Slovenka v Los Angelesu: Brezdomci v L. A.-ju so bolj zadovoljni kot povprečen Slovenec

Ni svetovno znana igralka, nima milijonov, a je kljub temu izpopolnjena, saj počne tisto, kar si je želela. Ugotavlja, da si mnogo ljudi v Sloveniji tega ne upa, ali pa si mislijo, da jim to ni namenjeno in da ne morejo slediti svojim sanjam. A pri 29 letih Ana Roza Cimperman v smehu pravi, da ni nikoli prepozno.

Leta 2014 je nesojena študentka prava odšla v Los Angeles, kamor jo je gnala želja po izpopolnitvi v igri. O tem je namreč sanjala že dolgo, a si prej ni upala prisluhniti svojemu srcu. Nato pa je končala dvoletno izobraževanje na šoli Stella Adler Studio of Acting, kjer so si izkušnje nabirali tudi Mark Ruffalo, Salma Hayek, Marlon Brando, Benicio Del Toro, Cybill Shepherd, Nick Nolte in Robert De Niro.

Los Angeles je ni naučil samo igre, temveč tudi življenja. Lekcije, ki si jih nabira tam, jo navdihujejo iz dneva v dan.

Foto: Matej Leskovšek

Kaj vas je odneslo v Los Angeles?
Že prej sem bila tam, ogledala sem si nekaj predstav in sem bila navdušena nad njihovo ravnijo igre. Mislim, da bi enako raven pri nas zelo težko dosegel. Lahko bi zapravila še nekaj let, da bi se o tem učila v Sloveniji, a sem se odločila, da se naučim tam. Šla sem na nekaj tečajev, začela sem hoditi na avdicije … Videla sem, da trdo delo in profesionalnost pripeljeta marsikam.

Kakšna igra vas zanima?
Vedno mi je bila bolj všeč filmska, a ko sem videla, kakšno gledališče pravzaprav mora biti, da ga tam delajo zelo naravno, da so ideje vrhunske, bi lahko rekla, da me enako zanima tako gledališče kot film.

Večina Slovencev si igralske izkušnje nabira v New Yorku, kako to, da ste izbrali L. A.?
Želim si iti tudi v New York, a nisem ravno za petje in ples ter Broadway, zato se mi je zdel Los Angeles primernejši. Je tudi malce cenejši, poznala sem že nekaj ljudi, pa tudi vreme je čisto drugačno (smeh, op. p.). Zdi se mi, da je bolj umirjeno, New York pa je kar naporen. Sicer ga pogrešam, tam sem pred šestimi leti preživela dva tedna, a brez večje količine denarja si ne bi upala živeti tam. Razlika je precej očitna. L. A. je bolj za spiritualne ljudi, zdi se mi, da sem ves čas na počitnicah (smeh, op. p.).

Preberite si še zgodbi dveh slovenskih igralk v New Yorku, Ane Vukićević in Gaje Višnar.

Mnogi pravijo, da je L. A. brez duše, da je New York veliko bolj pristen …
Ni ravno duše, ko vidiš, kako je vsa industrija umetna. Vsi šovi, v katerih misliš, da je kaj spontanega, niso takšni, saj je vse vnaprej napisano. Novice o ljudeh, ki živijo tam, velikokrat pošljejo ti ljudje sami, niso se novinarji dokopali do teh informacij. Po drugi strani pa se mi zdi, da so ljudje zelo sproščeni, bolj so povezani sami s sabo, veliko se posvečajo sebi, vsi dobro živijo, skrbijo za svoje telo, so ambiciozni, cenijo se. Vsi so tam, kjer želijo biti, in to je zelo zanimivo videti, saj ni slabe energije, ni nevoščljivosti, vsak je zadovoljen sam s sabo. Razen, če ne dela in ve, da lenari, da bi moral iti na avdicijo, ampak raje počne kaj drugega, ve, da ni na pravi poti … Ljudje so bolj pomirjeni sami s sabo, v zraku je več neke dobrote.

