SiolNET. Novice Siol +
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Napak ne sme biti, saj pogreba ne moremo ponoviti" (video)

4

termometer

Ob prihajajočem prvem novembru in častitljivi, kar stoti obletnici ustanovitve Mestnega pogrebnega zavoda, predhodnika Žal, smo se pogovarjali z direktorjem podjetja Robertom Martinčičem.

Ni res, da Slovenci grobove množično obiskujemo le ob dnevu mrtvih, ko prižgemo na tone svečk in prinesemo na kupe svežega rezanega cvetja, pravi prvi mož ljubljanskega pokopališča Žale Robert Martinčič.

Spremljanje pogrebov prek svetovnega spleta, naročanje pogrebov brez čakalnih vrst, mobilne aplikacije, ki vam pokažejo lokacijo iskanega groba ali pa vas popeljejo med znamenite spomenike, so le nekateri od sodobnih ukrepov uprave Žal, s katerimi želijo biti v podjetju čim bolj prijazni do uporabnikov. Martinčič je že 30 let zavezan Plečnikovi umetnini, ki od leta 2007 kot edini tovrstni objekt v Evropi nosi znak evropske kulturne dediščine, od leta 2009 pa je tudi spomenik državnega pomena. Zadnji dve leti je Martinčič direktor podjetja Žale, ki združuje tako pokopališko kot pogrebno dejavnost za 18 pokopališč v mestni občini Ljubljana.

"Prejšnja vlada nas s sklepom, da bo pogrebno dejavnost dala na prosti trg, vrača sto let nazaj," je ogorčen sogovornik. Zakaj, preberite v intervjuju, v katerem je spregovoril tudi o tem, da pokopališča niso več le ograjen prostor za pokopavanje ljudi, temveč prostor za druženje, srečevanje, turistična znamenitost.

Letos torej obhajate stoletnico obstoja. Lahko na kratko opišete, kaj se je spremenilo v tem obdobju? Včasih je bila pokopališka dejavnost v cerkvenih rokah, pogrebna pa v zasebnih. Ta zasebna podjetja so prevoze in pogrebe v Ljubljani opravljala z dovoljenjem deželne vlade. Ker pa mesto in meščani z delom niso bili zadovoljni, saj so izvajalci stremeli le k dobičku, se je mesto odločilo, da bo zaščitilo javni interes in meščane tako, da bo ustanovilo mestni pogrebni zavod.

Pred sto leti je mestna oblast to ugotovila, zdaj pa imate v rokah sklep vlade, da naj bi dejavnost znova prešla v roke zasebnikov. Nekdanja vlada nas je v tem pogledu vrnila sto let nazaj. Interes zasebnega kapitala postavlja pred javni interes. Sklep je, da mora gospodarsko ministrstvo pripraviti nov zakon na izhodiščih, da je pogrebna dejavnost tržna dejavnost in da jo mora lokalna skupnost zagotoviti le, če je ne zagotavlja trg.

To je zmotno z enega samega vidika, gre namreč za eno samo dejavnost, ki je v procesu delovanja povezana, ločevanje pa bi prineslo kup težav.

Kako se je to zgodilo? Nov zakon sprejemajo že deset let. Leta 2010 je že bil v državnozborski proceduri, a so ga na odboru za gospodarstvo zavrnili, ker je imel 55 amandmajev na zakon, ki je vseboval 60 členov. Takrat so se odločili, da je treba pripravo vrniti na ministrstvo za okolje in prostor in da mora pogrebna dejavnost ostati gospodarska javna služba. Potem je to ministrstvo razpadlo, preostala so se izrekla za nepristojna.

Zato je zadevo v roke spet vzelo ministrstvo za gospodarstvo, ki je sklicalo posvet vse zainteresirane javnosti, na katerega so bili povabljeni predstavniki vseh ministrstev, gospodarska zbornica, obrtna zbornica in vse tri skupnosti občin. Vsi razen obrtne zbornice so se strinjali, da mora biti pogrebna dejavnost gospodarska javna služba. A to je razumljivo, saj so tam združeni tisti, katerih dejavnost se izvaja na trgu za pridobivanje dobička.

