Nedelja, 16. 12. 2018, 20.00
6 let
Slovenka v Kanadi: Slovenija mora postati bolj odprta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,45
6
Po dveh poletjih, preživetih v Ameriki, se je 26-letna Sintija Zupan odločila zapustiti rodno Ljubljano in svojo srečo poiskati v Torontu, kjer biva že nekaj mesecev. Pravi, da je s selitvijo želela potešiti hrepenenje po doživljanju enkratnih življenjskih izkušenj, vse dokler ne bo pripravljena oziroma ne bo začutila, da je čas za ustalitev in redno zaposlitev.
Čeprav se je nad potovanji navduševala že od majhnega, je resno začela potovati po 18. letu. S prvim resnim študentskim delom in zasluženim denarjem si je najprej privoščila kratke oddihe po evropskih mestih.
Kanado prvič obiskala pred osmimi leti
Kasneje, ko je postala bolj izkušena, je začela potovati v bolj oddaljene kraje, kot je Bali. Pot pa jo je ponesla tudi v ZDA in Kanado, znotraj katere je obiskala Montreal, Ottawo, park Alonqin, ogledala si je tudi Niagarske slapove.
Glavno mesto province Ontario je prvič obiskala pred osmimi leti, vendar ga ni videla prav veliko, saj je bilo potovanje kratko.
"Takrat nisem imela priložnosti doživeti mesta v celoti, prav tako pa se je v zadnjih letih veliko stvari spremenilo.
Mesto je definitivno ogromno in na neki način podobno ameriškim velemestom, predvsem v tem, da način življenja tu poteka res hitro," pravi Sintija.
Za selitev krivo študensko delo
Tako kot mnogo drugih se je v Kanado preselila zaradi želje po delu in boljšem zaslužku.
"Nad samim delom v tujini sem se navdušila, ko sem pred dvema letoma prvič odšla na poletno delo v Ameriko, ki sem si ga takrat poiskala s pomočjo potovalne agencije, ki študentom ponuja zaposlitev v tujini. Ta izkušnja je bila nekaj najboljšega in najbolj pozitivnega, kar sem kadarkoli doživela," pojasnjuje.
Z delom v tujini so se ji odprli novi pogledi na svet. Začutila je, da želi svojo mladost izkoristiti za raziskovanje in spoznavanje ljudi.
Hrepenenje po neznanem in vznemirljivem jo je ponovno pripeljalo nazaj v Kanado, kamor se je odpravila brez vnaprej skovanih načrtov in službe. Slednjo si je poiskala naknadno, redno se je namreč zaposlila v restavraciji.
Ne dovoljujejo slik na življenjepisih
Toronto predstavlja dom za več kot dva in pol milijona ljudi. Čeprav je po besedah Sintije proces iskanja podoben kot v Sloveniji, se "pozna, da je Toronto večje mesto, kar pomeni večje povpraševanje po službah, več delovnih mest in pa tudi daljši čas čakanja na odgovore delodajalcev", razlaga.
V primerjavi s slovenskimi se delodajalci v kanadskem mestu ne obremenjujejo toliko z izobrazbo posameznika, kot se osredotočajo na njegove izkušnje in pripravljenost na delo.
"Zanimivo je, da je kanadski življenjepis drugače strukturiran kot slovenski oziroma evropski. Tam namreč ne dovoljujejo osebnih slik, saj stremijo k nepristranski obravnavi v procesu izbire kandidatov za delo. S tem želijo vsem dati enako priložnost, ki ni odvisna od njihovega videza ali narodnosti. Glede na naravo delovnega mesta pa marsikateri delodajalec ob priložitvi življenjepisa ravno tako pričakuje tudi motivacijsko pismo."
Toronto kot talilni lonec kultur in različnih narodnosti
Po nekaj preživetih mesecih se je že navadila na življenjski slog, ki ga ponuja metropola. "V Sloveniji sem od rojstva živela v Ljubljani, ki je pri nas največje mesto. A lahko rečem, da se vsakdanjik v Ljubljani nikakor ne more primerjati z življenjem v Torontu."
Ob svojem prihodu je bila najbolj presenečena nad tem, da je "pravzaprav pravih Torontčanov, ki so se v mestu rodili in ki tu živijo že vse življenje, bolj malo. Mesto bi opisala kot talilni lonec, saj tukaj najdeš prav vse nacije, rase in kulture," pojasnjuje.
Tako kot je značilno za vsa večja mesta, je tudi življenjski tempo hitrejši. "Vse poteka tako hitro. Zdaj tudi razumem vse te navade, da ljudje nikoli ne kuhajo doma, saj je res težko usklajevati delo in prosti čas. Ker je delovnik daljši, prideš domov šele v poznih večernih urah. Zaradi utrujenosti od dela, dolge vožnje in časa, preživetega na javnem prevozu, se ti enostavno ne da še kuhati večerje, zato jih večina obeduje po restavracijah."
Doda tudi, da se "skoraj vsakdo zjutraj na poti v službo nekje ustavi in si kupi kavo in zajtrk za na pot. Med delovnim časom hodijo v restavaracije, kjer čakanje na hrano ne traja predolgo. Zelo priljubljene so tudi aplikacije, prek katerih je mogoče naročiti hrano, tako da ti med delovnim časom ni treba nikamor".
Kljub nenehnemu hitenju je po njenih besedah kavarniška kultura zelo priljubljena. "Super se mi zdi, da lahko greš nekam, si naročiš kavo, jo piješ počasi in hkrati bereš knjigo ali delaš za prenosnikom in te pri tem nihče grdo ne gleda, tudi če ostaneš več ur."
