Slovenec iz Clevelanda, ki je ob osamosvojitvi klical v Belo hišo, naj priznajo Slovenijo

Do predsedniških volitev v ZDA, ki bodo 8. novembra, bomo v rubriki o Slovencih v tujini predstavili uspešne Slovence različnih generacij – tiste, ki so bili v ZDA že rojeni, ali tiste, ki so šli tja pred kratkim. Niz člankov začenjamo s potomcem Slovencev, ki so emigrirali že na začetku prejšnjega stoletja.

Tom živi v središču Clevelanda, je oče dveh otrok, v največji odvetniški družbi v ZDA Jones Day pa vodi oddelek, ki se ukvarja s pridobivanjem novih strank in projektov po svetu. Ker imajo partnerje z vsega sveta, je Tom dosegljiv ob katerikoli uri. Zdi se, da je bil klica iz Slovenije še prav posebej vesel.

Na Slovenijo ga namreč vežejo korenine. Njegova mama se je iz majhne vasi Smrje pri Ilirski Bistrici v ZDA preselila leta 1921, ko je bila stara osem let. Oče je bil rojen v Clevelandu, njegovi starši pa so bili iz Metnaja pri Ivančni Gorici. Vsi so iz Slovenije šli s trebuhom za kruhom v prepričanju, da se kmalu vrnejo, a to se ni zgodilo.

Po 300 letih prvi iz rodbine, ki se ni rodil v Smrjah

Tom s sorodniki ob prvem obisku leta 1971 v mamini domači vasi Smrje Foto: Osebni arhiv

Tom je v Slovenijo prvič prišel leta 1971, ko je bil na študijski izmenjavi v Innsbrucku. Z vlakom se je zapeljal do Jesenic, potem pa je z avtobusom in štopanjem nadaljeval pot do rodne vasice svoje mame. Tja se je potem vrnil še velikokrat. Ko Tom govori o svojih koreninah in Smrjah, se njegov glas spremeni.

"Na neki način sem s Slovenijo zelo povezan. Mamina rodbina je v Smrjah živela od leta 1754, jaz pa sem prvi, ki ni bil rojen tam. Z vasico sem tesno povezan," pripoveduje s posebnim poudarkom. "Tam so živeli več stoletij, moja mama pa je potem prišla sem s svojo mamo in tako sem jaz prvi iz generacije, ki ni bil rojen tam. Sprašujem se, kaj me s to vasjo tako povezuje? Je to DNK, genetika?"

Odraščal je v slovenski soseski, a večinoma so bili to Slovenci druge generacije. Polovica ljudi na ulici je bila iz Slovenije. Njegova babica je bila njihova soseda. Imeli so Ljubljansko ulico, na kateri je bil slovenski dom, kjer so se Slovenci zbirali. Učil se je igrati harmoniko, sestra je hodila v slovensko šolo, a starši ga nikoli niso vključili v dejavnosti slovenske skupnosti. "Moji starši so zdaj že pokojni in ne morem jih vprašati, zakaj me niso bolj vključili. Sam sem moral odkriti svoje slovenstvo. Zato mi pa pomeni več," pripoveduje Tom.

NOVA RUBRIKA - Tujci v Sloveniji
Noah iz ZDA: Preizkusil sem veliko držav, a Slovenija je najboljša

Ob osamosvojitvi se je v njem "nekaj zgodilo"

Slovenijo je obiskal sedemkrat ali osemkrat z dolgim premorom med letoma 1976 in 2000, ko se je posvečal družini. Imel je majhna otroka, zato je bilo težko potovati. Ko sta zrasla, so bili večkrat v Sloveniji, veliko so planinarili. Leta 1976 je prišel sam in osem dni hodil po slovenskih hribih, vmes pa se je povzpel tudi na Triglav.

Z družino v planinski koči v slovenskih Alpah Foto: Osebni arhiv

Ob osamosvojitvi leta 1991 pa se je v njem nekaj zgodilo. "Nikoli se nisem čutil zelo povezanega z Jugoslavijo. Povezan sem bil s Slovenijo in svojo družino. Ko pa se je Slovenija osamosvojila, me je znova začela zanimati," pripoveduje.

"Leta 1991 sem bil v San Franciscu, ko sem izvedel za novico o slovenski osamosvojitvi. Praznovala sva s sestro," se spominja. "Čutim se Slovenca, a leta 1991 nisem bil v Smrjah, ko so ljudje vlačili hlode na ceste, da bi preprečili premike vojski. Ni me bilo, vem pa, da je bil moj bratranec zraven. Ponosen sem nanj. Mene pa ni bilo, zato sem moral nekaj narediti vsaj tukaj."

