Petek, 20. 7. 2018, 16.18
6 let, 4 mesece
Rešitev za slovenska tekstilna podjetja: razvoj doma in proizvodnja v cenejših državah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,38
2
"Tekstilna industrija je ena od tistih, v kateri se je v zadnjih 30 letih najbolj zmanjšalo število zaposlenih. Razlogov je več. Pred desetletji je bil razlog selitev industrije na vzhod. Morda so bila naša tekstilna podjetja tudi preveč usmerjena v izvajanje poslov za druge blagovne znamke, namesto da bi razvijala lastno blagovno znamko," pojasnjuje Petra Prebil Bašin iz Gospodarske zbornice Slovenije.
Proizvajalec spodnjega perila in kopalk Lisca je pred leti svojo proizvodnjo preselil na Kitajsko.
V Tovarni nogavic Polzela se dobro leto in pol od začetka stečaja tovarne danes končuje proizvodnja. Stečajnemu upravitelju do zdaj ni uspelo prodati tovarne kot poslovne celote. Kot navaja v zadnjem rednem poročilu, je razlog za neuspešne poskuse prodaje pomanjkanje interesa na trgu.
Tovarna nogavic Polzela gre tako po poti številnih drugih slovenskih tekstilnih podjetij, ki so zaprla svoja vrata. Med njimi so najbolj znana:
- Mura, na pogorišču katere je nastalo podjetje Arum,
- Velana, ki je opustila proizvodnjo in se ukvarja le še s prodajo tekstila,
- Almira,
- Labod in
- proizvajalec klobukov Šešir.
"Največja težava tekstilne branže je kader. Za šivilje še obstaja program izobraževanja, za delo v proizvodnji tekstila pa ni več šole," je pojasnila Prebil-Bašinova.
"V resnici je tekstilna industrija ena od tistih, v kateri se je v zadnjih 30 letih najbolj zmanjšalo število zaposlenih. Razlogov je več. Pred desetletji je bil razlog selitev industrije na vzhod. Morda so bila naša tekstilna podjetja tudi preveč usmerjena v izvajanje poslov za druge blagovne znamke. Redka so imela lastno blagovno znamko, ki bi se uspešno ohranila, kot je to uspelo Lisci in Alpini," pravi Petra Prebil Bašin iz Gospodarske zbornice Slovenije.
"Še vedno imamo v Sloveniji v tej dejavnosti registriranih 380 podjetij, res pa je, da nimamo več velikih tekstilnih podjetij. Razmere danes so razmeroma čiste. Imamo podjetja, ki so se uspešno prestrukturirala in imajo potencial. Poslovni model, ki je uspešen, je takšen, da imajo podjetja razvoj v Slovenji in množično proizvodnjo v državah z nižjo ceno dela," še dodaja.
Poleg že omenjene Lisce in Alpine, ki imata proizvodnjo na Kitajskem, lahko med uspešna tekstilna podjetja, ki so preživela do danes, uvrstimo še:
- Predilnico Litija,
- Filc Mengeš in
- Inplet, ki je v lasti Lisce.
"Največja težava tekstilne branže je kader. Za šivilje še obstaja program izobraževanja, za delo v proizvodnji tekstila pa ni več šole," je pojasnila Prebil-Bašinova.
Opozorila je tudi na trend vračanja tekstilne industrije z vzhoda v Evropo. "Strošek dela v vzhodnih državah se zvišuje, za podjetja je tudi vedno pomembnejši okoljski vidik poslovanja in da se za delo ne izkorišča otrok. Podjetja proizvodnjo raje kot v Azijo selijo v Bolgarijo, Romuniji in države nekdanje Jugoslavije, ker lahko lažje zagotavljajo kontrolo kakovosti proizvodnje. Vse to botruje temu, da se tekstilna industrija vrača," je poudarila.
"Tekstilna industrija je delovno intenzivna branža in ne more preživeti v svetovni konkurenci zaradi preveč obdavčenega dela. Če bi bila v Sloveniji obdavčitev dela nižja, bi bila možnost preživetja te branže dolgoročno veliko večja. Predragi smo zaradi cene dela, pa tudi slabšo produktivnost imamo," pravi Bojan Starman, nekdanji direktor podjetja Mura.
Zgodovina izdelovanja nogavic v Polzeli sega v leto 1927, ko so v nekdanji zapuščeni lesnopredelovalni tovarni zabrneli prvi tekstilni stroji, je zapisano na spletni strani podjetja. Sem sta jih pripeljala Švicarja Albert in Teodor Reiser, ki sta pred tem že imela v lasti tovarno nogavic na Moravskem.
V prvih desetletjih je proizvodnja nogavic v podjetju Polzela strmo rasla, sočasno pa se je v vseh pogledih posodabljala tudi proizvodnja. Konec druge svetovne vojne je tovarna tako dočakala kot sodobno opremljen industrijski obrat s 350 zaposlenimi in letno proizvodnjo 1,8 milijona parov nogavic.
Leta 1969 začeli izdelovati slavne hlačne nogavice peggy
Avgusta leta 1947 je tovarno zaplenila oblast in jo nacionalizirala. V začetku petdesetih so v Polzeli začeli preizkušati delo s sintetičnimi materiali, saj je povpraševanje po ženskih nogavicah brez črte strmo naraščalo. V naslednjih letih so rasli tudi število zaposlenih in proizvodna zmogljivost.
Leta 1969 je podjetje izdelalo lastne fine ženske hlačne nogavice znamke Peggy. Tri leta pozneje je bilo v tovarni zaposlenih že 1.200 delavcev, letna proizvodnja pa je bila 26 milijonov parov nogavic.
Razpad Jugoslavije in azijska konkurenca usodni za podjetje
Leta 1983 je bilo v podjetju Polzela še vedno zaposlenih 1.200 ljudi, proizvodnja pa se je povečala na 38,2 milijona nogavic. Začetek devetdesetih je prinesel izgubo velikega dela trga nekdanje skupne države, na katerega je podjetje izvažalo predvsem končne izdelke pod znamko Polzela. Podjetje je prizadel tudi trend selitve tekstilne industrije v azijske države s cenejšo delovno silo.
Sledilo je obdobje zmanjševanja števila zaposlenih in iskanje novih kupcev v zahodnoevropskih državah. Podjetje je izpad dobička delno zmanjšalo tudi z odpiranjem lastnih prodajaln, a vse to ni bilo dovolj za zagotovitev dolgoročnega poslovnega uspeha.
Koliko denarja smo davkoplačevalci poklonili Polzeli?
Polzeli je država v zadnjih letih pomagala večkrat. Najprej ji je novembra 2014 odobrila za milijon evrov državne pomoči, in sicer 500 tisoč evrov kratkoročnega posojila in državno poroštvo na 500 tisoč evrov posojila Delavske hranilnice. V začetku leta 2015 je bilo v okviru prisilne poravnave kratkoročno posojilo države 500 tisoč evrov skupaj s preostalimi davčnimi terjatvami konvertirano v kapital.
Še istega leta je vlada družbi odobrila še za 190 tisoč evrov pomoči. Ker tudi ta pomoč podjetju ni pomagala, se je država v reševanje Polzele spet vključila konec poletja 2016, ko je po 2,1 milijona evrov vredni dokapitalizaciji z denarnimi vložki in pretvorbo terjatev v kapital skupaj s SDH postala 100-odstotna lastnica tovarne.
Kmalu zatem je SDH začel iskati strateškega vlagatelja za nakup podjetja, a se je izkazalo, da interesa zasebnih vlagateljev za vstop v družbo ni.
2