Četrtek, 22. 9. 2016, 15.02
7 let, 1 mesec
Prišli iz ZDA, da bi v Sloveniji raziskovali svoje korenine
Te dni 53 potomcev Slovencev v ZDA po Sloveniji išče podatke o svojih prednikih in dopolnjuje svoja družinska drevesa. V ZDA si vsak želi vedeti, kdo so njegovi predniki, od kod in zakaj so prišli v ZDA, pravijo.
Gre za tretjo ali četrto generacijo slovenskih emigrantov, ki slovensko ne govorijo oziroma se jezika učijo na novo. V večini primerov so njihovi predniki v ZDA odšli že konec 19. ali v začetku 20. stoletja, stik z jezikom pa se je v t. i. ameriškem talilnem loncu kmalu izgubil.
Zanimanja je veliko
Letošnja ekskurzija, ki jo organizirata slovensko rodoslovno društvo v Clevelandu in Slovensko rodoslovno društvo iz Škofje Loke, je četrta po vrsti. Prvič so jo organizirali leta 2001. Društvo v Sloveniji pripravlja izobraževalni del programa, udeležencem so na razpolago arhivi, poskrbljeno je za prevoze do krajev, kjer so predniki živeli, in za tolmačenje.
Grejo v kraje svojih prednikov, iščejo svoje sorodnike in domače hiše prednikov. V ZDA se na nas obrača vedno več ljudi, večina pa stopi z nami v stik, ko ne vejo ničesar o svoji družini in jim je žal, da tega niso začeli raziskovati že prej, ko so predniki še živeli, pravi predsednica slovenskega rodoslovnega društva v ZDA Rose Marie Maček Jisa.
Zanimanja je veliko, a zaradi lažje izvedbe v Slovenijo vedno pride manjša skupina, si pa zato v prihodnje želijo priti pogosteje, pravi predsednica rodoslovnega društva iz Clevelanda Rose Marie Maček Jisa.
Društvo živi večinoma od prostovoljnih prispevkov, Slovenija pa sofinancira le nekatere njihove projekte, če se prijavijo na razpise.
Kdo se najbolj zanima za svoje prednike?
Ljudje v srednjih letih in upokojenci. V ZDA si pri iskanju prednikov pomagajo s spletnimi bazami, v Sloveniji pa raziskujejo zlasti v škofijskem arhivu v Kopru in nadškofijskih v Ljubljani in Mariboru.
Zaradi časovne oddaljenosti je iskanje prednikov veliko težje. A Rose Marie je na primer našla svojega četrtega bratranca – pevca Jana Plestenjaka. "Tega on ne ve, jaz pa!" v smehu pove.
Uspešni posamezniki, ki bi radi prispevali k razvoju Slovenije
"Rodoslovna društva delujejo s pomočjo prostovoljcev, a prav bi jim prišla infrastrukturna pomoč, da bi informacije lahko širše krožile," opozarja Dejan Valentinčič.
"Trend iskanja korenin je zanimiv fenomen, ki je v zadnjih letih okrepil slovensko skupnost v ZDA. Poleg izdelovanja družinskega drevesa se običajno zelo aktivirajo v slovenski skupnosti," pravi poznavalec slovenskega zamejstva in izseljenstva Dejan Valentinčič s Fakultete za uporabne družbene študije.
V veliki večini gre za zelo uspešne posameznike, ki jim je v življenju uspelo, so preskrbljeni in v svojem okolju ugledni. A v nekem trenutku začutijo, da jim nekaj manjka in začnejo brskati za svojimi koreninami, ugotavlja Valentinčič. Ko jih navdušeno odkrijejo, si želijo Slovenijo čim prej obiskati, nato pa tudi pomagati s svojim znanjem, vpetostjo, kapitalom.
"Na žalost v Sloveniji tega ne znamo dovolj izkoristiti, tako da marsikdo od njih svojih potencialov ne more izkoristiti, številni pa so bili celo razočarani, ker v Sloveniji nihče ni pokazal pripravljenosti za njihovo aktivacijo," pravi Valentinčič.
Potomci Slovencev iz ZDA iščejo podatke o svojih prednikih v nadškofijskem arhivu v Ljubljani
Slovenija bi morala iskanje korenin spodbujati
Dodaja, da v nasprotju s splošnim prepričanjem slovenske skupnosti v ZDA ne želijo denarja iz Slovenije. Stvar časti in samoumevnosti jim je, da sami poskrbijo zase.