Foto: Matej Leskovšek

Je glamur, ki ga vidimo v resničnostnih šovih, posnetih tam, pristen?
Jaz živim v Hollywoodu, kjer ni ravno glamurja, saj tam redno videvaš brezdomce. Živim ulico stran od Dolby Theatra, kjer podeljujejo oskarje, in takrat je vse naokrog zaprto. Enako je, ko so premiere. Ko sem enkrat odhajala s tečaja joge, sem od daleč videla Milo Kunis, ki je bila ravno na premieri filma. Ni bilo veliko ljudi, ker ni bil tako popularen. To se dogaja vsakodnevno – hodim po ulici in vidim Mariah Carey, ki snema nastop za šov Jimmyja Kimmela. Je glamurozno, a hkrati ni, saj je to povsem navadna ulica, zraven pa spijo brezdomci. Beda in blišč sta pomešana. Če hočeš videti lepe hiše, obleke in stvari, moraš iti v Beverly Hills ali West Hollywood.

Kakšno je vaše življenje tam, kako je videti vaš vsakdan?
Čisto različno, saj nekatere dneve samo berem scenarije ali se posvečam naglasu. Vsak dan pa najprej odprem spletno stran, kjer se prijavljam na avdicije, pogledam, kaj je na voljo, koliko plačajo … Če se sklada z mojim urnikom, se prijavim, lahko se prijaviš tudi na 30 avdicij na dan. Včasih ti ne sporočijo nič, včasih te povabijo na avdicijo, včasih te kar najamejo, saj nimajo časa za avdicijo. Vsak dan je drugače. Včasih moram vstati ob 3. ali 4. uri zjutraj, včasih imam recimo ob šestih popoldne snemanje. V takšnih primerih spim do treh, dobimo se ob šestih popoldne in snemamo vso noč ali še dlje.

Foto: Matej Leskovšek

Za kakšna snemanja gre?
Posnela sem veliko videospotov, saj je to dobro plačano delo. V zadnjega pol leta sem posnela kakšnih osem videospotov. Eden je bil za Boba Sinclara, pa za Cheat Codes za pesem Let Me Hold You, kjer smo statisti plesalci. Tam smo, da naredimo vzdušje. Sicer imam raje filme, predvsem kratke, saj do celovečercev težje prideš, zanje raje najemajo ljudi, ki jih že poznajo, jaz pa še nisem toliko časa na sceni, niti nimam toliko zvez. Zato sem v zadnjem letu večinoma snemala kratke filme, med njimi tudi grozljivke. Očitno imam tak obraz, da radi vidijo, da se mi zgodi kaj strašnega (smeh, op. p.).

Ena od teh grozljivk je bila celo sprejeta na štirinajst festivalov. Za večino filmov še čakam, da izidejo oz. da jih bodo poslali na festivale, to pa lahko traja mesece ali leto dni. Posnela sem tudi kar nekaj internetnih oglasov in skečev, dva za Peto, pa tudi za Equality California, Cracked in Združene narode, imela sem tudi vlogo Rusinje v internetni nadaljevanki (web series).

Ana v videu za Peto:

Se da živeti od takšnih igralskih vlog ali je potrebna dodatna službo?
En mesec se da, naslednjega težje. Malo je lažje, ker v Ljubljani oddajam stanovanje, a ker sem tujka, sploh ne smem opravljati drugega dela razen igrati. Ker imam vizo za šovbiznis (Entertainment Visa), sem lahko manekenka ali karkoli drugega v povezavi s šovbiznisom. Ne smem pa delati nič drugega, če bi bila natakarica, bi kradla delo Američanom.

Koliko Slovencev poznate v L. A.-ju?
Kar nekaj nas je. Tudi moja cimra je Slovenka. V zadnjem času nas je veliko, zdi se mi, da so naši prijatelji tukaj vse pogosteje Slovenci kot pa Nemci ali pa Rusi, recimo.

Mislite, da bodo Slovenci zdaj kaj lažje dobili vlogo v filmu, ker je prihodnja prva dama ZDA Slovenka?
Res upam, da bo vlog več. Da bo namesto ruske mafije prišla v ospredje slovenska mafija, čeprav je ruska v Los Angelesu močnejša (smeh, op. p.). Ponavadi v filmih videvamo ruske ali srbske prostitutke, zdaj bi bil čas za slovenske. Ali pa bomo morda igrale uradnice, predstavljale dobro stran zakona, ženske, ki so uglajene, ambiciozne. Morda bi lahko bila kakšna slovenska diplomatka, nikoli ne veš (smeh, op. p.).

