"Ta trenutek breme nizkih cen nosijo izključno kmetje"

Jure Vončina je direktor Kmetijske zadruge Krka, ki združuje 300 kmetov. Zadruga je ena izmed največjih odkupovalcev kmetijskih pridelkov v Sloveniji. Združuje 25 pridelovalcev zelenjave in 180 pridelovalcev mleka s področja Novega mesta in Bele krajine, preostali so živinorejci. Dvajset milijonov litrov mleka letno prodajo Ljubljanskim mlekarnam, ki imajo že tri leta francoskega lastnika. Mizerno nizke cene mleka pripisuje predvsem vplivu ruskega embarga, ne novem lastniku. Priznava pa, da je bila z izstopom slovenskih pridelovalcev mleka iz lastništva največje slovenske mlekarne storjena napaka. "Dolgoročno za slovenskega kmeta to zagotovo ne prinaša prednosti. Kvečjemu bo pritisk na cene večji," pravi Vončina, ki je tudi predsednik odbora zelenjavne verige.

Slovenski kmetje bodo prihodnjo soboto s shodi v večjih slovenskih mestih opozorili na vse večje težave, ki jih povzročajo predvsem nizke odkupne cene. Pozivali bodo h kupovanju lokalne hrane, kar bi ohranilo številna delovna mesta in poseljenost slovenskega podeželja. Kako gledate na protest? Ne bo šlo toliko za protest, temveč bolj za kulturno izpostavljanje težav v kmetijstvu, ki se jih sploh ne zavedamo. Predvsem pa se jih ne zavedajo državljani, ki pridelke kupujejo dnevno. Medtem ko sindikati zahtevajo dvig minimalne plače, saj delavci z obstoječo ne morejo več preživeti, pa na drugi strani kmetje kot primarni proizvajalci hrane trenutno dosegajo cene, ki so globoko pod minimalno plačo. Pridelovalcem zelenjave se je namreč letošnja minimalna plača znižala za 40 odstotkov, pridelovalcem mleka pa za 30 odstotkov. Od tega ne morejo preživeti. Slovenski kmet glede na naravne danosti ne more konkurirati globalnim cenam in trgu.

Zaradi tega želimo na shodih širšo javnost seznaniti z aktualnimi težavami v kmetijstvu. Kmetje bodo skušali kupce ozavestiti, da najnižja cena ni edino merilo in da kmet zaradi visokih cen ne bogati, ampak se zgolj bori za svoje preživetje.

Ali cena in kakovost slovenskih izdelkov upravičujeta te pozive? Zagotovo. Zelo dobro poznam kalkulacije v kmetijstvu, še posebej v sektorju mleka in zelenjave. Če smo pred dvema letoma dosegali cene, ki so omogočale normalno preživetje in minimalen razvoj, smo letos padli na raven, ki tega ne omogoča več. Za večjo samooskrbo in varnost prehrane moramo nujno sprejeti določene ukrepe in podpreti kmete, ki obdelujejo krajino in pridelujejo izjemno kakovostno hrano.

Sprašujem namreč zato, ker je na primer pridelava mleka na Nizozemskem, kjer se krave cele dneve pasejo na zelenih pašnikih, verjetno kakovostnejša kot v Sloveniji, kjer so krave zaprte v hlevih in dnevno svetlobo prvič zagledajo, ko jih peljejo v zakol? Ampak slovenske krave so v modernih hlevih, kjer se lahko prosto gibljejo. Tudi pri nas se krave pasejo zunaj in po mojem mnenju je slovenski delež ekstenzivne reje podoben nizozemskemu. Če želimo ostati konkurenčni, moramo v Sloveniji spodbujati intenzivno rejo, kar pa paša ni.