"Poleg skrbi, da bi mladi potomci izseljencev ohranili živo vez s Slovenijo, predvsem prek obiskov domovine prednikov, je po mojem mnenju prav spodbujanje iskanja korenin najobetavnejša politika, ki bi jo morala Slovenija izvajati," trdi Valentinčič. "V ZDA je zagotovo veliko posameznikov, ki jih nikoli ne doseže spodbuda, da bi začeli iskati korenine. Če pa bi do tega prišlo, bi tudi ti postali navdušeni Slovenci in bi s Slovenijo gojili žive vezi ter ji po svojih profesionalnih močeh tudi pomagali, da bi postajala vedno boljša družba."
Stari oče Lorene Totter Barfuss je v ZDA prišel že leta 1887, skupaj s tremi brati. Razkropili so se po različnih zveznih državah. Njen oče se je ustalil na zahodu Teksasa in postavil svojo kmetijo. V njegovi rojstni hiši v Gribljah, neposredno ob meji s Hrvaško, se je priimek Totter obdržal do danes. Eden njihovih prednikov je prišel iz današnje Avstrije, poročil pa se je s Slovenko Heleno. Njenega izvora pred tremi leti ni našla, tokrat pa ji je uspelo.
Lorena je v Slovenijo prvič prišla pred 20 leti, pred tem pa je s sorodniki imela pisne stike. Našla jih je prek pisem, ki so si jih pisali njeni predniki še pred letom 1945. Med vojno so namreč iz ZDA sorodnikom pošiljali zdravila.
Tokrat želi pridobiti vzorce DNK Totterja, ki je podedoval domačo kmetijo njenega starega očeta, in jih primerjati z vzorci Totterjev, ki jih je našla v Avstriji. Tam je namreč oseb s tem priimkom veliko.
Zelo pomembno se ji zdi, da je svoje sorodnike našla, v Sloveniji pa se počuti domače. Pravi, da so fizične karakteristike med sorodniki, čeprav daljnimi, neverjetno podobne. V enem od tukajšnjih družinskih članov lahko čisto prepozna svojega strica – po nasmehu, očeh, inteligentnosti. O drugem pa pravi: "Pogledala sem ga od zadaj in si dejala: To je moj oče!"
V ZDA imajo družinska srečanja, na katerih se zberejo člani širše družine, "kar je nadvse zabavno". Sestrična Loreninega očeta, na primer, je bila slavna igralka iz 40. in 50. let prejšnjega stoletja Audrey Totter (hčerka Slovenca Janeza Totterja).
Eden od Loreninih vnukov zdaj živi v Sloveniji, česar je vesela, saj si želi, da bi vsi spoznali deželo in rojstno hišo njenih prednikov.
V prostorih Svetovnega slovenskega kongresa je na ogled razstava Slovenskega rodoslovnega društva s številnimi rodovniki. Na fotografiji rodovnik Joeja Sutterja (Jožeta Suhadolca), očeta boeinga 747.
Jeffrey Dormish, doktor kemije, je v Sloveniji prvič. Prvič osebno raziskuje arhive in išče svoje prednike, saj želi dopolniti svoje družinsko drevo. Ker podatkom na internetu ne zaupa, hoče podatke preveriti neposredno v arhivih. Prišel pa je tudi zato, da bi videl, kje so njegovi predniki živeli.
Zato se je odpravil na Ig. Z nekim krajanom na ulici je govoril o tem, ali pozna kakšne Dormishe in Furlane, saj se je tako pisala njegova prababica. "Ta je poklical nekoga, ki je poklical nekoga, in nazadnje našli smo celo Furlanovo hišo! Njena hišna številka pa je bila ista, kot sem jo imel," navdušeno pripoveduje Jeffrey.
Krajani so potrdili njegove informacije, da je bila družina precej premožna – imeli so nekaj hiš in kmetijo. Poiskal je tudi njihov nagrobnik na pokopališču, ki je dvakrat večji od ostalih, kar govori o premožni družini. Prababico so želeli razdediniti, ker se je poročila z Dormishem, ki je bil nižjega stanu. Za Dormishe ima informacije do leta 1810, želi pa najti še starejše informacije.
"Treba je bilo priti v Slovenijo"
Dedek je v ZDA šel sam in živel v Minnesoti, kjer je bilo veliko Slovencev, ki so delali v rudnikih. Potem se je preselil v Pensilvanijo. Ko je bil čas, da bi se poročil, je poizvedel, ali so na Igu lepa dekleta, ki bi se bila pripravljena poročiti in se preseliti v ZDA. Našel je eno, izmenjala sta si fotografije, potem pa je kmalu odšla v ZDA. Še isto leto sta se poročila in dobila otroke. Jeffrey še vedno hrani fotografije njenega prihoda v ZDA.
"Zaradi vsega tega je bilo treba priti v Slovenijo. Nihče od moje družine ni bil tukaj, razen moje tete, ki je prišla pred 50 leti," pravi Jeffrey.
2