Stereotip o prijaznih Kanadčanih drži
"Zagotovo so Kanadčani zelo prijazni, večina ljudi je odprtih in komunikativnih. Se pa to še bolj kot v Torontu pozna v manjših mestih," pripoveduje. Navdušena je nad tem, kako zelo so pripravljeni pomagati in se opravičiti, če je treba.
"V velikih mestih se mi zdi, da zaradi vsega hitenja kdaj malce 'pozabijo' na prijaznost, so pa vsekakor zelo ustrežljivi, še posebej v kavarnah in restavracijah."
Priznava, da je potrebovala čas, da se je navadila na njihovo prijaznost. "Včasih pride do tebe popoln neznanec, te pohvali ali te preprosto vpraša, kako si, brez kakršnihkoli skritih namenov".
Mesto, v katerem se počuti varno
Njihove prijazne narave so deležni tudi priseljenci, saj bistvene razlike med njimi in domačini ni. "V Torontu je zelo veliko število raznih priseljencev, tako da je zelo težko najti pravega Torontčana," pripoveduje. Eden najboljših vidikov bivanja, ki jih Sintija vidi v tem mestu, so ljudje in njihova značilnost, da so vsakomur, brez kakršnihkoli predsodkov, pripravljeni prisluhniti.
"Všeč mi je, kako sprejemajo prav vse ljudi, vse kulture in rase. To je nekaj, česar bi se Slovenci morali naučiti. Tukaj nobenega ne zanima, kako si oblečen ali kaj delaš, pa so vseeno prijazni in nihče te ne gleda postrani. Sprejemajo drugačnost in cenim, da se zanimajo za ljudi na osebni ravni. Želijo vedeti, kdo si, kaj si želiš. Ne obremenjujejo se z nepomembnimi stvarmi, na primer, kakšno izobrazbo imaš ali zakaj še nimaš otrok in podobno. Ker drug drugega spoštujejo, tudi ni ljubosumja in nevoščljivosti."
Toronto ji je prirasel k srcu tudi zaradi občutka varnosti - tako podnevi kot ponoči. "Za zdaj še nisem imela nobene negativne izkušnje. So pa nekateri predeli mesta nevarni in slišiš novice o umorih, streljanju in kriminalu, vendar sem dovolj pametna, da se v teh predelih ne zadržujem."
Nočno življenje bolj umirjeno
Da je mesto tako varno, je verjetno tudi posledica tega, da se večina barov zapre že ob dveh ponoči, zato po Sintijinih besedah nimaš več kam iti.
"Za tako veliko mesto me je to presenetilo. So pa nekatere trgovine, fitnesi in verige hitre prehrane odprti 24/7."
Čeprav ljudje ponočujejo, je tudi to bolj umirjeno. "Tukaj je bolj popularno, da se konec tedna s prijatelji odpraviš na večerjo, kasneje v bar na nekaj pijač in nato domov," pravi.
V Kanadi bo ostala leto dni
Za zdaj se je odločila, da bo v Kanadi preživela eno leto, da si pridobi čim več novih življenjskih in delovnih izkušenj. Noče se obremenjevati s prihodnostjo, saj se stvari hitro spreminjajo.
Čas, ki ga bo preživela v državi, želi izkoristiti za potovanje po preostalih predelih, kot so Calgary, nacionalni park Jacper, Banff, Whistler in Vancouver. Razmišlja pa tudi o tem, da bi se lahko kasneje preselila nekam na zahod.
"S tem ko potuješ ali ko se odseliš v tujino, dobiš popolnoma drugačen pogled na Slovence in na svet. Mislim, da sem zaradi potovanj tudi sama postala veliko bolj odprta do drugih. Zanimajo me zgodbe ljudi in preprosto fascinantno je, kaj vse se dogaja zunaj meja Slovenije," navdušeno pripoveduje.
Med svojimi potovanji je spoznala veliko različnih ljudi, ki so jo navdihnili s svojimi neverjetnimi življenjskimi zgodbami in opogumili, da tudi sama stopi zunaj ustaljenih okvirov in se preseli v tujino.
Slovenija preveč zaprta, zato težko kaj dosežeš
Potovanje po svetu in selitev sta Sintiji odprla oči pri tem, kako Slovenci živimo. "V Sloveniji lahko nekaj dosežeš le, če koga poznaš ali če imaš denar. Ne pomagamo si in ne podpiramo se dovolj.
Ne pravim, da je v tujini bolje ali lažje, ker ni, ampak so vsaj ljudje odprti, spoštujejo tvoj trud in zanos, zaradi česar ti dajo tudi priložnost, da se izkažeš. Pri nas je pa tako, da kljub trudu včasih težko dobiš še pohvalo, kaj šele možnost za kaj več. V tujini se tvoj trud hitreje poplača. Slovenija mora postati bolj dostopna in odprta država."
Kljub vsemu pogreša Slovenijo
"Včasih imam domotožje, pogrešam pa tudi to, da je v Sloveniji vse bližje. Ko sem živela v Ljubljani, sem se lahko povsod vozila s kolesom ali pa sem šla celo peš. Tukaj vsak dan porabim skoraj eno uro, da pridem do službe," pravi Sintija, ki obenem ne pozabi dodati, da od vsega najbolj pogreša svoje bližnje in domačo kuho, saj "imam tukaj redkokdaj čas, da si kaj sama skuham".
Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Slovenci v tujini. Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na ana.rupar@tsmedia.si.
6