Klici v Belo hišo

In kaj je naredil? Klical je v Belo hišo in zahteval, da podprejo osamosvojitveno gibanje. Klicati v Belo hišo seveda ni preprosto, če tam nimaš nobenih zvez. "Vedno se mi je oglasil operater, ki je rekel, da bo moje sporočilo posredoval predsedniku. Ja, seveda, sem si mislil. Ko je pozneje nastopil predsednik Bill Clinton, se je na telefon oglasil avtomatski odzivnik, ki je dejal: 'Poklicali ste Belo hišo. Če želite govoriti o gospodarstvu, pritisnite ena. Če želite govoriti o rasizmu, pritisnite dve.' In tako naprej. Možnosti za Slovenijo seveda ni bilo, zato se je zapletlo." A Tom je vztrajal.

Udeleženci tečaja slovenščine Foto: Osebni arhiv

"To sem delal iz lastnega vzgiba. Nisem bil namreč vključen v skupnost in šele potem sem izvedel, da so se Slovenci v Clevelandu zelo organizirali in v Belo hišo pošiljali pisma, pozive in podpisovali peticije. Zato sem sam klical v Belo hišo. Ko se je po vojni za Slovenijo začela vojna na Balkanu in je že postala zelo grozljiva, sem poklical ter rekel, da moja družina živi 20 kilometrov od hrvaške meje in da se bojim zanjo. Zato naj že nekaj ukrenejo. Klical sem in klical, ker me je zaradi vojne zelo skrbelo."

Pred kakšnimi petimi leti se je začel učiti slovenščino in se vključil tudi v aktivnosti slovenske skupnosti v Clevelandu. Obiskuje kulturne prireditve in ima krog slovenskih prijateljev. Kako mu gre slovenščina? "Ne preveč dobro, a se izboljšuje. Lani je bil tečaj tako zahteven, da sem izgubljal voljo. Zdaj pa se učim sam in se mi zdi, da sem jo na novo odkril."

Slovenska skupnost v Clevelandu se krepi, a se mora pomladiti

Pravi, da se slovenska skupnost v Clevelandu krepi, a se mora pomladiti. Prihajajo zbori, skupine, ki nastopajo, pogrešajo pa nove stvari, mlade ustvarjalce. "Tu imamo učitelje slovenščine, a so tudi oni politični imigranti, učijo slovenščino iz tistega časa. Ljudje govorijo zelo staro slovenščino," ugotavlja.

"Ko razmišljamo o Sloveniji, ne moremo misliti le na klobaso in potico, potrebujemo boljšo, modernejšo povezavo, a ne vem, kako jo vzpostaviti."

Izvirna predstavitev slovenske četrti v Clevelandu in doprinosa Slovencev tamkajšnji družbi (v angleščini)

Prihodnje leto si želi v Slovenijo priti sam. Želi namreč raziskovati, da si bo odgovoril na nekaj vprašanj iz zgodovine njegovega rodu. Nedavno je na primer našel fotografijo, na kateri je Ivan Kastelic, ki so ga ujeli Nemci in so ga skozi Celje peljali v smrt. "Ugotoviti želim, kdo je ta človek."

Ustavil bi se rad tudi v vasici svoje mame. "Morda se vam bo zdelo noro. A v vasici moje mame so trupla osmih nemških vojakov, ki so umrli, ko so se umikali proti Trstu maja 1945. Ugotoviti želim, kaj se je ob koncu vojne dogajalo in kako so končali tako blizu vasi moje mame in tam umrli."

Tom je našel fotografijo svojega sorodnika. "Ugotoviti želim, kdo je ta človek." Foto: Osebni arhiv

Tom pripoveduje, da je bil njegov oče med drugo svetovno vojno ameriški letalec v bazi na Korziki. "Ko sem bil mlad, mi je pripovedoval, kako grozno se je počutil, ko je moral bombardirati Slovenijo. Našel sem dokumente njegove vojaške enote in ugotovil, da je bil decembra 1944 na misiji, ki je v bližini Borovnice bombardirala železniški viadukt. Nekaj ljudi je v vasi tudi umrlo. Mislim, da je oče to vedel. To vas si želim obiskati."

Shranjena ima mnoga skoraj sto let stara pisma svojih prednikov. "Stara mama je shranila vse, moja mama je shranila vse, kar je shranila njena mama, zdaj pa vse to hranim jaz."Tudi zato si želi naučiti dobro slovensko, da bo lahko razumel, kaj piše v pismih.