Se tudi vam dogaja, da vam večinoma dodeljujejo vloge tujk?
Tujca v Ameriki lahko prelisičim, da sem Američanka, Američanov pa ne. Prehitro govorim in potem se zapletem.

V čem je Ljubljana boljša od Los Angelesa:

Ste se učili zmanjševanja naglasa kot nekatere slovenske igralke v tujini?
Hodila sem na dva tečaja, a to ni dovolj. Zelo pomaga, a temu se moraš veliko posvečati sam. S cimro recimo ne bi smela govoriti slovensko, vsak dan bi morala delati vaje, se učiti izgovarjave različnih glasov. Dobra vaja je tudi, da gledaš ameriško serijo z angleškimi podnapisi in bereš na glas skupaj z njimi. S tem ujameš pravi ritem. Biti moraš discipliniran, 20 minut na dan, pol leta, pa boš morda dosegel njihovo izgovarjavo.

Kaj potem zadržuje našo Melanio, da po skoraj dveh desetletjih življenja v ZDA še vedno zveni kot popolna tujka?
Tudi jaz se čudim, da je njen naglas še vedno tako očiten. V Los Angelesu sem srečala ogromno tujcev, ki po dvajsetih letih govorijo zelo slabo, ampak ona ima denar in čas, da bi to popravila, tudi obkrožajo jo (verjetno) sami Američani. Predvidevam, da je njenemu možu privlačen ta vzhodnoevropski pridih, verjetno ni naključje, da je bila njegova prva žena Čehinja. Mogoče se boji, da bi ji to vzelo določen čar, da bi bila manj eksotična. Verjetno so med kampanjo tudi ugotovili, da njegovih volivcev njen naglas ne moti.

Foto: Matej Leskovšek

Kakšna je konkurenca na avdicijah?
Strašljivo je, ko vidiš, kako lepe ženske so tam (smeh, op. p.). No, saj so tudi tu, na ulici se sprehajajo celo lepše, a neverjetno se mi zdi, kako ljudje v L. A.-ju skrbijo zase. Tam je povsem običajno, da hodiš na fitnes, da ješ zdravo. Joga je zelo v ospredju, mentalno počutje, meditacija … Vedo, kako pomembno je, da se pomiriš in ukvarjaš sam s sabo. Tukaj pa marsikdo v to ne verjame in misli, da tega ne potrebuje. Ampak ljudje nismo narejeni za dandanašnji stres, zato moramo skrbeti zase.

Videti je, da vas je Los Angeles naučil še veliko drugega kot samo igre.
Ja, marsikdo mi reče, da sem se zelo spremenila. Da sem bolj samozavestna in imam tudi več empatije. To je najbrž zaradi igralstva. No, saj se velikokrat razburim, a poskušam doumeti na drugačen način, pogledati z dobre plati. Če ne zaradi drugih ljudi, že zaradi sebe. Zakaj bi se obremenjevala? Morda zato, ker je v L. A.-ju še toliko več zunanjih stvari, ki te lahko dotolčejo, če jim pustiš. Moraš ohraniti notranji mir, si ustvariti neko filozofijo, da lažje živiš, saj je mnogo stvari zunaj tvojega dosega. Že to, da nisi izbran na avdiciji … Če vem, da sem se res potrudila, da vem, da sem jim bila všeč, potem me sicer malo muči, a večino časa si rečem: drug videz jim je bil všeč, zakaj bi se obremenjevala, če so hoteli nekaj drugega? Mogoče so na koncu najeli nekoga, ki ga poznajo, ali pa so se raje odločili za rjavolasko, mogoče so hoteli mlajšo, starejšo … To sploh ni neko merilo, ali sem jaz vredna te vloge ali ne.