Opaziti je, da se trgovci v Sloveniji vse bolj zavedajo pomena slovenskih izdelkov na svojih policah. Res je, v zadnjih treh letih smo zelo izboljšali komunikacijo s trgovci, ki se na primeren način odzivajo na naše težave. Iluzorno pa bi bilo pričakovati, da zaprejo vrata vsem tujim dobaviteljem, ko je slovenske hrane dovolj. Dosegli smo višjo raven deleža polic v trgovskih sistemih, kjer se pojavlja slovenska hrana. Zdaj je veliko odvisno od potrošnika, ali bo pripravljen plačati nekaj več.

Slovenski kmetje se zaradi butične proizvodnje ne morejo spustiti v nemogoči boj z nizkimi cenami na evropskih trgih. Slovenski paradižnik za razliko od nizozemskega ne bo zdržal mesec dni, ker je obran v optimalni zrelosti, ima večjo vsebnost vitaminov in mineralov. Kot tak je vedno konkurenčen. Od potrošnika pa je odvisno, kaj je zanj cenovno še sprejemljivo. Tu nastaja težava. Ankete kažejo, da je slovenski potrošnik za bolj kakovosten slovenski proizvod pripravljen odšteti do deset odstotkov več.

Se je zaradi tega že povečal odkup slovenske zelenjave? V zadnjih dveh letih je 32 odstotkov oziroma 500 hektarjev več kmetijskih zemljišč namenjenih tržni pridelavi zelenjave. To je zelo spodbuden rezultat. Ker so se pridelki dobro prodajali, nam je očitno uspelo dvigniti tudi zanimanje kmetov. Bojim pa se, da bodo letošnje razmere izničile preteklo delo, saj nekateri pridelovalci zelenjave preprosto ne bodo preživeli. Če se prihodnje leto ponovi letošnja sezona, bo to za sektor zelenjave katastrofalno.

Kako pa so ozaveščeni slovenski potrošniki? Poraba zelenjave na prebivalca v zadnjih letih pada. Slovenci pojemo manj zelenjave od povprečja EU – ta znaša 120 kilogramov na prebivalca, Slovenci pa pojemo 95 kilogramov zelenjave na leto. Menim, da je slovenski potrošnik kljub temu bistveno bolj ozaveščen kot pred leti. Bolj me skrbi, koliko zelenjave si lahko privošči.

Letošnja sezona je za potrošnika nedvomno ugodna, kar se vidi tudi v nižjih cenah na trgovskih policah. A treba je pomisliti na vse člene v verigi. Ta trenutek breme nizkih cen, ki je v veliki meri posledica ruskega embarga, nosijo izključno kmetje. Velike razvite evropske države so bile namreč v velikih količinah vezane na ruski trg, njihovi izdelki pa so ob nespremenjeni porabi nato preplavili celoten evropski trg.

Evropa je sprejela interventne ukrepe umika viška izdelkov s trga. Tudi Slovenija je izvedla interventni umik sadja in zelenjave s trga, a "po naključju" zaobšla sektor zelenjave. V naključja pač ne verjamem. EU nam je ponudila kvoto za umik tri tisoč ton zelenjave s trga, slovenska uredba pa je bila sprejeta tri tedne prepozno. Predvsem pa je uredba predvidevala razdeljevanje humanitarnim organizacijam, kar je pri zelenjavi glede na kratek rok trajanja težavno.

Svoje vloge torej ni odigrala niti država niti nobena institucija, povezana s kmetijstvom.

Kaj bi morala narediti država? Pričakujemo sistemske rešitve, v nasprotnem primeru bomo o večji samooskrbi le govorili.

Ste tudi predsednik odbora zelenjavne verige. Kaj je njen namen in kakšne naloge opravlja? Katerim področjem dajete največji poudarek? Zelenjavna veriga je bila ustanovljena leta 2011. Naslednje leto smo začeli intenzivne razgovore s tremi večjimi trgovskimi sistemi v Sloveniji, leta 2013 pa podpisali dogovor s Tušem in Mercatorjem. Sodelovanje je konstruktivno, kar se odraža tudi po dolžini polic, namenjenih slovenski zelenjavi. S trgovci nismo več ne dveh bregovih in upam, da bo v prihodnje pristopil še kateri izmed trgovcev.