Takšen usklajen sklep so poslali na vlado, tam pa se je zgodil precedens, ker so ga zavrnili in sprejeli takšnega, da mora pogrebna dejavnost na prosti trg. Vse tri skupnosti občin so na vlado poslale protestno pismo, tudi zbornica komunalnega gospodarstva. Rezultat: znova so sprejeli sklep, še slabši – da gre dejavnost na prosti trg. Če ta ne zagotovi pogrebne dejavnosti, pa jo mora lokalna skupnost.

Občine so protestirale, ker je z ustavo zagotovljeno, da je pogrebna dejavnost v pristojnosti lokalnih skupnosti. Vlada tako jemlje pristojnost lokalni skupnosti. Imamo več sodb ustavnega sodišča, iz katerih je razvidno, da ni nič narobe, če to dejavnost opravlja gospodarska javna služba, saj je iz pietetnih, zdravstvenih, sanitarno-higienskih razlogov ni mogoče opravljati na prostem trgu.

Kaj bi sprejetje takšnega zakona konkretno pomenilo za podjetje Žale, ki upravlja 18 pokopališč in ima 98 zaposlenih? Na področju pokopališke dejavnosti se ne bi spremenilo nič. Pri pogrebni dejavnosti pa bi se. A ni vprašanje, kaj bi se spremenilo za Žale, temveč kaj bi se spremenilo za občane. Marsikaj. Zdaj imamo 24-urno dežurno službo. Ne glede na to, kdaj in kje kdo umre, naši delavci pridejo in odpeljejo pokojnika.

Kot veste, ljudje ne umirajo samo na domovih, temveč tudi v prometnih nesrečah, zgodijo se samomori, utopitve, nesreče na železnici. Zdaj ljudje vedo, kam naj se obrnejo, pri nas uredijo vse, tudi prevoze med posameznimi bolnišnicami, iz bolnišnic, z domov.

Prejšnja sprememba glede prostega trga je bila narejena po predlogu prejšnjega notranjega ministra (Gregorja Viranta, op. a.) iz stranke, ki se je razpustila. Kaj ta sprememba pomeni v primeru, da se zgodi prometna nesreča? Kaj naj svetuje policist stranki, koga naj pokliče, da bodo odpeljali pokojnika? Katero vizitko različnih izvajalcev mu bo dal?

Kako se bo sploh odločil? Predstavljajte si klinični center, pred katerim stojijo reševalna vozila. Če bo zakon sprejet, bodo tam stala pogrebna vozila. Kako se bodo počutili svojci, vi osebno, ko boste šli na operacijo, zunaj pa bodo v vrsti čakala pogrebna vozila? Tako ne gre. Svojci so v trenutku, ko jih doleti izguba bližnjega, v težkem čustvenem položaju.

Takrat ne morejo trezno presojati in delati proste raziskave trga, ker za to ni časa, pogreb se opravi v dveh dneh, poleg tega so v čustvenem stresu. V resnici je treba zaupati lokalnemu ponudniku.

Če se vrneva k prvemu vprašanju … Vse se je postavilo na glavo v zadnjih sto letih. Dobili smo vežice, pred tem so pokojniki ležali na domu. V preteklosti so pokojnike na pokopališče vozile kočije, status je določalo število vpreženih konj, dva, trije, štirje, trajalo je ves dan. Na začetku so v vežicah ležali po tri dni, ta čas se je skrajšal. Druga velika sprememba je bila uvedba upepeljevanja leta 1978. Danes je v Ljubljani 90 odstotkov pogrebov žarnih. To pomeni velik napredek za varovanje okolja, ker so pokopališča na vodovarstvenih območjih, poraba zemlje je veliko manjša, ker so žarni grobovi toliko manjši.

Leta 1989 smo uvedli raztros pepela, kar sploh pomeni prihranek prostora. Leta 2000 smo dobili Park zvončkov, namenjen dojenčkom in majhnim otrokom. Temu zgledu so sledila številna mesta v Sloveniji.

Je po vaših izkušnjah žarni pogreb ali raztros pepela za svojce manj stresen? Pri upepeljevanju sta bistveni dve stvari; gre za lažje slovo od pokojnika. Ko pride pogrebna svečanost in vidiš pokojnika v krsti, je to veliko težje, kot če ga vidiš na sliki. Žara je manj osebna. Preboj se je zgodil takrat, ko je rimskokatoliška cerkev povedala, da je žarni pokop povsem običajni pokop. Enako je pri pokopu otrok.

