Slovenska igralka v ZDA: New York predstavlja vsakodnevni boj za preživetje

Gaja Višnar prihaja iz igralske družine, vse življenje je bila obkrožena z igralci in igro, zato je tudi njo premamil ta svet. Kot veliko Slovencev se je tudi ona odločila šolati od najboljših prek luže, zato se je pred dobrim letom in pol preselila v New York, ki ji daje tisto, česar ji Slovenija ne bi mogla dati. Vpisala se je na šolo Circle in the Square Theatre School, ki se ji posveča vse dneve, brusi in pili svoj igralski talent.

Pravite, da prihajate iz igralske družine ...
Igrala sta oba starša, s tem, da je šla mama pozneje v druge vode, oče, Matjaž Višnar, pa je bil igralec do upokojitve. Vsekakor sem rasla s teatrom, z mamo sva doma prirejali mini lutkovno gledališče, ogledala sem si vse mogoče predstave, z očetom sva veliko hodila v kino ... Ko sem zdaj priča vzgoji in aktivnostim otrok, vidim, da sem imela res drugačno, z umetnostjo podprto vzgojo.

Sta vas starša tako tudi usmerjala?
Sta, v vrtcu in osnovni šoli sem bila tudi del gledaliških skupin. Pozneje sem obiskovala bežigrajsko gimnazijo, ki je usmerjena bolj neumetniško. Ravno zato sem si ob odločanju za študij rekla, da bom šla študirat nekaj bolj produktivnega. Moji sošolci so se večinoma usmerili na bolj znanstvena področja, kot so medicina, pravo, ekonomija. Jaz sem se odločila za študij psihologije, ker se mi je zdela nekaj vmes med znanostjo in umetnostjo. Pozneje se je to izkazalo za dobro odločitev, saj mi psihologija pri mojem delu da res veliko.

Foto: Ana Kovač

Kdaj ste potem odšli v New York in sledili igralskim sanjam?
Prvič leta 2010. Ko sem študirala psihologijo, sem ves čas igrala v gledališčih in vse bolj ugotavljala, da striktno znanstveni krogi niso zame. Po dveh letih študija sem malo prekinila in odšla za tri mesece v ZDA, kjer sem hodila na tečaje po studiih. Ko sem takrat prišla v New York, sem se počutila, kot da sem prišla domov.

Kako se je bilo pozneje ustaliti tam?
Najti stanovanje v New Yorku je vedno izziv, že na začetku sem se trikrat selila. V New Yorku je toliko ljudi, da težko najdeš ustrezne cimre in dobro stanovanje. Newyorška stanovanja so neskončna saga. V vseh teh letih sem živela z zelo zanimivimi ljudmi (smeh). Nekateri so bili v redu, kakšni so imeli pa res težave.

Kakšne težave?
Z raznovrstnimi substancami, pa tudi osebnostne. Če človeka ne poznaš, ob selitvi ne veš, kdo je v resnici tvoj cimer. V New York pride veliko mladih ljudi, ki so v tem mestu lahko svobodni in so to, kar doma niso mogli biti. Vse je odprto, vse je dostopno, lahko dobiš vse, kar si lahko privoščiš. Je drugačen način življenja.

Kdaj ste se za stalno preselili tja?
Februarja 2015, ko sem opravila sprejemne izpite za fakulteto.

Kakšni so bili sprejemni izpiti?
Napisati moraš motivacijsko pismo, zakaj si želiš na to šolo, predstaviti se moraš, kakšni so tvoji cilji. Imeti moraš še dve priporočilni pismi ljudi, ki te poznajo in so delali s tabo. Potem te povabijo na sprejemni izpit, za katerega moraš pripraviti en klasičen in en sodoben monolog. Morala sem tudi pokazati svoje pevske sposobnosti, kar na sprejemnih izpitih za kakšno drugo igralsko šolo ni bilo potrebno. Sprejeta sem bila na nekaj šol, med bolj poznanimi so New York Film Academy, American Academy for Dramatic Arts in na Actors Studio univerze Pace, a sem se odločila za Circle in the Square Theatre School, za katero sem presodila, da mi bo dala največ, pa tudi želela sem nekaj, kar bi me čim prej uvedlo v delo. Program Actors Studia na primer je daljši in bolj akademski, osredotočen na "method acting", metodo, ki sem se je kar nekaj let učila v Igralskem studiu Bratov Vajevec.