Med načeli delovanja zelenjavne verige, ki jih morajo vsi udeleženci spoštovati, so tudi postavitev slovenske police, zagotavljanje sledljivosti pridelkov, sklepanje zavezujočih pogodb med proizvajalci in trgovci, zagotavljanje enotnih tržnih standardov za prevzem zelenjave …

Pri vsem tem pa pogrešamo pristop države s sistemskimi rešitvami, ki bi olajšale delo zelenjavne verige.

Se je torej po vašem mnenju spremenil odnos trgovcev do slovenskih kmetov? Kakšne so vaše izkušnje? Po moji oceni da. Ko smo letos poleti imeli okoli sto ton viška paradižnika, bi marsikdo s prstom pokazal na trgovce. A poudariti moram, da so bili trgovci pripravljeni na dialog in s skupnimi močmi nam je uspelo odkupiti maksimalno količino viška zelenjave.

Zdi se, da slovenski potrošniki vse bolj posegajo po najcenejših izdelkih trgovskih blagovnih znamk, saj si dražjih in uveljavljenih znamk ne morejo privoščiti. Bo slovenski potrošnik raje izbral polovico cenejši česen s Kitajske? Moja ocena je, da se vedno najde potrošnik. Trgovec prodaja tisto, kar iščejo kupci, in ne tistega, kar se zdi trgovcu dobro. Trgovci ugotavljajo, da je prodaja slovenske zelenjave tolikšna, da se jim obrestuje, če ji namenijo več prostora. Očitno slovenski potrošnik prepozna kakovost.

Na drugi strani pa razumem, da potrošnik, ki nima denarja, kupuje kitajski česen. Čeprav potrošnike ves čas ozaveščamo, da je slovenski česen bolj zdrav, pridelan z bistveno manj fitofarmacevtskimi sredstvi in gnojen na podlagi analize zemlje in ne vsepovprek. Želimo si tudi, da bi javni zavodi, kot so vrtci in šole, bolj posegali po slovenski zelenjavi. Ves čas se osredotočamo na trgovce, hkrati pa ugotavljamo, da javni zavodi ne kupujejo skoraj nič slovenske zelenjave. V javnih zavodih gre za nakup hrane, ki ni slovenskega porekla, 80 milijonov evrov.

Ker je odločilna cena? Na žalost. A to ne more biti argument za ranljive skupine, kot so vrtci, šole in bolnišnice. Kakovost in način pridelave hrane bi morala biti prvi kriterij. Seveda je pomembna tudi cena, a ta ne sme biti najpomembnejša.

Nekateri slovenski pridelovalci se pritožujejo nad domnevno oteženim dostopom do polic Mercatorja, ki je v lasti hrvaškega Agrokorja. Na splošno imajo pomisleke tudi o prodaji več podjetij iz slovenske prehranske verige. Kakšne so vaše izkušnje z novim lastnikom Mercatorja? Z novim lastnikom nimam nobenih izkušenj. Vem pa, da nam je v letošnjem letu uspelo Mercatorju prodati več slovenske zelenjave, kot je določala prvotna pogodba. Na račun hrvaške zelenjave se slovenska polica torej ni zmanjšala. Podoben položaj je v Tušu in Sparu. Vsi trije so nam pri poletnem višku paradižnika na stežaj odprli vrata. Iz lastnih izkušenj nikakor ne morem ocenjevati, da je sprememba lastništva Mercatorja, kakorkoli vplivala na prodajo slovenske zelenjave. To me zelo veseli.

V Sloveniji sicer primanjkuje domače zelenjave. V povprečju na slovenski zemlji zraste dobrih 75 tisoč ton zelenjave, kar zadošča zgolj za dobro tretjino slovenske potrošnje. Drži, največja težava je julija in avgusta. Takrat je večina Slovencev na dopustu v tujini, vrtičkarji pridelajo največ zelenjave, šole pa so zaprte. Zato želimo doseči cene, ki bi nam omogočale tehnološki razvoj za podaljšanje sezone pridelave. Tu mislim predvsem na postavitev rastlinjakov oziroma pokritih površin.

