Nedelja, 9. 12. 2018, 20.00
5 let, 11 mesecev
Maruška iz Francije: Prostovoljno delo je plačano, porodniške pa le tri mesece
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,74
4
"Tujina te odpre, tujina ti da novo življenje. Odpreš novo knjigo in začneš na novo," pravi Maruška Enjalbert, ki je bila zadnjih pet let ves čas razpeta med Francijo in Slovenijo, od letošnjega poletja pa je vasica na severovzhodu Pariza njen novi, drugi dom.
Maruško Grmek, poročeno Enjalbert, je v tujino gnala želja po prostovoljstvu. S tem je živela od malega, saj njena mama že ves čas dela na Karitasu. Odpotovala je v malo vasico približno sto kilometrov severovzhodno od Pariza, imenovano Cuise-la-Motte, v bližini mesta Compiegne.
"Ko sem šla v Francijo, nisem znala popolnoma nič francosko, razen 'merci' in 'bonjour' (slov. hvala, dober dan, op. a.). Nisem vedela, kam grem, a sem vseeno šla," pripoveduje 25-letna Maruška.
Tam je preživela mesec dni, delala je kot prostovoljka v internacionalni skupnosti L'Arche, v Sloveniji poznani kot Skupnost Barka, ki ima svoje prostore v Medvodah. To je neprofitna mednarodna organizacija, ki skrbi za sobivanje z duševno oviranimi osebami. V 38 državah na petih celinah deluje 152 skupnosti in 22 projektov, imajo pa več kot deset tisoč članov.
Francija ima odličen sistem prostovoljstva
Vključila se je v skupnost Cuise-la-Motte, ki je druga najstarejša skupnost L'Arche na svetu. "Najbolj se me je dotaknilo to, kako se dela z osebami. Pristop je popolnoma drugačen," razlaga Maruška, ki je končala srednjo medicinsko šolo in imela tudi že nekaj praktičnih izkušenj dela z duševno oviranimi osebami iz domovine.
Vas Cuise-la-Motte leži 17 kilometrov od mesta Compiegne, imperialnega mesta, kjer je imel Napoleon svojo rezidenco. "Tako da je kar šik," pravi Maruška.
"Tu je pristop zelo individualen, družinski. Tisti september 2013 je bil moj najljubši mesec življenja. Kot prostovoljec tam živiš, imaš svojo sobo, vzdušje je super, veliko je tujcev. Čeprav nisem razumela jezika, sem se počutila umirjeno, sprejeto in si resnično želela vrnitve." Po mesecu dni je odpotovala nazaj v Slovenijo na izredni študij, se zaposlila, a ves čas je čutila, da se bo vrnila.
To je uresničila junija 2014 in se po treh tednih odločila ostati vse leto. "Tukaj v Franciji je super program, ki se imenuje 'service civique' (slov. državljanska služba, op. a.). Namenjen je prostovoljcem, v sklopu programa si plačan 460 evrov, poleg tega imaš plačano hrano, zavarovanje, teče ti delovna doba."
Služba, kjer več dobiš, kot daš
V tem času se je naučila francoščine, saj kot pravi, "v Franciji brez jezika nisi nič". Ob tem se je zaljubila v Francoza vietnamskih korenin, ki je prav tako zaposlen v tamkajšnji Barki. "Še zdaj mi ni jasno, kako sva se zaljubila, saj niti istega jezika nisva znala," se sprašuje sogovornica.
Zvezo sta nato tri leta vzdrževala na daljavo, saj se je Maruška vrnila v Slovenijo dokončat študij. "Ni preprosto, a če se imaš rad, se da. Čutim, da ti usoda da tisto, kar ti je namenjeno." Letos poleti sta se poročila, Maruška pa se je konec avgusta tudi za stalno preselila v Cuise-la-Motte in se pri L'Archu zaposlila.