"Method acting" je metoda igranja, pri čemer se igralec povsem poistoveti s karakterjem, ki ga igra, tudi ko ni na odru?
Ja. S tem igralci dejansko doživljajo to, kar igrajo na odru. Če denimo igraš klošarja, se za pol leta preleviš v njega. Da res pustiš, da karakter, ki ga igraš, zaživi s tabo. Do ene mere se mi to zdi potrebno in je v redu, a menim, da mora igralec spoznati vse tehnike in metode. Ta pristop sem že poznala, zato se nisem hotela vpisati na šolo, ki bi bila omejena samo na nekaj.

Foto: Ana Kovač

Kaj pa vas bolj pritegne, gledališče ali film?
Trenutno se vse bolj usmerjam v film, ampak prej sem večinoma delala v gledališču. Igrala sem v kratkem slovenskem filmu, Moje asocialno življenje 2: Mala bela laž, v katerem imam eno epizodno vlogo, to pa je pravzaprav vse, kar sem delala pri nas, kar se tiče filma. Potem sem šla pa v ZDA, kjer me je film začel še bolj zanimati, saj se tam z njim srečuješ na res vsakem koraku. Tam sem nabrala že nekaj filmskih izkušenj.

Gaja v filmu Moje asocialno življenje 2: Mala bela laž:

Kaj pa AGRFT?
Opravljala sem sprejemne izpite in nisem bila sprejeta. Začela sem iskati druge možnosti, ker sem vedela, da to hočem početi in tako me je pot zanesla v New York. Slovenija je majhna in imamo res omejene možnosti, čeprav je veliko talenta na vseh področjih, ampak v tujini vidiš, kako smo tukaj zaviti v neko vato, kar se predvsem kaže v umetnosti. Če se vrnemo k primeru klošarja, biti brezdomec v velikem mestu, kakršno je New York, pomeni nekaj drugega kot v Sloveniji. Marsikatero dramsko delo je osnovano na bolj ekstremnih primerih, kot jih v Sloveniji lahko izkusimo na lastni koži.

Foto: Ana Kovač

Kako je videti vaš študij v New Yorku?
Študiramo in seveda tudi igramo, imamo lastne produkcije na našem odru, saj je moja šola edina šola, ki je povezana z broadwayskim gledališčem, kar je super izkušnja. Po koncu napornega šolskega leta sem uspešno prestala selekcijo za napredovanje v naslednji letnik, za poletni oddih pa so nas opremili z goro obvezne literature dramskih klasikov, od Shakespeara do Čehova. Zahtevna šola, ki ni toliko znana šola, kolikor je priznana, predvsem v akademskih krogih. Ima zelo bogato tradicijo, v njej so začeli mnogi znani igralci, med njimi tudi Al Pacino, Vanessa Redgrave, Philip Seymour Hoffman, ki je predstavnik alumni kluba naše šole … obiskovala jo je tudi Lady Gaga.

