Slovenka iz Nemčije: Pogled na Slovenijo je od daleč precej lepši

"O tujini nisem nikoli razmišljala klišejsko," pravi, saj je že kot otrok počitnice preživljala pri bratu v Berlinu, kamor je ta migriral leta 1968. Zase pravi, da je bila vzgojena v Titovem duhu sprejemanja kulturnih razlik. "Zame so bili tujci vedno samo prijatelji, ki jih še ne poznam," priznava. 

Moža je poznala že iz otroštva

Oba z možem sta se rodila v celjski porodnišnici. "Usoda je hotela, da sta naju mami hkrati odnesli domov celo v isti kraj. Odkar pomnim, sva se ukvarjala drug z drugim v dobrem in v zlu," pravi. Najtežje jima je bilo v času študija, ko sta se zaradi različnih krajev študija morala ločiti. Po tem sta "s trebuhom za kruhom" pristala v Zrečah pod Pohorjem. "Ustvarila sva si družino in dom. Dvajset let je minilo, kakor bi trenil," priznava. Takrat ji je mož postavil ključno vprašanje, ali bi pustila službo in odšla z njim v tujino.

Čez noč postala knjižničarka

Njen mož je leta 2006 sprejel službo v mednarodnem podjetju na Dunaju, hči se je vpisala na Vienna International School, sin pa je ostal na študiju v Mariboru, saj ga je po njenih besedah tja vleklo srce. Ko je prvi šolski dan s hčerko obiskala šolo in knjižnico, se je tam predstavila vodji knjižnice. "Tako silovito me je objela, da mi je vzelo sapo. 'Jaz sem tudi Slovenka,' je šepnila in mi ponudila nadomeščanje poškodovane sodelavke," pravi. Tako je dobila zaposlitev v knjižnici in se skoraj čez noč prekvalificirala v knjižničarko.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Iz velemesta Dunaja v rustikalni Ratingen

Ko je moža po devetih letih na Dunaju našel "lovec na glave", ki je po njenih besedah na divjem zahodu še vedno donosen poklic, ju je zvabil v Nemčijo. Izbiro mesta je imela v rokah sama. Ker je bila naveličana velemesta, si je izbrala rustikalni Ratingen na obrobju Düsseldorfa. Tam je bilo prvo presenečenje milo podnebje, ki jo je spominjalo na Portorož. "Temperature se zelo redko spustijo pod ničlo in snega skoraj ne vidimo," pravi.

Novice Primorec v Veliki Britaniji: Brezplačno šolstvo je velika prednost Slovenije

Presenečena je bila tudi nad dobrovoljnostjo tamkajšnjih krajanov, ki so strastni pri ohranjanju kulturnih običajev. Poleg domače šege pa opozarja tudi na pustovanju podobno rajanje "fasching", ki je dan japonske kulture. "V Dusseldorfu namreč živi največja japonska skupnost v Evropi. Gre za 14 tisoč pripadnikov, posedujejo pa 380 podjetij," pravi.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

"Evropa je že zdavnaj velik Babilon"

Opaža, da so v Porenju ljudje veliko bolj odprti in pripravljeni pomagati kakor na Dunaju ali v Sloveniji. "Namenoma govorim o ljudeh, ne o nacionalnostih, ker je Evropa že zdavnaj en velik Babilon," pravi. Bolj pomembno od religije in narodnosti se ji zdi to, da si kot človek prilagodljiv, spoštljiv in prijazen. 

Novice Slovenka, ki je delala na enem najbolj odročnih delov sveta

Meni, da v Nemčiji ni ključno vprašanje, kako ti ravnajo s tujci, ampak ravno obratno. "Terciarna panoga je tukaj v glavnem v rokah priseljencev. Nemci še vedno plačujejo davek drugi svetovni vojni," razlaga in dodaja, da delovne sile primanjkuje na vseh področjih.

Navdušena gospodinja in "no name" pisateljica

V Nemčiji se po njenih besedah sama igra "navdušeno gospodinjo", za preostalo pa poskrbi njen mož. Zgodilo pa se je tudi tisto, kar ji je pred preselitvijo napovedal njen prijatelj, postala je pisateljica. "Zaradi preobilice prostega časa sem letos izdala romaneskni prvenec Kam je izginila Monja," razlaga. Gre za ženski tragikomičen roman z detektivskim pridihom, ilustrirala pa ga je njena prijateljica iz Kočevja, Ivana Ciglič.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Najraje pa izda dve različni kritiki, ki ju je prejela po izidu knjige. "Znanec iz Ljubljane mi je dal priznanje, da nepoznani oziroma 'no name' avtorji tudi kaj dobrega napišemo, moj vnuk pa se je zagledal v kup natisnjenih knjig in me pohvalil, da kako zelo sem bila pridna, da sem napisala 100 knjig," pravi. Aktivno pa o smešni plati migracij piše tudi na blogu 50 odtenkov življenja, kjer objavlja pod psevdonimom Snežinka.

Domotožje blaži virtualni svet

"Prek virtualnega sveta sem dnevno v stiku z najdražjimi, zato nimam domotožja," pravi. Prav tako ji je pogled na Slovenijo od daleč precej lepši. Televizijo gleda redko, kraje in ljudi pa spremlja na slovenskih spletnih portalih. "Zadnja leta v Sloveniji občudujem predvsem slovenske reke, ki so doživele enkraten preporod," dodaja.

Novice Slovenka, ki ji je selitev v Avstralijo spremenila življenje

Najbolj pa se veseli se tretjega življenjskega obdobja. "Od tega vsi pričakujemo predvsem več prostega časa, da bomo negovali družinske vezi in sklenjena prijateljstva, ki segajo daleč prek meja držav, nacionalnosti ali religij," pravi.