"Tu je res neko posebno vzdušje. Odnosi so boljši kot kjerkoli drugje, kjer sem prej delala, pa sem imela veliko prakse in različnih študentskih služb. Ta služba mi je res največ dala, tudi prostovoljstvo prej. Delo z duševno oviranimi ni preprosto, a ti toliko dajo, da več dobiš, kot daš," o svoji službi razlaga Maruška. "Ko delaš s temi ljudmi, ogromno delaš tudi na sebi, ker se naučiš sprejemati sebe in druge."
"Ne delamo za ljudi z duševnimi motnjami, delamo z njimi. Ne hranimo jih, jemo z njimi," je poslanstvo skupnosti L'Arche.
Slovenci preveč osredotočeni na ustaljene tirnice
Slovenci sicer veljamo za enega najbolj dobrodelnih narodov, prav tako se Maruški zdi, da je precej prostovoljstva. Pogreša bolj urejen sistem, kot ga ima Francija, kjer so tudi prostovoljci deležni določenih denarnih sredstev.
Poleg tega Francija in tudi Nemčija bolj spodbujata to, da si mladi na prehodu s srednje šole na fakulteto vzamejo eno leto za delo, potovanje ali celo študij. "Pri nas je preveč teh utečenih smernic, najprej srednja šola, potem takoj fakulteta in zatem služba," meni Maruška, ki je sama ubrala drugačno pot.
Več sociale, boljše zdravstvo, a precej manj porodniškega dopusta
Čeprav Slovenija velja za dokaj socialno državo, jo Francija na tem področju prekaša. "Ko sem šla zamenjat očala, sem jih dobila brezplačno. Sicer je to odvisno tudi od tega, kakšno imaš socialno zavarovanje. V primerjavi s Slovenijo duševno ovirani tu dobijo precej več mesečnih denarnih sredstev, zato naša skupnost in tudi druge lahko tako dobro delamo in ponujamo dobre programe," pojasnjuje. Glede zaposlitve pa pravi, da imajo zaposleni 35-urni delavnik, brez odmora za malico, ko imajo sklenjeno zaposlitev za nedoločen čas, imajo veliko pravic.
Po njenem mnenju je tudi zdravstveni sistem boljši, čakalnih dob je manj. Spomin na prvi obisk pri zdravniku jo še vedno precej nasmeje, najbolj jo je presenetilo, da sploh ni ugotovila, da gre za zdravnika, saj ni imel bele halje, temveč je nosil navadna oblačila. "Imam občutek, da francoski zdravniki precej manj poudarjajo to, kaj so."
Največja pomanjkljivost socialnega sistema pa je porodniški dopust, saj so ga porodnice deležne zgolj tri mesece. "Bila sem šokirana, tega ne razumem, to je proti naravi. Možu sem že povedala, da ne bom šla delat, ko bom rodila," je zgrožena Maruška. Mame sicer porodniški dopust lahko podaljšajo, a največ na pol leta, kar je precej manj od slovenskega privilegija.
L'Arche Cuise-la-Motte sestavlja sedem hiš, v katerih je okoli 60 varovancev, s katerimi sobivajo prostovoljci iz vse Evrope. Poleg njih imajo zaposlenega psihologa in socialno delavko.
"To me je res šokiralo. Francija je revolucija."
Pri Francozih najbolj ceni njihovo vljudnost in prijaznost, predvsem v restavracijah in trgovinah uslužbenci goste vedno ogovarjajo z "bonjour madame" oz. "bonjour monsieur" (slov. dober dan, gospa, dober dan, gospod). "Tega je precej več, so nekako bolj spoštljivi. Kultura je na neki višji ravni, kar mi je všeč."
So tudi precej ponosni, v njihovi prisotnosti ni preveč pametno kritizirati Francije. "To se mi zdi dobro, ker mi Slovenci preveč kritiziramo vse," meni Maruška.
A v nasprotju s slovensko apatičnostjo so se Francozi precej bolj pripravljeni postaviti zase, iti na ulice in se boriti za svoje pravice. "Revolucija je zelo francoska zadeva," pravi Maruška. To se dogaja tudi v zadnjih tednih, ko t. i. rumeni jopiči protestirajo zaradi napovedanega dviga trošarin na gorivo.
