Sreda, 13. 11. 2019, 18.09
4 leta, 5 mesecev
Navezovanje osebnih stikov v podjetništvu čedalje bolj pomembno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,90
4
"Dokler bodo v Sloveniji družbena stigma in vprašanja v slogu, zakaj si pa ti podjetnica in nisi raje mama, bomo ženske sekcije potrebovali," pravijo Daniela Bervar Kotolenko, Staša Mlekuž in Irena Grofelnik (od leve proti desni).
Na današnji dan pred petimi leti je podjetnica Daniela Bervar Kotolenko ustanovila združenje podjetnikov Business Inteligence Center (BIC). Posel med prijatelji še vedno ostaja bistvo združenja, ki ga pomagata voditi še Staša Mlekuž in Irena Grofelnik. In čeprav vse niti v rokah držijo tri pogumne podjetnice, ne gre za žensko združenje, imajo pa tudi svojo žensko sekcijo. Z dekleti smo med drugim govorili tudi o tem, zakaj je ločena sekcija še vedno potrebna, in o pomembnosti navezovanja pristnih osebnih stikov v dobi družbenih omrežij.
Kako se je pred petimi leti vse začelo?
Daniela: Novembra pred petimi leti smo imeli ustanovno sejo. Vse skupaj pa se je začelo zato, ker so mi ljudje ves čas govorili, da poznam veliko ljudi in bi jih lahko povezala. Družbena omrežja še niso bila v takšnem razcvetu kot danes in če si hotel koga spoznati, si moral nekomu reči, da te je predstavil, vse je delovalo kar precej drugače.
Zbralo se nas je od 12 do 15 podobno mislečih posameznikov in posameznic, ki smo se želeli povezovati zunaj okvirja takrat obstoječih društev in združenj, ki so bila zaprta za nekatere segmente.
Kakšna je bila potreba po novem združenju, kaj je manjkalo pri obstoječih?
Daniela: Na področju SME - torej za mikro male podjetnike, ki so se želeli nekje družiti, takrat ni bilo veliko možnosti. Takšni velikokrat niso imeli niti priložnosti, da bi se kje lahko predstavili večjim korporacijam, in so si želeli ustvarjati posel med prijatelji. Želeli smo se povezovati, iskati poslovne priložnosti, skupne točke in to, kdo te lahko s kom poveže. Takrat se je zelo hitro začelo odvijati.
Kaj je bila v petih letih od začetka do danes največja sprememba v združenju?
Staša: Bistvo še vedno ostaja posel med prijatelji. Spremembe so člani, ki se menjavajo – vsako podjetje ima veliko različnih stopenj in v neki točki se odloči, da se bo usmerilo drugam.
Daniela: Ta pot je bila zelo zanimiva. Od različnih gala plesov do organizacije raznih konferenc in drugih dogodkov, na primer NetPro je tudi taka vsakoletna stvar, ki jo delamo za B2B mreženje. Predvsem so vsa ta leta res zaznamovala poslovna prijateljstva in od takrat do danes je nastala ogromna baza ljudi, ki se družijo in povezujejo.
BIC nekako odraža tudi to podjetniško filozofijo, da na neki točki nekaj potrebuješ, vzameš in greš nato naprej. To se vidi tudi pri nas treh, ki smo sicer v ozadju BIC, pa smo tudi doživele to poslovno tranzicijo. Si nekje, zrasteš, si ustvariš neko mrežo, dobiš tudi druge priložnosti, hkrati vsi nekako ostajamo zraven in v stiku, hkrati pa tudi vsi naši člani. So tudi takšni, ki so bili naši člani pred petimi leti, vmes niso bili in so se zdaj spet vrnili.
Dejali ste, da pred petimi leti družbena omrežja še niso bila tako pomembna kot danes, pa bi rekli, da je danes, ko je to drugače, še vedno takšna potreba po mreženju in druženju tudi v živo?
Staša: Jaz bi rekla, da vedno bolj. LinkedIn je danes ena izmed platform, ki nas povezujejo, a vedno bolj so pomembni ta pristen stik in odnosi, kljub temu da je vse digitalno povezano. Verjetno še bolj.
Irena: Minus je sicer, da je vedno manj časa za mreženje, a pri nas to uspešno rešujemo s tem, da smo vedno kratki in sladki, kakor radi rečemo interno – naša srečanja trajajo uro in pol enkrat na mesec.
