim, da prihajam iz Slovenije, ime zamenjujejo s Slovaško. Boli me tudi, da ljudje tukaj ne marajo govoriti o Jugoslaviji in Titu. Svet si je Jugoslavijo zapomnil po nekdanjem predsedniku in ko o njem slišim kaj slabega, priznam, postanem kar malce razdražena," nam je dejala.
Kot prednost naše države navede izobilje zelenja. "Lepota Slovenije je, da ima veliko zelenih površin, všeč mi je tudi stari del mesta. Upam, da se ohrani ta naravna lepota, saj je to ena izmed največjih privlačnosti v turističnem smislu, pa tudi hrana je fantastična," z nasmehom pove. "Vsakič ko pridem, me teta dobesedno zasuje s hrano, ki sem jo rada jedla kot otrok."
Kam so izginile slovenske trgovine?
Kot negativno spremembo v primerjavi s časom, ko je z družno živela v Ljubljani, Mwalula poudari preobilje tujih trgovin. "Kje so slovenske prodajalne? Kam so izginili obrtniki? Povsod so tuje trgovine. Spominjam se tkanin in majic ter kakovosti oblačil, ki sem jih nosila kot otrok. Ko sem bila v mestu, sem iskala 'stara' imena trgovin slovenskih proizvajalcev, ki pa jih nikjer več ni."
Slovenci pa z prihodom tujih znamk ne izgubljamo samo avtentičnosti in obrtniške tradicije. Kot osvetli sogovornica, kot družba dajemo preveč poudarka individualizmu. "Vse se vrti okoli jaza. Stopiš v mesto in vsi so tako resni, vsi držijo razdaljo, nihče nikogar niti ne pozdravi niti se ne nasmehne. V Zambiji je to čisto drugače. Vsi se smehljajo, z veseljem pozdravijo neznance in se ne odmikajo drug od drugega."
Že v naslednjem trenutku omeni dogodek na mestnem avtobusu. "Z bratom sva šla na avtobus. Zaradi premikanja vozila se je brat po nesreči z nahrbtnikom obregnil ob gospo in se ji takoj opravičil. Ko sva sedla nasproti nje, se je čez minuto takoj presedla. Take stvari me res jezijo."
Kaj je barva? Barva kože ni pomembna, pomembno je, kaj imaš v srcu in kako ravnaš v odnosu do sočloveka. V sodobnem času opaža, da se razmere nekoliko izboljšujejo, a nas še vedno čaka dolga pot do sprejemanja drugačnosti. Kot je dejala, so mlajše generacije Slovencev tolerantnejše, a bi lahko bilo še bolje.
"Svet niso samo države zahodne Evrope, Amerika in Kanada," pravi. "Če imajo ljudje priložnost potovati, naj gredo pogledat tudi v ne tako 'in' dele sveta, saj se šele takrat oči v resnici odprejo. Naenkrat se spremenijo tudi življenjske prioritete."
Po njenem mnenju so tudi družinski odnosi v Afriki močnejši in ljudje tudi bolj spoštujejo tradicijo. "Včasih je bilo podobno tudi tukaj, a zdaj se je vse spremenilo."
Slovenijo želi vključiti v projekt
Mwalula nam za konec še pove, da si želi v svoj projekt izobraževanja bolnih otrok vključiti tudi Slovenijo. "TEFA je sklenila partnerstvo z zambijskim konzulatom tu v Ljubljani, zato se bom v prihodnje posvetila tudi temu, da v delo vključim svoje slovenske korenine, saj mi to veliko pomeni. Velikokrat sem se spraševala, kako naj povežem svojo zambijsko in slovensko stran, in če bo sreča, mi bo to v prihodnje tudi uspelo z različnimi projekti in sodelovanji."
9