Ženske preredko v vodstvih podjetij. Čas je za spremembe.

Forbes 500 žensk skoraj ne prepozna Na seznamu najuspešnejših podjetij Fortune 500 je po podatkih analitične hiše Catalyst le 21 (torej dobri štirje odstotki) takih, ki jih vodijo ženske. A neenakost se ne konča tukaj. Od 1426 milijarderjev s Forbsove lestvice jih je le 138 nežnejšega spola in le ena od teh svojega bogastva ni podedovala po moškem sorodniku ali partnerju. To je realna slika umeščanja žensk v najvišja nadstropja steklenih nebotičnikov.

Skandinavija nič boljša A če za ZDA to nekako "razumemo" in se nam morda zdi celo samoumevno, bi pričakovali, da je v skandinavskih deželah, ki slovijo po (deklarirani) enakosti spolov na vseh področjih družbenega življenja – od politike do posla –, drugače. A žal je to le moderni družbeni mit, ki dela družbo sicer marsikateremu družbenemu bonusu, ki ga ženske v teh državah uživajo. Na Norveškem imajo dame na voljo leto plačanega porodniškega dopusta, prvovrsten dostop do izobraževanja in (večinoma) državno financirano otroško varstvo (vrtci …). Ob tem pa tudi nikjer navedeni "bonus" v obliki steklenega stropa.

Stekleni strop je skovanka, katere avtorici, Katherine Lawrence in Marianne Schreiber, sta zaposleni v tehnološkem velikanu Hewlett-Packard, zaznamuje pa oviro med srednjim in vrhunskim menedžmentom, ki jo ženske le redko presežejo.

Sistemske in samoustvarjene ovire Vzroki za to zelo vztrajno neenakost so večplastni, a nikakor črno-beli. Zagotovo ne gre prezreti ustaljene predstave o poslu kot o moški kulturi in vzorca o tradicionalni vlogi ženske v družbi. A kot navaja nekdanja prva dama norveške podružnice zgoraj omenjenega podjetja Anita Krohn Traaseth, je prisotna tudi manj vidna ovira, ki si jo ženske postavijo same: veliko žensk namreč namesto k uspehu stremi k popolnosti in živi v zmotnem prepričanju, da je ta predpogoj za uspešen preboj po korporativni lestvici navzgor. Prav ta perfekcionizem postaja eden ključnih dejavnikov, ki zavira ženski preboj. Podobe perfektnih žensk na naslovnicah poslovnih revij seveda ne pomagajo.

Ne uspeh, temveč norost Preskok iz srednjega menedžmenta v vrhove podjetja časovno pogosto sovpada z oblikovanjem družine ali drugim otrokom. Ženske si ob idealni družini želijo še poslovne poti, kjer jim nikoli ne spodleti, saj le to jamči njihov preboj. A kot navaja Traasethova, dojemanje tudi najmanjšega neuspeha kot gotove pogube jamči le norost in morebiten obisk pri onkologu.

Zavedanje in prava usmeritev Vodenje podjetja ni za vsakogar, ne glede na spol. Kar ženskam manjka, ni priložnost ali želja, temveč sistemska spodbuda, da si lahko privoščijo spodrsljaj in jih to ne bo stalo sanjske kariere. Vgrajeno bodrenje za tveganje in vztrajanje pri svojih vodstvenih ambicijah. Zavedati se morajo, da nepopolnost ni diskvalifikacija za napredovanje, in priložnosti iskati predvsem v okoljih, ki razumejo in dejansko prakticirajo ravnotežje med službo in zasebnim življenjem.

Dolgoročno nevzdržno preziranje polovice kandidatov Odrekanje vrhunskih položajev ženskam v podjetjih – kar redno počno tako Apple kot Google in druga globalno uspešna podjetja –, je napačno in dolgoročno gotovo nevzdržno. Zanikanje in ignoriranje polovice kandidatov je kratkovidno in povsem nerazumno. Prepoznanje in spreminjanje tega ostaja v domeni korporacij, medtem ko je naloga dam, da se zavejo, da so napake nepogrešljivi del učenja in da zaradi tega ne smejo zatirati svojih sanj. Le odločiti se morajo, kdaj je za njih dovolj dobro.