Daniela: Menim enako. Pri podjetjih in podjetnikih je tako, da na teh dogodkih oziroma na nobenem mreženju ne moreš pričakovati instantnih rešitev. Ni tako, da prideš, pa je kar ves svet tvoj ali da bodo vsi postali tvoje stranke. Je tako, da včasih nekoga spoznaš in naredi kak prvi vtis, naslednjič prideš, pa ti nekdo pove nekaj zanimivega, česar o njem nisi vedel, in šele tretjič morda rečeš, da se ti pa res zdi, da bi lahko kaj naredila skupaj oziroma da boš preizkusil njegovo storitev. Včasih to ni na prvo žogo, gre za gradnjo odnosov. Če si zraven, spoznaš ljudi, ustvariš poslovno prijateljstvo, potem to zraste naprej. Tako kot pri prijateljstvih. Z nekom se ujameš, ampak moraš potem tudi ti kdaj poslati povabilo na kavo in to prijateljstvo gojiti in negovati. Pri poslu je enako.
Torej tudi v poslovnem svetu še naprej velja, da se pristni stiki ustvarjajo v živo, ne prek družbenih omrežij in raznih platform.
Daniela: Gotovo. Pa še nekaj je. Na primer v BIC ni toliko korporacij ali pa članov iz korporativnega sveta. So posamezniki, ni pa to glavna stvar. Most med tema dvema svetovoma, torej med mikro podjetništvom in korpo svetom, pa je zelo velik. Korporacija zaupa mikro podjetju samo, če nekdo stori za tem in jamči, da je to nekaj kakovostnega in dobrega. Če si majhen, imaš to težavo, da si morda nezanesljiv, da si premajhen dobavitelj za prevelike potrebe in, da, če hočeš narediti ta preboj, je dobro, da imaš za seboj mrežo, ki lahko zate jamči, da si v redu.
Irena: Vemo tudi to, da imajo naši člani radi, da nismo tako formalni. Razen na kakšnem dogodku, ki je temu namenjen, pri nas nismo striktno poslovni. Gre za stalno bazo ljudi, člani se poznamo med sabo.
Je sproščeno ozračje boljše za nove poslovne stike?
Irena: Pri nas sicer smo poslovni, a je pristop bolj sproščen. Ne morem pa reči, da je sproščeno ozračje boljše ali slabše. To, ali kaj najdeš ali pa ne, je predvsem odvisno od tvojega značaja, ne od okolja, v katerem si.
V Sloveniji še vedno veliko ljudi misli, da morajo za mreženje skrbeti predvsem prodajniki. Zakaj je mreženje pomembno tudi za druge?
Staša: Izhajamo iz tega, da ponujamo vsebine, ki so na srečanjih zanimive za kogarkoli, ali gre za menedžerja v prodaji, za zaposlenega v nabavi, v trženju ali PR, in to so vedno osebe, ki morajo rasti. Vedno privabljamo nove člane in partnerje z novimi vsebinami. V ospredju je to, da nekaj novega izvedo, da se pogovorijo s stanovskimi kolegi, si podelijo izkušnje, konec tega pa je networking, ki se nato kaže tudi v prodaji.
Daniela: Imam zanimiv koncept, reče se mu "personal brand" (lastna blagovna znamka, op. p.). Danes si v tem podjetju, jutri v drugem. Danes imam s. p., jutri pa grem nekam delat ali pa bom sam odprl nekaj novega. A tebe poznajo ljudje po imenu, pripišejo ti krog, kompetence in s tem se premikaš po različnih položajih. Primarno mrežo gradiš zase. Žal, a tako je. Danes si tu, jutri si tam, mreža ti ostane. Ko bo nekdo tebe potreboval kot specialista, bo poklical tebe, ne podjetje, saj si je tebe zapomnil, ti si se z njim družil in pogovarjal. Pomembna je lastna znamka – gradiš sebe, svoje kompetence in prepoznavnost.
Irena: Gre tudi za to, da ljudi pobližje spoznaš. Jaz sem Stašo spoznala, ko sem bila direktorica prodaje, in sem jo povabila, da bi se pridružila ekipi. To, da sem bila članica združenja, sem izkoristila tudi za iskanje novega kadra.
Katera izobraževanja in znanja so trenutno v podjetništvu najbolj iskana?
Daniela: Še vedno kar kričijo po prodaji, to se nikoli ne neha, še posebno v majhnih podjetjih. Sicer je pa v korporacijah trenutno to agilnost.
Irena: Za večje korporacije potem industrija 4.0 in digitalizacija.