Kako je biti tuji študent v New Yorku?
Imam sošolce s kar nekaj koncev sveta: iz Afrike, Islandije, Filipinov, Belgije, Portorika ... Veliko je tudi Američanov. Največji izziv je jezik - za zmanjševanje naglasa moramo trdo delati vsi, saj ima vsak svoje narečne posebnosti. S to skupino ljudi vse dneve ustvarjam v kleti na Broadwayu, kar pogosto ni tako glamurozno, kot se sliši (smeh, op. p.). Je pa ustvarjalno in produktivno. Plesni studio imamo nekaj ulic stran, pri čemer moramo prečkati Times Square - da si Newyorčan, veš, ko začneš preklinjati turiste, ki ti skačejo pred nos, ko poskušaš ujeti začetek predavanj. Presenetljivo nam turistični agenti na cesti vedno znova poskušajo prodati vožnjo z avtobusom - ne vem, kdo si lahko misli, da si prepoteni z blazino za jogo pod roko želimo turističnega ogleda mesta. Normalno je tudi, da gre mimo tebe popolnoma preprosto oblečena zvezda, kot npr. Alec Baldwin ali Saoirse Ronan, ki jih pogosto sploh ne opaziš. Ves čas tudi srečuješ ljudi iz industrije, morebitnim prihodnjim sodelavcem si izpostavljen na vsakem koraku. Študij od nas zahteva veliko in ne ostane mi prav dosti prostega časa - tega izkoristim za dodatne naloge, vaje in igralsko mreženje. Čeprav v New Yorku ne morem uživati toliko kot prej, je zakorakati iz gledališča v mestni vrvež Broadwaya vedno znova navdih.

Foto: Ana Kovač

Menda ste se imeli priložnost učiti tudi od Hugha Jackmana?
Pri nas je imel predstavo in vodil seminar, med katerim nam je razkril svoj pogled na igralsko delo in smisel gledališča. Lahko smo mu postavljali vprašanja, kar je super, saj nam to na zanimiv in praktičen način predstavi življenje enega igralca. Bila sem tudi na seminarju od Cynthie Nixon, ki je igrala v seriji Seks v mestu. Res je super ženska, govorila je o svoji karierni poti, igralskem življenju v New Yorku … Enkrat je igrala v dveh broadwayskih predstavah naenkrat - v prvem dejanju ene, na drugo dejanje je šla v drugo, bližnje gledališče, na tretje spet v prvo. 

Kje v New Yorku trenutno živite?
Zdaj nikjer (smeh). Iščem novo stanovanje, skupaj s sošolci. Prej sem živela v Queensu, ki je sicer malo odmaknjen od Manhattna, kjer se nahaja moja šola, a vseeno dovolj blizu, da mi pot do šole ne vzame preveč. Živela sem tudi na zgornjem Manhattnu … veliko sem se selila, prav tako moji sošolci, to mesto je zelo pretočno.

Imeti cimra je skoraj nujno, kajne? Imate svoj mir?
Pogosto ne, a temu se pod silo razmer prilagodiš, saj so najemnine astronomske. Že mesto samo po sebi je bolj hrupno, stanovanja so stara in tudi kakovost življenja je nižja kot tukaj, ulice so bolj umazane, podzemne železnice so stare … a tudi to ima svoj čar, meni je bilo ravno vse to najbolj všeč, ko sem prvič prišla v to mesto.

Foto: Ana Kovač

Ste našli dobre prijatelje?
Sem, čeprav so prijateljstva tam malce drugačna kot tukaj. V Ameriki na splošno je bolj individualistična kultura, New York pa predstavlja vsakodnevni boj za preživetje. Prijateljstvo ni tako tesno kot v Sloveniji, kjer je bolj družinska atmosfera, tam pa ni tako tesnih vezi, ampak ti vsi zelo pomagajo, ko je treba. Na začetku sem se morala malo navaditi, ker človeka na prvo žogo morda ne začutiš, ko pa potrebuješ pomoč, ti pa takoj stoji ob strani.

Kako je videti vaš vsakdan v New Yorku?
Vstanem okrog sedme ure, ob 8.15 se moram odpraviti od doma, če hočem do devete ure priti na prvo predavanje. Najprej se moram glasovno ogreti, saj takoj začnemo pevske vaje, potem sledi marsikaj, od plesa, igre Shakespeara, seminarjev gostujočih profesionalcev, odrska igra, fizična igra … Od jutra do poznega večera sem na intenzivnih vajah in treningih.

Torej je pri vas tako, kot pravijo, da mora biti: da mora pravi igralec znati še peti in plesati?
Ja. Gledališka industrija to večinoma kar zahteva. Filmska igra tega sicer ne zahteva, niti ni nujno, da imaš zelo močen glas, ki mora seči do zadnje vrste. Za oder je pa potrebno vse to.

