Sobota, 25. 2. 2017, 4.22
7 let, 1 mesec
Je Slovenija zamejcem mati ali mačeha?
V zamejstvu živi do okoli 130 tisoč Slovencev. Vprašali smo jih, kako matična država skrbi zanje. Jim namenja dovolj pozornosti, finančnih sredstev, politične podpore?
Zaradi spreminjanja koroške deželne ustave, ki po trenutnem predlogu kot deželni jezik določa le nemščino, je bilo v preteklih tednih tudi v Sloveniji veliko slišati o Slovencih onkraj meje, kar se sicer ne dogaja pogosto.
Zaradi tega dogajanja se je oglasil zunanji minister, pojavili so se pozivi k notifikaciji Avstrijske državne pogodbe, pa tudi glasovi, naj se Slovenija v koroške deželne zadeve ne vmešava in da znajo koroški Slovenci sami poskrbeti zase.
Ali Slovenija dovolj skrbi za Slovence na drugi strani meje?
Za skrb države za zamejce je zadolžen predvsem urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ta iz proračuna v zadnjih letih prejme dobrih osem milijonov evrov, potem ko jih je še pred nekaj leti dobil 10 milijonov, kar je pomenilo četrtino več. Varčevalni ukrepi so Slovence zunaj meja Slovenije torej zadeli razmeroma bolj kot Slovence v matici.
V okviru osrednjega razpisa za podporo rednemu delovanju organizacij in projektom avtohtonih slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah je bilo za leti 2016 in 2017 namenjenih po 6,1 milijona evrov.
Število pripadnikov avtohtonih slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah
Italija | med 70 tisoč in 80 tisoč |
Avstrija | med 25 tisoč in 45 tisoč |
Hrvaška | okoli 3.500 |
Madžarska | okoli 3.000 |
Vir: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
Nerazumevanje položaja?
A finančna podpora ni vse. Zgovoren je dogodek tega tedna, ko je Slovenka iz Porabja, ki veliko svojega časa namenja ohranjanju jezika in kulture med Slovenci na Madžarskem, sicer pa študentka v Mariboru, od slovenske javne ustanove prejela dopis: "Spoštovana tuja študentka ..." Ali ko je predstavnica ljubljanske univerze mladim na Opčinah, ki so se zanimali za študij v Sloveniji, lani pojasnjevala, kako je urejen študij za nedržavljane EU in kako lahko pridobijo vizum za Slovenijo.
Kakšen je odnos Slovenije do Slovencev na drugi strani meje? Jih dovolj podpira? Jih razume? Dovolj naredi, da jih Slovenci v matici razumejo? O tem smo povprašali nekaj rojakov iz zamejstva.
Valerija Pergar, svetovalka za narodnostno šolstvo Slovencev v Porabju
Glavna težava Slovencev v Porabju je pomanjkanje ustreznega pedagoškega kadra, trdi Pergerjeva. Država Slovenija od svojega nastanka vodi zgrešeno politiko do slovenske skupnosti v Porabju, in to kljub zakonodaji in meddržavnim obvezam. Na gospodarskem področju se doslej ni zgodilo nič omembe vrednega, Porabcem še naprej režejo kruh madžarska podjetja in zaposlitve v bližnji Avstriji.
Slovenska podpora kulturnim dejavnostim skupnosti je zadostna, toda kulture ni brez slovenskega jezika. Tega pa se najmlajši Porabci začnejo učiti komaj v šoli, saj slovenščina ni več jezik porabskih družin. Šole so edine institucije, ki poskušajo sistematično učiti manjšinski jezik, a je njihova glavna težava pomanjkanje ustreznega pedagoškega kadra. Skozi leta prošenj nam je uspelo pridobiti štiri pedagoške asistente, dva učitelja in dve vzgojiteljici, vse financira slovensko šolsko ministrstvo.