Staša: V združenju smo pri načrtovanju vsebin za prihodnje leto na podlagi vprašanj določile tri stebre. Ker imajo podjetja težave s kadrom, je en steber namenjen znanjem za razvoj kadra oziroma s kadrovskega področja, drugi steber je namenjen znanjem s področja poslovanja, v tretjem pa se osredotočamo na vse novosti in znanja, pomembna za prihodnost. Želimo, da je naš član opremljen in se hkrati še podruži.
Kaj je vam osebno prineslo mreženje in kaj je za vas pri tem najbolj pomembno?
Daniela: Zame osebno so bila vodila in ambicije zelo jasni že od ustanovitve. To je iskreno imeti rad ljudi. Iskreno me je zanimalo, kdo je neka oseba, kaj počne in zakaj to počne. Človek tudi ves čas raste in moj vzgib je bil, da res želim nekaj vedeti o ljudeh, kaj jih res veseli, kaj je njihova strast.
Ko sem to vprašala člane, sem dobila najrazličnejše odgovore. In ko prestopiš to mejo, ko ugotoviš, kaj človeka žene naprej, kar naenkrat preskoči prijateljska vez. Naslednjič, ko človeka vprašaš po tem, gre za čisto drugo raven komunikacije, že zato si veliko bogatejši človek. In iz tega se potem zgodijo poslovne priložnosti, to sledi, primarno je pa to, da imaš iskreno rad ljudi in res z iskrenim zanimanjem pristopiš do človeka in ga vprašaš, kaj ga dela takšnega, kakršen je.
Staša: Pri meni pa je zgodba drugačna. Osem let sem bila v tujini in v teh osmih letih sem zelo zrasla v vseh pogledih. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem bila grozno osamljena. Pa ne, da ne bi nikogar imela, imela sem ljudi iz srednje šole in fakultete, a bili smo si svetove narazen. Obupno sem potrebovala novo energijo in to sem našla v teh poslovnih sferah, tudi prek Daniele, ki sem jo pozneje spoznala, in ugotovila sem, da so to ljudje, ki mi dajo zagon.
Bi članstvo v katerem od poslovnih združenj torej svetovali nekomu, ki se vrne iz tujine?
Staša: Zagotovo. Znajdemo se v okolju, ki ga poznamo, pravzaprav pa nam je zelo tuje in si se prisiljen povezati v neke nove sfere, zato je združenje idealno za to. Jaz sem pri BIC že dve leti, imam nove prijatelje in sem tega zelo vesela.
Irena, katera plat mreženja pa vam da največ?
Irena: Z nekaterimi člani delam poslovno, pa ne vem, ali sicer bi – morda se ne bi poznali ali ne bi dobila priporočila. Meni se zdi najlepše, ko lahko pokličem, pa je res tak pristen odnos, ne glede na to, ali kličem poslovno ali zato, da bi šli na kavo, ker se včasih srečamo tudi zunaj okvirjev BIC. Ta človeški zaklad oziroma socialni kapital je tu res najpomembnejši. Poleg tega veliko članov poznam, veliko sem jih spoznala skozi BIC, pa so postali moji dolgoletni prijatelji in se pokličemo. Je pa tako, da imamo ljudje več identitet in v takem združenju si lahko ustvariš svojo identiteto. Jaz na primer opravljam več poslov, a natančno vem, katerega izmed njih predstavljam v BIC. Podjetniki smo malo razpeti med vloge in tu si lahko tudi oblikuješ profil ali pa celo najdeš tisto, kar ti najbolj ustreza.
Ves čas zelo poudarjamo enakost med spoloma, vi pa imate tudi žensko sekcijo. Kakšen je vaš pogled na razmejevanje oziroma na ločevanje, zakaj se vam zdi, da je to potrebno, zakaj je to dobro?
Daniela: To, pri čemer jaz vedno dvignem obrv, je, ko nekdo omeni žensko podjetništvo. Pa kakšno žensko podjetništvo, podjetništvo je podjetništvo. Ali morda sprašujemo moške, kako pa kaj vaše moško podjetništvo? To me kar zmoti. Veliko je žensk, ki se ne počutijo dobro v kakih striktno ženskih vsebinah.
Tudi sama ne maram procesij, ki so ženske procesije samo zato, da bomo vse prišle na kup in se imele vse rade in se hvalile, tudi če ne mislimo resno. Sem pa že od začetka stala za tem, da se ženske, ki so poslovno korektne in za katere vidiš, da nimajo fasade, da so iskrene in profesionalne, zelo dobro povezujemo in se znamo zelo dobro razumeti. Če si ženska, opravljaš svoj posel in veš, zakaj, tu lahko najdeš ženske, ki te razumejo, ti lahko pomagajo, ko ti povedo, kaj so one naredile v določenem položaju, in to je to.