Pa kljub vsemu temu trudu se še vedno najdejo nekateri, ki mislijo, da jim bo uspelo čez noč …
Veliko je tega, ja. A mislim, da se ravno tu v praksi dolgoročno dela selekcija, saj je veliko takšnih, ki si želijo vsega tega samo zaradi slave, a se ne bi ravno potrudili za to. Pridejo v mesto in upajo, da jih bo nekdo odkril, delajo kot natakarji. Gostinska industrija zato živi od igralcev, kar je nekakšen kliše, saj je to delo, s katerim si lahko prilagajaš ure in hodiš na avdicije. Potem si pa kar naenkrat star 40 let in še vedno upaš, da ti bo uspelo, ker imaš takšno idejo, da je uspeh nekaj trenutnega, kar pride samo od sebe in ne kot trdo delo. Resnica pa je takšna, da lahko samo z delom in izkušnjami prideš do znanja o preživetju v industriji, povezav in poznanstev.

Morate tudi vi delati?
Moja šola je plačljiva, a sem dobila štipendijo. Rednega dela trenutno nimam, saj je moj urnik na šoli prenatrpan, z obveznimi pripravami je dan že tako prekratek. Nekaj dobim od občasnih projektov in imam nekaj prihrankov, s katerimi si za zdaj ob pomoči širše družine še lahko plačujem stroške. Začetni vložek sem morala za ta študij vzeti v zakup, sicer me pa čaka samo še eno leto, preden se lahko popolnoma posvetim delu.  

Foto: Ana Kovač

Se počutite varno v New Yorku, si upate sami po ulici?
Ja, počutim se kar varno, čeprav sem bila letos udeležena v incidentu, pretepu sredi dneva v središču Manhattna, ko sta dva moška začela povzročati težave sredi dneva in je zavladala precejšnja panika. Ni bilo nič hujšega, se zgodi, a se je končalo z manjšimi poškodbami. V takšnem velemestu si priča pretepom in podobnim stvarem. Ti pa to kot umetniku da zelo bogate izkušnje, če se dobro konča, seveda (smeh).

V New Yorku je veliko Slovencev, ki hočejo postati igralci. Si pomagate, se družite ali čutite kakšno rivalstvo?
Manj je rivalstva kot tukaj, zelo si pomagamo, saj je dovolj prostora za vse. Ko gremo na avdicijo, smo si resda konkurenca, a ni takšnega ljubosumja kot v Sloveniji. Jaz vedno pravim: če v Ameriki vidiš nekoga, kako se vzpenja po lestvi, boš rekel, "jaz grem tudi", pri nas pa bodo tega človeka hoteli povleči dol. Zelo se podpiramo, vemo, da je težko in ravno zaradi tega si stojimo ob strani.

Kakšne so vaše sanje kot igralka?
Jaz bi se rada preživljala s tem, kar rada počnem, kar sem in kar imam za ponuditi. Rada bi ustvarjala. Res me zanimajo ljudje, vživljanje v njihova življenja, uprizarjanje … to bi rada počela. Najbolj so mi všeč drama in različni karakterji, torej karakterna igra. Zdaj se učim stvari, ki jih prej nisem znala in poznala, zato se razvijam naprej. Zadnje leto je namenjeno temu, da nas šola čim bolj predstavi industriji, da čim več igramo in da dobimo praktične izkušnje in nas potem potisnejo v kruti svet (smeh).

Foto: Ana Kovač

Gaja si želi po končanem študiju, ki bo trajal še približno eno leto, ostati v New Yorku in si še naprej ustvarjati kariero igralke. Los Angeles je kot filmska prestolnica trenutno ne mika, a pravi, da bi brez obotavljanja delala tudi tam, če bi jo delo tja zaneslo. Vendar njeno srce pripada umetniškemu New Yorku, kjer navdih najdeš na vsakem koraku.