Pred tem so otroke pokopavali v krste ali več krst v en grob, to ni bilo dostojno, vredno človeka. Zdaj se vsaka mati že v bolnišnici odloči za grob ali Park zvončkov. Tudi tam je mogoče izbirati med individualno ali skupinsko pogrebno svečanostjo. Ta je enkrat na mesec, vsi tisti umrli otroci so upepeljeni skupaj, pepel raztresejo skupaj.

Park zvončkov je prepoln majhnih igrač, figuric … Formalno odlok to prepoveduje, a poskušamo ravnati človeško. Prepovedano je, ker bi sicer zmanjkalo prostora za cvetje in sveče, sploh ker so te plastične igrače zelo obstojne. Malo umikamo, malo puščamo.

Kako pa je pri nas z grobnicami? Grobnice so pri nas prepovedane od leta 1954, zakon iz leta 1984 leta je to ponovil. Prepovedali so jih predvsem zaradi statusne razlike v obdobju socializma. Imamo prave grobnice z vzidanim spodnjim delom in navidezne grobnice, ki so sicer povečani grobovi. Tiste, ki so bile narejene do takrat, so ostale.

Koliko je treba odšteti za najem groba na Žalah? Najem klasičnega groba znese 34,5 evra, medtem ko je cena za žarni grob 60 odstotkov cene klasičnega. V Ljubljani je malo dražje iz več razlogov. Prvi je varstvo okolja, saj zaradi vodovarstvenega območja ne smemo uporabljati nobenih herbicidov in tako ves plevel odstranjujemo ročno, ker je varstvo pitne vode pomembnejše od podobe pokopališča.

Drugi razlog je varstvo kulturne dediščine. Naša pokopališča so vpisana v zvezni register za nepremično kulturno dediščino, posamezni grobovi so zavarovani, nekateri deli razglašeni za spomenike državnega pomena, drugi za spomenike lokalnega pomena. Plečnikove Žale pa so sploh zgodba zase. So edini tovrstni objekt v Evropi, ki se od leta 2007 ponaša z znakom evropska dediščina. V Sloveniji imata ta znak le še partizanska bolnišnica Franja in Spominska cerkev svetega duha nad Tolminom. Plečnikove Žale so od leta 2009 tudi spomenik državnega pomena. Država je do tega kulturnega spomenika precej mačehovska. Vzdrževanje je v celoti na plečih našega podjetja. Država do zdaj ni dala niti evra. Prijavili smo se na več razpisov, a so nas že formalno zavračali z za lase privlečenimi razlogi.

Kandidirali smo v Norveškem finančnem mehanizmu, a je stvar še odprta, čeprav bi odločitev morala biti znana julija, a je še niso sprejeli. Prijavili smo se za popolno obnovo Plečnikovih Žal. V preteklih letih smo delno obnavljali sami in porabili okoli 300 tisoč evrov lastnih sredstev, a bi potrebovali dva milijona. S tem denarjem bi lahko dokončali Plečnikove mizarske delavnice in obnovili še druge objekte. Pred leti smo že kandidirali za evropska sredstva, a nismo bili izbrani. Upamo, da bomo tokrat.

Pravite tudi, da ni res, da ljudje pokopališča množično obiskujemo le ob dnevu mrtvih, temveč prihajamo vse leto. Ljudje pokopališča obiskujejo množično, ne samo za prvi november. Spremljamo razne raziskave javnega mnenja in rezultati so presenetljivi. Nekaj ljudi pokopališče obišče vsak dan, nekatere raziskave kažejo, da jih tretjina pokopališče obišče nekajkrat na mesec, tretjina pa nekajkrat na leto. Tistih, ki bi prišli samo za 1. november, je dva ali tri odstotke.