Foto: Matej Leskovšek

Sodelovali ste tudi z FBI. Kako je to povezano z igro?
FBI-jeva ekipa, ki se pogaja s talci, dvakrat letno organizira šolanje v Los Angelesu. Pride kakšnih sto specialcev, ki imajo nekaj dni šolanje, potem pa potrebujejo prave ljudi, talce, zato prosijo igralce. A ker to ni plačano delo, se jim ne odzove skoraj nihče. Javila sem se jaz in še trije ali štirje. Vsak dobi svoj scenarij za vlogo. Eno dekle je bilo bančna roparka, nekdo je bil skakalec z mostu, jaz sem bila žena, ki je svojega moža in otroka vzela za talca. Potem smo začeli, poklicali so me po telefonu in me skušali prepričati v predajo. Nekateri me sploh niso poslušali, pri nekom sem prav videla, da ni poslušal, kaj so ga zadnje tri dni učili (smeh, op. p.). Učili so jih, katere besede morajo uporabljati, recimo "Čutim, da ste v redu oseba, ampak ste se znašli v tej situaciji." Vedno prelagajo krivdo na nekoga drugega. Ali pa: "Vem, da ste dobra mama, ampak ali se vam ne zdi, da je vašega sina strah?" Ne smejo biti pokroviteljski, učijo jih empatije. Na koncu sem jim tudi jaz povedala, kaj mi je bilo všeč in kdo me je prepričal.

Kakšna pa je bila vloga za Združene narode?
Združeni narodi imajo cel kup oddelkov in eden od njih je Fashion Fights Poverty (Z modo proti revščini, op. p.), s čimer ozaveščajo, da ljudi v državah tretjega sveta izkoriščajo za šivanje oblačil. Svet trenutno temelji na hitri modi, kot sta H&M in Zara, v ZDA tudi Forever 21. Te stvari tudi hitro zavržemo, saj imamo preveč vsega. Posneli smo modni film, v katerem so nastopale tudi manekenke. Šlo je za nekakšno apokaliptično sporočilo, prikaz tega, kakšen bi bil svet, če bi izgubili vse, če bi ta proizvodnja uničila vso vodo, zelenje, zrak … Snemali smo v Palm Springsu, kjer leži neko umetno jezero, v katerem so pred leti zaradi previsoke slanosti pomrle vse ribe. Okostja teh rib so še vedno tam, zelo smrdi, voda je umazana in strupena. Tam smo prikazali, kaj bi se zgodilo, če bi se nadaljeval tako hiter način življenja, v katerem nas ne zanima, kakšne so posledice.

V čem je Los Angeles boljši od Ljubljane:

Si tudi dolgoročno želite ostati v ZDA ali se pozneje vidite v domači Sloveniji?
Zagotovo si želim ostati v Ameriki, morda tudi v New Yorku, ko mi malo steče, saj si zdaj še ne bi upala iti tja. Trenutno me je morda tudi malo strah, saj je Amerika po izvolitvi Trumpa pokazala drugi obraz. Tam so ljudje odprti, po volitvah pa se je zazdelo, da morda niso. A Kalifornija je zelo odprta, liberalna in tam mi ne bi bilo hudega. V Sloveniji imamo veliko krasnih stvari, a nekaj je v zraku, ljudje nimajo energije, zelo veliko jih je v depresiji. Tam gredo ljudje kljub vsemu še vedno v fitnes, imajo voljo, skrbijo zase, tukaj pa slaba volja pomeni čisto odpoved delovanja. Nekateri se tako vlečejo leta.

Preden sem šla, nekaj let nisem delala nič, nisem hodila na predavanja – bila sem vpisana na pravno fakulteto –, stagnirala sem, nisem bila zadovoljna s tem, kar delam, a hkrati nisem naredila nič. Če v Sloveniji narediš to, kar hočeš, in si odločen, si množica misli "kaj se pa ta zdaj gre". Ni miselnosti Sledi svojim sanjam. Skrbelo me je, kaj bodo rekli ljudje. Vedno mislimo, da bomo nekaj dosegli in bomo potem srečni, ampak ni tako. Najprej se moraš posvetiti sebi. Mene je recimo rešilo to, da sem začela delati to, kar me veseli, in to je igra. Prej sem pa samo gledala igralce in kritizirala, vse te moti, ker nisi zadovoljen s seboj. Je pa res, da v Sloveniji ni toliko možnosti, da bi ljudje delali to, kar želijo. Ali pa si morda ne upajo, ker v tujino je težko iti. Psiha je blokada. Ljudje niso zadovoljni, pa ne vedo, kako priti iz tega, ne vedo, da se imajo pravico rešiti. Slovenci smo navajeni, da tako pač je. V Ameriki pa imajo ljudje vedno neko upanje. Lahko bi rekla, da so brezdomci v L. A.-ju bolj zadovoljni kot povprečen človek tukaj.

Foto: Matej Leskovšek

Save

Save