Ko sem se nedavno pogovarjal z lastnikom uspešnega slovenskega podjetja Duol Dušanom Olajem, mi je dejal, da želijo v najkrajšem mogočem času osvojiti kmetijski sektor. So napihljivi rastlinjaki z izolirano atmosfero in nizkimi obratovalnimi stroški prihodnost slovenskega kmetijstva? Zagotovo gre za gromozanski potencial. Slovenski kmetje morajo pokriti kmetijske površine in zelenjavo pridelovati tudi zunaj glavne sezone, ko je ponudba bistveno manjša, cene pa višje. Za dolgoročno preživetje slovenskega kmeta je nujna investicija v pokrite površine in črpanje tople vode za ogrevanje teh rastlinjakov.

Potrošnja krompirja se je v zadnjem desetletju zmanjšala za tretjino in če ne bi upadla tudi proizvodnja, bi bila tu Slovenija lahko povsem samooskrbna. Tako pa ga še vedno pridela za 60 tisoč ton premalo. Kako to? Ironija je, da letos v Evropi primanjkuje krompirja, Slovenci pa smo si, kljub večji proizvodnji, zbili ceno. Maloprodajna cena slovenskega krompirja je bistveno nižja kot kjerkoli v Evropi. To je skregano z vsako logiko.

Zakaj se je to zgodilo? Pri proizvodnji krompirja gre za ciklično panogo. Ker je bilo lansko leto v EU po pridelavi rekordno, smo padec pričakovali. Zato smo zasadili nekoliko večje količine mladega krompirja. A pojavila sta se dva proizvajalca, ki sta ponujala krompir po smešno nizkih cenah in s tem ovirala vse druge. Običajno smo za kilogram mladega slovenskega krompirja dobili 40 centov, letos zgolj 12 centov. Sramotno nizke so bile tudi maloprodajne cene.

Trenutno je treba za desetkilogramski paket krompirja za ozimnico odšteti 2,5 evra, kar je 25 centov za kilogram. Kmet za kilogram dobi med 15 in 18 centov, kar je bistveno premalo za pokritje proizvodne cene. So se pa marže trgovcev v zadnjih letih nekoliko znižale.

Ali zagovarjate gensko spremenjene organizme (GSO), ki imajo v Sloveniji izjemno negativen prizvok? Ljudje so na splošno zaskrbljeni zaradi varnosti takšne hrane. Prepričan sem, da bomo v Sloveniji lahko vedno govorili o butični proizvodnji, ta pa zagotovo ne potrebuje gensko spremenjene hrane. Koliko časa se bomo tega lahko otepali, bo odvisno od razmer na trgu. Na žalost bomo morali konkurirati gensko spremenjeni hrani. Ali ne bo zaradi prepovedi gojenja GSO slovenski kmet postal nekonkurenčen? Bojim se, da bo kakšen od kmetov čez čas ugotovil, da brez GSO ni več konkurenčen. Upam, da bo država zaščitila trg in ostala pri prepovedi proizvodnje GSO.

Kaj svetujete slovenskim potrošnikom? Slovenskim potrošnikom svetujem, naj pri nakup kmetijskih pridelkov preverjajo poreklo, saj je bilo s famo Kupujmo slovensko povzročene kar nekaj škode. Danes ni več branjevke, ki ne bi ponujala slovenske zelenjave. In to v času, ko ta pri nas zagotovo ne raste.

Državi pa sporočam, naj pogleda, kaj se trenutno dogaja s slovenskim kmetom in mu stoji ob strani. Ne pričakujejo denarja. Bremena krize namreč ne nosijo vsi členi v prehranjevalni verigi, temveč izključno kmet. Zato mora država skupaj s kmeti izoblikovati sistemske rešitve, ki mu bodo omogočale preživetje. V nasprotnem primeru je škoda vseh besed o dvigu samooskrbe.