A zakaj potreba po ženski sekciji, če se lahko druga z drugo povežeta tudi na dogodku, namenjenemu vsem. Kaj so prednosti zgolj ženske družbe?
Daniela: Dobro je to, da je majhen in bolj intimen krog.
Staša: In ker je manjši, je bolj intimen in je lažje z drugimi deliti tudi izkušnje kriznih trenutkov in se oseba lahko bolj odpre. Gre za segmentacijo.
Kaj pa ločena sekcija za moške?
Staša: Nekako nismo videli potrebe za to, imamo pa še nekaj drugih sekcij.
Irena: Imajo tudi oni svojo pivsko sekcijo, a tega ne oglašujejo (smeh, op. p.). Tudi oni se družijo.
Daniela: Glavni cilj je, da nekoč ne bomo več imeli potrebe po sekcijah, a enostavno kot družba še nismo tam. Še vedno so razlike med moškimi in ženskami. Bistvo sekcije je, da dajemo temu večjo težo. Mislim, da bomo do takrat, ko v Sloveniji ne bo več družbene stigme in vprašanj v slogu, zakaj si pa ti podjetnica in nisi raje mama, to potrebovali. Ko se ne bomo nikoli več vprašali, kdo doma vzgaja otroke, ne bomo potrebovali nobenih takšnih sekcij več in bomo vsi samo še poslovni moški in poslovne ženske. A to pride čez dve generaciji, nismo še tam.
Torej to v Sloveniji to še vedno potrebujemo?
Daniela: Še vedno. Ko bomo mame znale vzgajati svoje sinove na način, da sta za otroka v enaki meri odgovorna oba, oče in mama, in ko bodo naši sinovi, ko bodo zrasli, doma rekli, "žena, veš kaj, midva sva v enakem položaju, oba delava, oba polovično vzgajava otroke in oba sva pol-pol na bolniškem dopustu, ko ta zboli", in ko bo to postala norma ter tega nihče ne bo obsojal, takrat ne bomo več potrebovali sekcij, a začne se prav tam.
Irena: Pred desetimi leti sem bila vneta sogovornica tega, da smo si ženske in moški v poslu enaki. Življenje me je naučilo, da še zdaleč v slovenskem poslovnem prostoru nismo enake moškim in nam tega tudi ne bodo dopustili, zato se je treba organizirati po svoje. Poleg tega hočem svoji kolegici pomagati. Tudi v okviru fundacije, ki pomaga ženskam v nerazvitem svetu, vsako leto pomagam eni, da si ustvari posel. Če bi bile enake, potem tega ne bi potrebovali. Nismo še enake, žal, kljub temu da to mislimo.
Drugi vidik pa je, da si želim obdržati to svojo žensko energijo, jo okrepiti. Emancipacija nam jo je vzela, malo smo se tudi ženske izgubile v tej svoji vlogi iskanja svojega pravega poslanstva. Želim jo obdržati, zakaj bi mi jo poslovni svet vzel – lahko imam oboje, poslovni svet in svojo ženskost. Ta je namreč v neki korporaciji enako pomembna kot moški aspekt. Zdaj se moramo namreč odločati med tem, ali smo podjetnice ali ženske. In če smo podjetnice, moramo biti neizprosne pa takšne in drugačne. Oba aspekta sta potrebna. A žal, nismo enake. Sploh ko gre za plače, napredovanje, karkoli.
Staša: Jaz imam sicer nekoliko drugačno mnenje o tem. Dolgo časa sem bila v tujini, kjer so ženske res v zelo slabem položaju, in lahko rečem, da je doma super, vsaka se bori zase in prav vsaka pot je trnova. Evropa je glede tega res super, vsaka pa si izbere svojo pot.
Kako pa je priti iz takšnega, za ženske zelo nedobrodošlega okolja v naše, kako je to videti?
Daniela: Cveti! (smeh, op. p.)
Staša: Spet sem morala poiskati to svojo ženstvenost, ker sem jo morala tam zakopati vsaj pet metrov globoko pod zemljo, drugače so me gledali kot slabiča oziroma kot slabo in preveč dostopno. Še vedno se učim, da sem lahko ženska in dobra v poslu. Spet je odvisno, s čim primerjamo, a v Sloveniji so pogoji še vedno veliko boljši.
Irena: Sicer ljubimo poslovni svet, ljubimo moške, a žal jim v njem nismo enake, tako pač je.
(smeh vseh, op. p.)
