Ponedeljek, 13. 11. 2017, 4.00
6 let, 5 mesecev
Sladko-grenka zmaga Boruta Pahorja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
66
Borut Pahor je novi/stari predsednik republike. Po Milanu Kučanu je prvi predsednik, ki je na volitvah dobil dva mandata. Če bo tudi drugega opravil do konca, bo na treh najvišjih položajih v slovenski politiki skupaj preživel 17 let. Več celo od pokojnega Janeza Drnovška.
Dobil je nov mandat, ki bo verjetno drugačen od prvega, a ne pretirano. Ob predlogih imenovanj, ki ga čakajo (najmanj dva mandatarja, guverner Banke Slovenije, trije ustavni sodniki …), bo morda še najbolj posvečen zunanjepolitičnim vprašanjem, predvsem "usodi Evrope".
Ne naključno – Pahor bo ob koncu mandata leta 2022 star 59 let, torej v najboljših letih za prevzem kakšnega visokega položaja v mednarodnih institucijah.
To pa so tudi bolj ali manj vsi razlogi za veselje, ki jih je lahko imel včeraj Pahor. Letošnje predsedniške volitve so (mu) namreč prinesle tri pomembna spoznanja.
Prvo spoznanje: ni veliko manjkalo, pa bi volitve izgubil
Prvič, njegova zmaga je grenko-sladka. Ni veliko manjkalo, da bi volitve, pred katerimi je veljal za absolutnega favorita, celo izgubil.
Slovenska politika je dobila novega igralca, ki utegne že čez nekaj mesecev spet mešati štrene
Spomnimo, Pahor je šel na volitve kot politik, ki že več let velja za najbolj priljubljenega. Pet let mandata je večinoma izkoristil za "permanentno kampanjo". Vsaka njegova poteza, nastop ali fotografija na Instagramu so bili podrejeni le enemu cilju – novemu mandatu.
Za vsak primer sta ga podprli še dve od treh vladnih strank – v politični kupčiji za ljudi brez zgodovinskega spomina in z dobrimi želodci.
Isti Socialni demokrati (SD), ki so se Pahorju še leta 2012 v Kočevju "zahvalili za sodelovanje", so se z njim spravili zaradi sončenja v avri vnaprej znanega zmagovalca. Po njihovi računici se bo v prihodnjih mesecih – ob kakšni, "do stranke prijazni" kadrovski potezi, pri kateri jih zna Pahor hitro spomniti, zakaj so ga odslovili z njenega vrha – prenesla tudi na SD, kar od včeraj ni več tako samoumevno.
Tudi prvak DeSUS Karl Erjavec, ki je včeraj še stal ob strani Pahorju, si bo z njim že od danes v laseh zaradi vprašanj, povezanih z zunanjo politiko, pri katerih aktualni predsednik nikoli ni rad čakal na navodila iz Mladike.
V Pahorjevem štabu se je veselil tudi prvak SD Dejan Židan, ki je skupaj s skupino volivcev predlagal Pahorjevo kandidaturo. Na fotografiji tudi ministrica Anja Kopač Mrak.
Drugo spoznanje: stopnja zaupanja v politiko najnižja do zdaj
Kljub vsej priljubljenosti, telegramom podpore, ki so – kot bi rekli v kakšnih drugih časih – "deževali z vseh strani", 800 prehojenih kilometrih, ki so jih mediji vestno beležili, analitikom, ki so nas prepričevali, da so volitve pravzaprav odločene, in soočenjih, ki jih je bil sprva lačen, a je na njih proti koncu kampanje deloval vedno manj suvereno, je predsednik postal s 373 tisoč glasovi v drugem krogu – najmanj v zgodovini slovenske demokracije.
To je drugo spoznanje teh volitev – da stopnja zaupanja v politiko in posamezne institucije v Sloveniji še nikoli ni bila tako nizka. In da pomemben del volilnega telesa za to krivi tudi Pahorja.
Za primerjavo: leta 2012 je Pahor dobil skoraj pol milijona glasov. Še pet let prej je za Danila Türka v drugem krogu glasovalo skoraj 678 tisoč ljudi, torej skoraj enkrat več kot včeraj za Pahorja.
Res je, da je imel Pahor leta 2012 na svoji strani glasove desnice, ki je drugi krog videla kot misijo za zrušenje Türka.
Preberite še:
-> Pahor zmagal za dobrih 40 tisoč glasov
-> Šarec po porazu: Se vidimo v naslednjih podvigih
-> "To so bile volitve za Pahorja ali proti njemu"
Tretje spoznanje: Šarec je tukaj
Toda v zadnjih tednih na drugi strani političnega ringa, v katerem se je bojeval Pahor, ni stal nasprotnik s politično kilometrino na nacionalni ravni, ki bi imel na razpolago infrastrukturo vodilnih strank, ampak "no name", župan desete največje slovenske občine, ki so ga tudi resni politični analitiki še poleti dojemali kot nekoga, ki "se je predolgo preživljal kot komedijant".
Tu pridemo do tretjega spoznanja teh volitev – da je slovenska politika dobila novega igralca, ki utegne že čez nekaj mesecev spet mešati štrene.
47 odstotkov glasov, ki jih je dobil Marjan Šarec, je po "teži" enaka, če ne celo večja zgodba kot Pahorjevih 53 odstotkov. Šarec je bil zelo blizu daleč največjemu, celo nepredstavljivemu šoku v zgodovini slovenskih volitev, ki se verjetno ni zgodil le zaradi dejstva, da zgolj glasovanje proti Pahorju vendarle ni bila zadostna motivacija za pomemben del desnousmerjenih volivcev.
Bo Marjan Šarec šel na parlamentarne volitve, ki bodo prihodnje leto?
A Šarec je – tukaj. Trije tedni drugega kroga so bili zanj le "bonus".
Preberite še: Šarec prihodnje leto v parlament? "Njegov domet je 200 tisoč glasov."
"Zdravorazumska" mešanica, ki bo jemala levim in desnim
V tem obdobju se je tudi programsko zgradil v nekakšno domačijsko – sam Šarec bi rekel "zdravorazumsko" – mešanico levega in zmerno desnega. Z Listo Marjana Šarca (LMŠ) smo dobili politično stranko, ki je naklonjena razpravam o ukinitvi trajnega mandata sodnikov, razbitju enotnega plačnega sistema v javnem sektorju in "odločnejšim" reformam, pri čemer bo ohranjala izročilo Narodno-osvobodilne borbe (NOB) in se zavzemala za državno lastništvo podjetij.
Gre za kombinacijo, ki lahko računa na glasove z vseh političnih vetrov in odpira široko možnost špekulacij o zavezništvih – od "stranke županov" naprej. Obenem je Šarčevih 47 odstotkov tudi rokavica slovenski desnici. Ne le zaradi platforme o "resetu", ampak ker jo neposredno izziva, da bi lahko srečo poskusila tudi s kakšno domačo različico Sebastiana Kurza, s katerim bi presekala "večno" odvisnost od Janeza Janše.
Ne pozabimo: med Šarčevimi glasovi v drugem krogu je veliko protestnih – in to v obdobju, ko ima Slovenija eno od najvišjih gospodarskih rasti v Evropski uniji.
66