Več pomoči za boljši položaj Slovencev v Porabju? Gotovo, a ne finančne – ta že zdaj odteka tja, kjer se porablja v neprave namene – temveč pomoč v človeških virih: še več učiteljev, kakšen dober novinar, strokovnjak s turističnega področja … Največja pomoč Slovenije Porabju pa bi bila, če bi vsi slovenski politiki, ki leta in leta hodijo v Monošter obljubljat vse mogoče, svoje obljube tudi izpolnili.
Damjan Malnar, predsednik Slovenskega kulturnega društva Gorski Kotar
Kar se zadeva naš konec, smo precej zadovoljni. Z uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu imamo dobre stike in dobre odnose. Lahko jih samo pohvalim. Smo majhno društvo in vse delamo prostovoljno. Za kulturo dobimo dovolj podpore, je pa res, da ne organiziramo velikih dogodkov. Prirejamo tisto, kar zmoremo. Da je lažje, se povezujemo tudi s krajevno skupnostjo in župnijo.
Jože Wakounig, upokojeni profesor, nekdanji predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev
"Gospodje, ki usmerjajo slovensko zunanjo politiko do Avstrije, naj si ogledajo avstrijski odnos do Južnih Tirolcev." Slovenija v 25 letih ni našla pravega odnosa do nas. Že leta 1991 smo takratni vladi rekli, naj poskrbi za notifikacijo Avstrijske državne pogodbe. Narodni svet koroških Slovencev je to večkrat zahteval, a so vedno iskali izgovore.
Slovenska zunanja politika do Avstrije je hlapčevska, pohlevna, za nas Slovence na Koroškem ponižujoča. Nobene pohvalne besede nimam o njej.
Finančnih sredstev je veliko premalo. Da nas Avstrija finančno zanemarja in nam poskuša vzeti sapo, je znano. Da je pa taka tudi slovenska politika, tega ne razumem.
Gospodje, ki usmerjajo slovensko zunanjo politiko do Avstrije, naj si ogledajo avstrijski odnos do Južnih Tirolcev. Naj se pozanimajo, drugega nimam dodati.
"Slovenija nima državniškega čuta do manjšine"
Peter Močnik, odvetnik v Trstu, predsednik stranke Slovenska skupnost
Še danes, ko imam opravka na primer s sodniki iz Ljubljane, pišejo naše kraje z italijanskim imenom. Čeprav so na vseh zemljevidih, ki jih tiskamo celo v Sloveniji, zapisana slovenska imena. Ta so bila poitalijančena v obdobju fašizma, Slovenci pa smo tu že 1.300 let.
"Ko sem v Sloveniji, se še vedno najdejo ljudje, ki mi pravijo, kako lepo govorim slovensko, in se čudijo, da imamo v zamejstvu slovenske šole."
Ko sem v Sloveniji, se še vedno najdejo ljudje, ki mi pravijo, kako lepo govorim slovensko, in se čudijo, da imamo v zamejstvu slovenske šole. Manjka občutek slovenskega kulturnega prostora. Na tem področju je Slovenija premalo naredila. Pogrešam predvsem premike na šolskem področju.
Finance niso težava. Nekako si že pomagamo s tistim, kar dajeta Italija in Slovenija. Nekatere stvari bi morali tudi mi sami gospodarneje urejati. Minili so časi, ko je kulturo vzdrževala država. Kultura mora imeti sponzorje in si pomagati sama.
Težko pa je razumljivo, da Slovenija nima državniškega čuta do manjšine. Ne glede na to, kaj misli manjšina, bi morala Slovenija vedeti, kaj se ji splača, da ima manjšina.
Primer: deželna uprava je popolnoma spremenila ureditev krajevnih uprav. Del Slovencev je protestiral, ker so rekli, da jemlje avtonomijo slovenskim občinam. Ker ni bilo enotnega pogleda slovenske skupnosti, se Slovenija ni vtikala. Toda če to res posega v avtonomijo občin, v katerih so Slovenci prisotni, bi morala Slovenija zaradi lastnih interesov posredovati. To bi bil državniški odnos.
6