Daniela: So pa že premiki v pravo smer. Vse pohvale določenim moškim menedžerjem, članom in predsednikom uprav, ki pa so res za zgled drugim v tem, kako negovati to uravnoteženost v zastopanju spolov. Razumejo tudi, da smo potrošniki tako moški kot ženske – če moški kreirajo za potrošnike, dobimo moško sliko, in kako dober bi šele lahko bil, če bi bil tudi ženski aspekt toliko zastopan v poslu, da bi se to odražalo tudi v tvojih proizvodih in tvojih poslovnih odločitvah na trgu. Kakšen napredek lahko dosežeš, nekateri se tega zavedajo in tisti tudi napredujejo. Saj se vse to takoj odraža na poslovanju, pri strateških vidikih …
Iz tega sledi, da je to dobro za vse, zakaj bi se tega kdo branil.
Irena: Meni sicer ni všeč, kako zdaj promovirajo, ko ženska postane predsednica uprave nekega mednarodnega podjetja in podobno.
Daniela: Trenutno to še potrebujemo. Vse dokler se o tem ne bo treba več spraševati.
Irena: Menim, da kakšno posebno poudarjanje tu res ni potrebno.
To je lahko nekakšen dvorezen meč – poudarjati, da bo tega več, ali ne poudarjati, pa se ne bo nič spremenilo.
Daniela: Ključna beseda tu je: vseeno. Ko bo postalo vseeno, ali je na neki funkciji moški ali ženska, takrat bomo na pravi poti. Dokler ne bo vseeno, kaj si, kakšna je tvoja spolna usmeritev in kakšna je tvoja identiteta, češ, da nam za to ne bo mar in tega ne bomo obsojali, tako dolgo bodo parade, manifestacije in podobno, vse dokler ne bomo dosegli te ravni.
Irena: Pri nas sicer imamo sekcijo, a smo vsi enaki. Moški imajo radi, da pridemo tudi me, drugo z drugim, zmenkarij pa nimamo. (smeh, op. p.)
Kako pa je s skupnim nastopom na tujih trgih? Kaj podjetja s tem pridobijo?
Daniela: Ravno zaradi tega vprašanja smo kar nekaj aktivnosti namenili mednarodnemu povezovanju in slovenskim izvoznikom. Tudi na tej medprijateljski ravni smo se povezali z različnimi MBA-društvi in na dogodke so prišli tudi podjetniki iz tujine. Bistvo je bilo vzpostavljanje posla na prijateljski ravni tudi širše.
Primerov skupnega nastopa na trgu poznam razmeroma malo. Saj bi vsi sodelovali, a to sodelovanje zahteva tudi čas, energijo, usklajevanja in tako naprej. Razen če greš na sejem, kjer si deliš stroške skupnega nastopa na njem, si v Sloveniji še vedno vsak nekje koplje in utira pot sam. Lahko ti pa marsikdo pri tem pomaga. V ospredju je spet povezovanje in to, da veš, na koga se lahko obrneš. Take stvari ti hitreje omogočijo nek prodor.
Irena: V tujini pa je sploh pomembna referenca. Povezovanje pride prav tudi, ko se odločiš za nagovarjanje trga s kulturo, ki ti ni znana, in ima tudi v poslovnem svetu svoje značilnosti. Nekdo se vedno najde, da ti da informacijo in te s kom poveže.
Referenca v poslu je sploh zelo pomembna. To, če ti morebitnega poslovnega partnerja pokličeš po priporočilu nekoga, morda združenja ali neke druge organizacije, je to popolnoma drugače, kot če pokličeš sam.
Še vedno so torej reference najpomembnejše.
Daniela: No, in tu pride do izraza tudi velika razlika med LinkedInom in povezovanjem v združenju. Ti lahko na omrežju pošiljaš sporočila nekomu, pa je 90 odstotkov možnosti, da ti oseba na drugi strani sploh ne bo odgovorila ali sporočila ne bo videla. Če pa vprašaš nekega člana, ki je morda nekoč delal v tujini, ali tam koga pozna, je pa to drugače. Naložba v osebne stike je dolgoročno še vedno pomembnejša.
Irena: Čedalje bolj bo pomembno. Raziskava je pokazala, da bodo ljudje okoli 80 odstotkov svojih odločitev sprejemali le po priporočilu. To pomeni, da bo priporočilno trženje še toliko bolj pomembno. Je pa še vedno od vsakega posameznika odvisno, kako se znajde. Težav mu ne moremo rešiti.
Staša: Ponudimo mu platformo, da sam najde tisto, kar potrebuje, v določenem času in trenutku. BIC obstaja že pet let in še naprej bo, ker vedno obstaja potreba po povezovanju.
4