Opisuje svoje presenečenje: V ZDA so jih učili, da je bila Jugoslavija zelo revna, da niso imeli tekoče vode, da ceste niso bile asfaltirane, ni bilo trgovin. Torej so si predstavljali, da so tudi ljudje neizobraženi, zaostali. A ko je prebiral ta pisma, je presenečeno ugotovil, da so bili tudi preprosti ljudje zelo pametni in izobraženi. "Med našo predstavo in realnostjo se je pokazala velika razlika," pravi Tom.

Tom s kurentom na kurentovanju v Clevelandu. Če ni kakšnih snežnih neurij, se na prireditvi zbere več tisoč ljudi, pripoveduje Tom. Foto: Osebni arhiv

"Zame je to zelo osebno, čustveno. Nekako se čutim Slovenca, a nisem – ne plačujem davkov, ni mi treba v slovensko vojsko, ne razumem politike," ugotavlja Tom. "Povezan sem prek zgodovine, nisem pa povezan z današnjo Slovenijo. O tem želim izvedeti več, kar pa je v Clevelandu težko. Tu so ljudje povezani s svojimi družinami, ne pa z moderno Slovenijo."

Začetki njegove karierne poti niso tipično pravniški. Potem ko je končal srednjo šolo, je šel na potovanje – iz San Francisca je šel s čolnom v Azijo, prek Kitajske, Burme, Indije, Afganistana pa vse do Slovenije, kjer je en mesec preživel v Smrjah.

Ko se je vrnil v ZDA, se mu je zdelo, da hoče iti na pravno fakulteto, a v resnici ni vedel, kaj točno pravniki počnejo. Dobil je mesto v mednarodnem podjetju Jones Day, danes največji odvetniški družbi v ZDA in eni od desetih največjih na svetu. Takrat je imela družba 200 pravnikov v treh pisarnah, danes jih ima 2.600 v 44 pisarnah.

Začel je delati, ponoči pa je študiral. Eno leto je študiral tudi v Londonu. Ponudili so mu delo v administraciji, podjetje je namreč hitro raslo in potrebovali so vodstvene kadre. A želel si je biti pravnik.

Zato je "na tihem" pridobil državni izpit in licenco za odvetnika, zvečer in ob koncih tedna se je ukvarjal z odvetniškimi zadevami. "Želel sem biti navaden, splošen odvetnik, pomagati ljudem v soseski. A danes ne gre več tako, danes se moraš specializirati."

Tom v največji odvetniški družbi v ZDA Jones Day vodi oddelek, ki se ukvarja s pridobivanjem novih strank in projektov po vsem svetu. Foto: Osebni arhiv

Zdaj vodi oddelek z nekaj več kot 30 zaposlenimi, pristojni pa so za pridobivanje novih strank in projektov po vsem svetu. Vsako leto imajo več kot deset tisoč novih projektov. "Zaradi mnogih konfliktov interesov moramo preveriti vsako stranko in vsako zadevo, da ugotovimo, ali lahko prevzamemo primer. Ker imamo pisarne po vsem svetu, delamo 24 ur na dan, sedem dni na teden. Ker imamo štiri pisarne na Bližnjem vzhodu, kjer delajo tudi ob sobotah in nedeljah, moramo pokriti tudi te dni."

Podjetje se ukvarja z zelo različnimi projekti. Zastopajo zlasti velike korporacije, če želi ameriško podjetje odpreti pisarno na Kitajskem, oni to naredijo zanje, so pa tudi dobrodelni.

Zastopali so na primer več sto imigrantskih otrok, ki so prišli iz Mehike, da bi se pridružili svojim družinam.

Povsod, kamor pridemo, želimo biti najboljša odvetniška družba v mestu ali državi.

"Zastopamo pa tudi Donalda Trumpa, kar je trenutno zelo občutljiva tema. Z vidika sveta je on proti imigracijam, rasist, proti gejem.

Mnogim našim strankam to ni všeč in to nam povzroča težave." Tom pove, da pride Trump včasih celo osebno v njihovo pisarno, a da ga še ni srečal, saj vedno veljajo strogi varnostni ukrepi.

In katero ime bo obkrožil 8. novembra na predsedniških volitvah? "To je cirkus. Ne morem voliti ne za Trumpa ne za Hillary.

Morda bom volil tretjega kandidata, samo zato, da bom izpolnil svojo dolžnost. Večina Amerike se sprašuje, kako smo lahko prišli tako daleč, zakaj imamo dva tako grozna kandidata."

Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Novo upanje onkraj meje.

Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si.