"To, kar se dogaja zdaj, mi res ni všeč. Zelo me je šokiralo, v Sloveniji se kaj takega ne dogaja. Tudi sama sem doživela, da so nas ustavili rumeni jopiči. Tega je res ogromno, ljudje so na ulicah, Pariz je v razdejanju, zapirajo ceste, štirje so že umrli."
"Če v Franciji ne znaš jezika, si 'mrtev'. Ni mi bilo jasno, kako je mogoče, da niti na turističnih točkah z angleščino ne prideš nikamor. Taki pač so."
Ogromno trgovin iz druge roke, tudi za belo tehniko
Visoke cene goriva so eden večjih stroškov življenja v Franciji, ki jih omenja Maruša. Cene živil in drugih osnovnih življenjskih stroškov so res nekoliko višje kot v Sloveniji, "ampak ali so te stvari v Sloveniji poceni"? Poceni so obleke in bela tehnika, zelo razvit pa je sistem trgovin iz druge roke, tudi za belo tehniko, mobilne telefone in podobno.
Maruška se je letošnje poletje poročila in dokončno odselila v Francijo. Kot pravi, je bilo zanju lažje, da skupno življenje začneta v Franciji.
Minimalna in povprečna plača sta višji kot v Sloveniji. Neto minimalna plača znaša okoli 1.160, povprečna pa nekaj čez 2.200 evrov, vendar nimajo dodatka na malico in prevoz, vsaj zakonsko določenega ne.
Življenjski standard je, kot pojasnjuje Maruška, zelo odvisen od tega, kje živiš. Na podeželju je precej lažje kot v Parizu, kjer so že samo najemnine ogromen strošek. Tudi sicer se ji življenje na podeželju zdi precej drugačno in bolj preprosto kot v Parizu, ki po njenem mnenju ni prav nič romantično mesto, še manj zeleno. "Tam nikoli ne bi mogla živeti."
"Francija je ogromna Slovenija"
V Franciji najbolj pogreša vrtove, saj ljudje nimajo v navadi na domačem vrtu pridelovati zelenjave. Pogreša slovensko majhnost in slovenske običaje, kot je Miklavžev večer, saj ga Francozi ne poznajo več.
Francija je za Maruško ogromna Slovenija, kjer imaš prav tako gore, morje in ravno pokrajino ter vinograde in sadovnjake, a vse je neprimerljivo večje. V Francijo se je zaljubila, postala je njen novi dom. A tudi Slovenija bo vedno njen dom. "Imam dva domova, preprosto ne moreš izbrati," poudarja.
V Franciji se precej povezuje s tam živečimi Slovenci, pred kratkim je bila vabljena tudi na srečanje s predsednikom Slovenije Borutom Pahorjem na veleposlaništvu. Ohranjanje slovenske kulture in jezika zunaj domovine se ji zdi pomembna vrednota, ki si jo želi posredovati tudi svojim otrokom, ko jih bo imela. Njen mož se trudi, da bi se naučil slovensko, "a je zelo težko".
Kljub temu pravi, da v Franciji končno čuti, da živi svoje življenje, česar v Sloveniji nikoli ni občutila. "Tujina te odpre, tujina ti da novo življenje. Nekako nisi več Maruška Grmek, hči tega in tega, ki je delala to in to. Odpreš novo knjigo, začneš na novo, ljudje te ne poznajo in si ustvarijo svojo sliko," še poudarja Novogoričanka.
Posebna strast, ki jo je v sebi odkrila v Franciji, je cvetličarsko delo, saj zalo rada izdeluje cvetlične aranžmaje. S tem bi se v prihodnosti rada tudi profesionalno ukvarjala in kot pravi, ima v Franciji na tem področju precej več možnosti za uspeh, kot v Sloveniji. Med drugim tam vidi več možnosti za izobraževanje na tem področju.
4