Kakšne značajske lastnosti morajo imeti zaposleni na pokopališču? Kdo poišče službo pri vas? Ni enoznačnega odgovora. V preteklosti smo imeli z zaposlovanjem težave, zato smo hodili v južne republike in delavce sem vozili z avtobusi. A odkar je v družbi kriza, se je vse spremenilo. Ni kake splošne zahteve, predvsem moraš biti človek, ker imaš opraviti z ljudmi. Tudi če kosiš travo, moraš imeti empatijo. Referenti, ki sprejemajo pogrebe, so izjemno na udaru, tudi vozniki, ki vozijo pokojne, sploh tiste, umrle v prometnih nesrečah … Ali v takšnih primerih zaposlenim ponudite psihosocialno pomoč? Ponujamo pomoč, saj to pušča posledice na človekovi psihi. Človek pri nas je postavljen v ospredje, saj delamo stvari, pri katerih ne sme biti napak. Ne moreš reči, zdaj pa pogreb ponovimo, ker v prvo ni šlo vse tako, kot bi moralo.

Na Žalah opravljate upepelitve za vso državo, kakšno delo je to, kako se izvaja? Gre za specifično delo, ki ga je vrsto let opravljal samo en zaposleni, pa še to ponoči ob nedeljah ali praznikih. Človek mora biti trden in strokoven hkrati. Gre namreč za visoko tehnologijo, strokovne peči. Ves postopek traja uro in pol pri 800‒1.100 stopinjah. Vizualno gre za nerjaveče jeklo in granit, ni kot iz filma Maratonci tečejo zadnji krog, v resnici gre za zelo čisto okolje z visoko tehnologijo. Naš delavec ima pieteten odnos do dela, pred vsako upepelitvijo se opravi kontrolni zdravniški pregled, izvedenec potrdi identiteto, nato sledi pečatenje upepelitev. Pepel gre naprej v mletje, ostane pa šamotna ploščica z identiteto.

Dotakniva se še odpadkov v obliki sveč, Slovenci sveče množično prižigamo. Znani smo tudi po množičnem okraševanju grobov z rezanim cvetjem, pri čemer menda v primerjavi z drugimi državami precej izstopamo. Izstopamo tudi po obiskovanju pokopališč. V Evropi so trije svetovi, kar zadeva pokopališča, in sicer južni del, kamor spadajo Francija, Španija, delno Italija, severni, protestantski del, kamor spadajo skandinavske dežele, Nemčija, potem pa so zgodba zase Slovenija, Hrvaška in Poljska. V južnem delu je cvetje plastično, sveč ni, so elektronske lučke. V severnem delu so grobovi polni živih rastlin, grmovnic, trajnic, ljudje ne prinašajo sveč. Pri nas pa imamo to silno količino rezanega cvetja in sveč. Za nas je, z vidika upravljalca, to velika obremenitev, ker so stroški nesorazmerno višji.

Zakaj? Pri proizvodnji sveč, delno tudi pri prodaji, se pojavlja sivi trg. Proizvajalci morajo namreč plačati takso, iz katere se financira predelava. Ker del izdelkov vstopa na sivi trg, je končna količina odpadnih nagrobnih sveč večja, kot je količina vseh sveč, danih na trg.

Zato se pojavljajo stalni zapleti, presežek sveč. Država je sicer sprejela uredbo, s katero je predpisala postopek ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, k čemur smo takoj pristopili in postavili zabojnike za ločeno zbiranje. Do tukaj je vse lepo in prav, težava pa je, ker predelovalci tega ne prevzemajo, saj so kvote zapolnjene z legalno robo.

Sicer pa menim, da svečam kot odpadku posvečamo preveč pozornosti, saj imamo z drugimi odpadki še večje težave, na primer s plenicami, ki so še težje razgradljive. Pri nas je vseh odpadkov do dva tisoč ton, od tega do 200 ton sveč, to vseeno ni tako velika količina v primerjavi s preostalimi odpadki.

Sicer smo se že pred leti pridružili akciji, katere slogan je približno takšen: Prižgimo svečko manj, predniki vam ne bodo zamerili, potomci vam bodo hvaležni. A prepričan sem, da bo bolj kot ozaveščanje o odpadkih svoje dodala kriza in bodo ljudje tako kupovali manj.

Navsezadnje pa moraš človeka nositi v srcu. Če nimaš pravega spomina, ne pomaga niti deset sveč na grobu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin