Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
5. 2. 2019,
10.48

Osveženo pred

10 mesecev, 2 tedna

Vsebino omogoča SA MOSTRA

Foto: osebni arhiv Lee Hrovat

Natisni članek

Natisni članek

podjetništvo mladi Evropska unija advertorial

Torek, 5. 2. 2019, 10.48

10 mesecev, 2 tedna

Mladi in podjetništvo: se zavedate prednosti življenja v EU?

Vsebino omogoča SA MOSTRA

Foto: osebni arhiv Lee Hrovat

Evropska komisija je 9. maja 2018, na dan Evrope, začela vseevropsko kampanjo #EUandME, ki nagovarja mlade Evropejce. Z njo obenem izboljšuje ozaveščenost mladih o dosežkih in vlogi EU v vsakdanjem življenju ter o tem, do česa so kot državljani EU upravičeni. S kampanjo je odprla pomemben dialog o priložnostih znotraj EU in o sodelovanju mladih pri odločanju o prihodnosti evropske povezave.

Veliko mladih se namreč ne zaveda prednosti življenja v EU, kot so varovanje temeljnih človekovih pravic, pravica do življenja in dela v drugi državi članici, pravica do zagotovljenega dostopa do interneta od doma ali na potovanju

V zvezi s poslovno potjo, začetki in možnostmi, ki jih imamo mladi v Evropski uniji, smo se pogovarjali z ambasadorko kampanje #EUandME, podjetnico in lastnico blagovne znamke Slocal – Leo Hrovat.


#EUandME | Foto:

Lea Hrovat, podjetnica in pravnica, je strastna ljubiteljica bučnega olja ter ustanoviteljica in lastnica blagovne znamke Slocal. V Parizu je opravljala pripravništvo v odvetniški pisarni, pri prehrani pa je najbolj pogrešala domače bučno olje.

Večkrat ga je s seboj prinesla v Pariz, njeni kolegi pa so bili nad njim navdušeni in jo spodbujali, naj ga začne uvažati v Francijo. Po opravljenem programu CEED Slovenija We inspire: Podjetnice navdihujejo! je pridobila ustrezna znanja in začrtala začetek svoje poslovne zgodbe.

Kaj vas je spodbudilo k samostojni poti že na samem začetku?

Navdihnilo me je slovensko bučno olje, ki ga obožujem že od nekdaj. Na pripravništvu v Parizu, ki sem ga opravljala prek programa Erasmus, sem ga izredno pogrešala. Iskala sem ga, a tako kakovostnega nisem našla nikjer. Solate brez bučnega olja si ne znam predstavljati, zelo rada pa ga dodajam tudi drugim jedem in sladicam. Prinašala sem ga s seboj v Pariz in nad njim so bili navdušeni tudi moji kolegi, ki so me spodbudili, naj ga začnem uvažati v Francijo. Tako se je porodila ideja o lastni blagovni znamki in podjetju, vendar kot pravnica nisem imela ustreznih podjetniških znanj.

Kaj vas je navdihnilo, da ste ustanovili svoje podjetje?

V času, ko sem ustanavljala podjetje, je bila v Sloveniji visoka stopnja brezposelnosti, mladim so bila vrata v poklic večinoma zaprta. Prekarnost se je širila do neverjetnih razsežnosti in plačilo, ki so ga mladi izobraženi kadri prejemali za svoje delo, človeku praviloma ni omogočalo dostojnega življenja. Da so številni takrat odhajali s trebuhom za kruhom, je povsem razumljivo. Priznam, tudi sama sem o tem močno razmišljala. Ampak če bomo odšli vsi, kdo bo ostal? Kaj ni tako, da je, če ti nekdo nekaj da – v svojem primeru mislim na izobrazbo, ki sem jo prejela v slovenski šoli –, prav, da skušaš nekaj tudi vrniti? Zato sem si vseeno premislila, se vrnila v Slovenijo in se odločila preizkusiti s podjetjem, ki pa je bilo, to že moram reči, vseskozi zasnovano tako, da naj bi z njim prodrla tudi v tujino.

Kakšna je bila pot od ideje do uresničitve?

Ko sem se po končanem pripravništvu vrnila v Slovenijo, sem pravzaprav načrtovala, da bom znova odšla, saj tu nisem našla prave priložnosti zase. Ob iskanju enosmerne vozovnice v tujino sem zasledila oglas CEED We Inspire: Podjetnice navdihujejo! ter se prijavila. Program sem uspešno končala in se uvrstila med deset najboljših kandidatk. To mi je vlilo pogum. Iz ideje je tako nastala blagovna znamka Slocal.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu pri prvem sklenjenem poslu v Franciji?

S pomočjo poznanstev je vstop potekal lažje in odprlo se mi je veliko vrat, ki bi sicer ostala zaprta. Prvi stik s stranko sem dobila v odvetniški pisarni, kjer sem opravljala pripravništvo. Dogovorila sem se za termin in predstavitev bučnega olja Slocal v eni izmed francoskih restavracij z Michelinovo zvezdico. Lastnica restavracije me je opozorila, da je njihov chef zelo strog ter da redkokoga sprejme in pohvali. Na ocenjevanju si je natančno ogledal teksturo in barvo olja, ocenil njegov vonj, nato pa ga še pokusil. Na koncu je izjavil, da v življenju česa tako dobrega še ni poskusil, in tako se je začelo moje sodelovanje s prvo francosko restavracijo.

Vas je poslovna pot zanesla še na katerega izmed drugih trgov EU?

Vstopamo na nizozemski in ameriški trg, nakupe v manjših količinah pa opažamo tudi v drugih državah članicah EU.

Kakšne cilje ste si postavili zase in za svoje podjetje?

Že takoj na začetku sem si zadala za cilj, da črno zlato iz zelene dežele postavim na svetovni zemljevid. Pod svojim okriljem želim združiti čim več pridelovalcev bučnega olja, ki sami ne morejo nastopati na tujih trgih. Ključnega pomena pri tem pa je, da z njimi ohranjam pristne odnose ter po poti skrbim za promocijo Slovenije in slovenskih izdelkov.

Kaj vam je pri vašem delu najbolj všeč in kako je videti vaš običajen delovni dan?

Najbrž nisem ne prva ne zadnja, ki vstaja razmeroma zgodaj, tam nekje ob petih zjutraj. Ker imam poln delovni čas na sodišču – to delo je, se razume, zelo odgovorno –, obenem pa seveda razvijam še svoje podjetje, si najbrž lahko mislite, da se mi včasih še peta jutranja ura zdi prepozna. Moj dan ima – pa čeprav hodim spat po polnoči – preprosto premalo ur, o prostih koncih tedna lahko pogosto samo sanjam. In vendar se ne morem preveč pritoževati, moje delo namreč terja določeno kreativnost in omogoča – to se mi zdi še pomembneje – samostojnost. Veliko je ljudi, ki se ne morejo pohvaliti s čim podobnim.

Kaj pa v otroštvu zastavljeni cilji, želje ... Kaj ste si recimo želeli postati kot otrok?

Vedno sem si želela postati pravnica. Zdelo se mi je namreč, da mi bo študij prava odprl horizonte, dal vsestransko uporabna znanja, s katerimi bom lahko pomagala ne le sebi, ampak tudi drugim. Glede tega se nisem prav nič motila. Dobro, morda nisem postala karizmatična odvetnica, ki kakor v kakšni ameriški nadaljevanki brani človeka, po krivem obdolženega umora, ampak z leti seveda ugotoviš, da življenje pač ne spominja na hollywoodsko serijo. Delo, ki ga opravljam na sodišču, je kljub temu pomembno in me veseli. Vseeno se mi vse bolj dozdeva, da je dolgoročno moja prava življenjska pot v podjetništvu, v gospodarstvu.

Kaj kot državljanka EU najbolj cenite v EU?

Kdorkoli je kdaj za prazen nič stal ure na kakšnem mejnem prehodu, se bo najbrž strinjal z menoj, da je svoboda gibanja, ki jo omogoča Unija, bistveno izboljšala kakovost življenja Evropejkam in Evropejcem. Če pa se ubadate s podjetništvom, ne gre prezreti drugih ugodnosti, ki jih danes uživamo zahvaljujoč EU. Pa tu ne mislim le na brez najmanjšega dvoma zelo koristne programe, ki spodbujajo ustanavljanje in razvoj podjetij s sofinanciranjem in nepovratnimi sredstvi, ki prihajajo iz evropskih programov. Poenotenje zakonodaje, ki v osnovi omogoča enake pogoje bivanja, zaposlitve in ustanavljanja podjetij od Lizbone do Helsinkov, se mi zdi naravnost fantastična pridobitev. Nisem prepričana, da se mladi, ki so danes stari 17, 18 ali 19 let, zavedajo, kako korenito se zaradi tega na boljše spreminja naše življenje, gotovo pa jim ni ušlo, da EU aktivno spodbuja izobraževanje s štipendijami v drugih državah članicah. Ker na ta način lažje pokukajo onkraj pregovornih domačih plank, sem prepričana, da se številni odločijo izkoristiti te možnosti. Po pravici rečeno mi je žal, da so bile v letih, ko sem študirala sama, te stvari še precej v povojih.

Kot državljanom EU so nam odprta vrata celotne Evrope. Imamo pravico, da živimo in delamo v katerikoli državi članici – tudi če želimo biti gasilec na Cipru ali električar v Estoniji. Vse, kar potrebujemo, sta zdravstveno zavarovanje in dokazilo, da smo finančno neodvisni. Se vam zdi, da se mladi zavedajo ter cenijo vse možnosti in prednosti, ki jih ponuja življenje v EU?

Najbrž je iz leta v leto bolje. Več ko je – tudi zahvaljujoč projektom, kakršen je #EUandME – na voljo uporabnih, preglednih in razumljivih informacij, bolj se mladi zavedajo vseh možnosti in prednosti, ki jih ponuja življenje v EU, ter jih cenijo. Gotovo pa bo potrebnih še nekaj let, preden se bomo navadili v EU resnično videti širšo domovino in z določeno mero samoumevnosti izkoriščati ugodnosti, ki nam jih ponuja. Toliko bolj, ker najbrž številni čutijo določen strah zaradi spremembe okolja, zaradi nekoliko drugačnega načina življenja v drugih državah članicah in težav, ki jih selitev pač vselej prinese s seboj. Kljub vsemu verjamem, da so potencialne prednosti, ki jih daljše bivanje kje drugje v Evropi ponuja mladim, otipljivo večje od vseh mogočih sitnosti, ki jih mladim posameznikom ali mladim družinam prinese selitev.

#EUandME | Foto:

Kako vam je EU pomagala pri ustanovitvi podjetja?

No, EU mi obenem je in ni pomagala. Če govorimo zelo konkretno, moram reči, da v času ustanavljanja podjetja nisem potrebovala neposredne pomoči Unije. Ker sem podjetje ustanovila v letih, ko sem študirala pravo in sem torej imela precej dober vpogled v naš pravni red, sem se navsezadnje brez večjih težav znašla v blodnjaku slovenskih predpisov, zakonov, uredb in sorodne "papirologije". Se pa sprašujem, kako bi se na mojem mestu znašel kakšen nadobuden naravoslovec ali humanist; morda bi takemu bodočemu podjetniku ali podjetnici EU lahko pomembno olajšala prve korake v svetu poslovanja.

A če sem zdaj ustvarila vtis, da sem svoje podjetje ustanovila brez vsake misli na Unijo, to preprosto ne drži. Vedno sem si namreč želela delati na mednarodni ravni – to mi je vedno predstavljalo tisti pravi izziv. Obenem sem se zavedala, da je slovenski trg dejansko premajhen za uresničitev mojih ciljev in ambicij. Prav v tem smislu me je obstoj EU, ki s svojimi uredbami pomembno lajša poslovanje med članicami, opogumljal, da se z utemeljenim upanjem na uspeh posvetim razvoju svojega podjetja.

Kako pomembna je bila pri vsem tem izmenjava Erasmus?

Kakor sem že rekla, je bil v času mojega študija Erasmus pri nas še precej v povojih, zato sem program izkoristila šele po diplomi. Zahvaljujoč Erasmusu sem namreč odšla na pripravništvo v odvetniško pisarno v Parizu in moram priznati, da mi je prav ta izkušnja življenja in dela v Franciji pomagala odpreti oči. Spoznala sem namreč, da Slovenija še zdaleč ni ves svet, da pa s slovenskim znanjem – tu mislim tako na tisto, česar sem se naučila na univerzi, kakor na druge kompetence, od znanja jezikov do pregovorne slovenske marljivosti – brez težav tekmujem s sovrstniki v vse bolj globaliziranem svetu. In seveda, v Parizu, ki sicer velja za gurmansko prestolnico par excellence, sem presenečeno ugotovila, da tam ne poznajo kulinaričnih radosti bučnega olja, kakor jih poznamo mi. Če pa Francozi bučnega olja ne poznajo, sem razmišljala, zakaj jim ga ne bi pomagali spoznati? Prav iz tega premisleka je navsezadnje zraslo tudi moje podjetje.

Kaj je glavni namen kampanje #EUandME?

Z njo si Unija prizadeva izboljšati ozaveščenost mladih o dosežkih in vlogi EU v vsakdanjem življenju ter o tem, do česa so kot državljani EU upravičeni. Zdi se mi, da je s to kampanjo Bruselj odprl pomemben dialog o priložnostih znotraj EU in o sodelovanju mladih pri odločanju o prihodnosti evropske povezave. Veliko mladih se namreč še vedno premalo zaveda prednosti življenja v EU, kot so varovanje temeljnih človekovih pravic, pravica do življenja in dela v drugi državi članici, pravica do zagotovljenega dostopa do interneta od doma ali na potovanju ...

Kaj vam pomeni to, da ste ravno vi ambasadorka kampanje #EUandME?

V čast mi je, da lahko z mladimi delim svoje izkušnje, svojo zgodbo. Upam namreč, da jim bo to, kar lahko povem, pomagalo pri nadaljnjih korakih in jih opogumljalo tako na izobraževalni kot poslovni poti. Pot posla je, kakor vsaka druga, posuta tudi s trnjem, zato upam, da ob prvih, pogosto obotavljivih korakih mladi iz izkušenj, ki sem si jih pridobila sama, pa tudi drugi iz moje generacije, lahko črpajo samozavest in tudi ščepec tiste odločnosti, brez katere se še čevelj ne obuje. Morda je ljudem, ki prihajajo iz velikih in starih držav, iz Nemčije, Španije ali Poljske, po tej plati lažje, Slovencem pa – saj veste, kaj govorijo – že od nekdaj primanjkuje malce samozavesti. Če bodo torej zdajšnji dvajsetletniki uvideli, da lahko uspe tudi njim, kakor je uspelo meni, bom zelo zadovoljna. V vsakem primeru pa drži, da prihodnost Evrope sloni na plečih mladih, zato ne more biti vse odvisno samo od projekta #EuandME, ampak od vseh. Tu resnično mislim na vse: od staršev, prijateljev, učiteljev in nevladnih organizacij do uradnih slovenskih in evropskih institucij. Pomagati jim moramo izkoristiti prav vse možnosti, ki jih Evropa ponuja danes. Od tega, ali bodo mladi v sistemih izobraževanja in usposabljanja ter pri dostopu na trg dela uspešni, je navsezadnje odvisno, ali bomo uspešni kot družbena celota.

Kako vidite prihodnost EU?

Sicer ne morem reči, da dnevnopolitično dogajanje spremljam posebej zagrizeno, me kot državljanko Unije določeni novejši procesi in dogodki – v tem smislu naj takoj omenim brexit – malo skrbijo. Skrbi me, ker nekateri – pogosto gre za pripadnike starejših generacij – mislijo, da EU ne potrebujemo za blaginje polno življenje in da se nekako lahko kratko malo vrnemo v sredino 20. stoletja. Ta vlak je slej ko prej odpeljal. No, vseeno mislim, da se bo Unija v prihodnjih letih morala spremeniti. Najbrž bodo potrebne določene reforme v smislu še večje povezanosti držav, ne le na ekonomskem in gospodarskem področju, ampak tudi v polju zunanje in obrambno-varnostne politike. Glejte, v svetu, kjer se za moč in uspeh borijo države, kot so ZDA, Kitajska, Indija, Brazilija ali Rusija, smo Evropejci samo skupaj dovolj močni in prepoznavni na vseh področjih. Tako bomo navsezadnje tudi prihajajočim generacijam omogočili priložnosti in blaginjo, ki jih sami uživamo danes.

Kje je za vas lepše – doma ali v tujini? Kaj je za vas dom?

Glejte, pogoji življenja so pri nas razmeroma dobri. Zrak in voda sta čista, narava še zdaleč ni tako uničena, kakor marsikje drugje v Evropi. Hrana, ki jo pridelujemo, je neoporečna in okusna. Tega sem se še posebej zavedla, ko sem se začela kot podjetnica ukvarjati z bučnim oljem. Za povrhu ima Ljubljana z vrtci in fakultetami, športnimi centri, gledališči, javnimi knjižnicami in podobnim spodobno šolsko, rekreativno in kulturno infrastrukturo. Bi bilo lahko bolje? Gotovo. V primerjavi s tujino ne izobrazba ne delo nista dovolj cenjena, Slovenci znamo biti tudi malenkostni in nevoščljivi, javni promet bi bil lahko občutno boljši. A upati je, da se bo v vse tesnejšem stiku z ljudmi iz drugih članic Unije, ki v vse večjem številu prihajajo k nam, zlagoma vse to spremenilo na bolje. Kakor vidite, nisem slepa ne za vse tisto, kar je pri nas dobro, ne za vse drugo, kar škriplje ali je celo slabo. Pri tovrstnem ostrenju pogleda močno pomaga prav izkušnja tujine. Šele ko vidiš, kako živijo na primer v Parizu, kaj tam funkcionira in kaj ne, lahko z gotovostjo sodiš o svoji domovini. V tem smislu se mi zdijo potovanja – tako poslovna kakor tista zasebne narave – ključnega pomena za rast. Sprašujete, kje je moj dom. Dokler bom kot oseba in kot podjetnica lahko rasla v Ljubljani, ni nobenega dvoma.

Kaj bi odgovorili vsem tistim, ki v en glas trdijo, da se pri nas prav nič ne da, in razlog za svoj neuspeh pogosto najdejo v tem, da niso odšli v tujino?

Žal ti očitki niso povsem iz trte izviti. Slovenija je, gledano objektivno, pač zelo majhen trg, kupna moč pa je še vedno relativno nizka, še zlasti če jo primerjamo z razmerami v zahodni polovici EU. Kakor sem prav tako že rekla, imam občutek, da sta delovna odličnost in izobrazba premalo cenjeni in večinoma precej slabo nagrajeni. Prepogosto se tudi zdi, da naši birokratski mlini meljejo prepočasi, kar mladega, zagnanega človeka, ki bi svojo idejo rad udejanjil včeraj in ne pojutrišnjem, zlahka spravi ob živce. Ni pa res, da se čisto nič ne da. Vendarle obstaja preveč majhnih, a uspešnih, tudi v tujini prepoznanih podjetij, da bi bile tovrstne, površne diskvalifikacije upravičene. Vseeno upam, da bo slovenska politika poskrbela, da bo birokratskih zatikanj čim manj. Sprejetje zakonodaje, ki bo podjetja bolj spodbujala k zaposlovanju mladih, bi bilo brez dvoma zelo dobrodošlo.

Današnja mladina bo najverjetneje v svoji prihodnosti opravljala tudi poklice, ki danes sploh še ne obstajajo. Kaj menite o tem? Kateri poklici bodo po vašem mnenju zaznamovali prihodnost?

Najprej me skrbijo vsi tisti poklici, ki jih bodo odnesli procesi robotizacije, avtomatizacije in vpeljevanja pametnih tehnologij. Veste koliko moških dela v avtoprevozništvu in koliko žensk na blagajnah v supermarketih? Vsi ti poklici bodo v prihodnjih desetletjih močno ogroženi, nimam pa vtisa, da ljudje, ki danes odločajo, vedo, kako ustrezno dolgoročno prekvalificirati te poklicne profile. Glede poklicev prihodnosti: verjeti je, da bodo v prednosti tisti, ki bodo temeljito izobraženi in kreativni, tisti, ki bodo znali narediti stvari, ki jih roboti ne bodo. Seveda pa to še ne pomeni, da bomo vsi morali postati računalniški inženirji, oblikovalci, arhitekti, novinarji, umetniki. Ni namreč nemogoče, da bo veliko povpraševanja po tistem delu, ki temelji na živem, pristnem, medčloveškem stiku. Tu merim na skrbnike v domovih za starejše, na turistične vodnike, na učitelje na vseh stopnjah izobraževanja, na psihoterapevte itn. In prav tu se, če se lahko še enkrat navežem na vaše prejšnje vprašanje, znova potrjuje, da se je resnično treba izobraževati.

Imate kakšen nasvet za mlade podjetnike, ki svojo pot šele začenjajo?

Kaj naj rečem drugega kot to, da naj vztrajajo, sledijo svojemu cilju in ne obupajo. Uspeh tudi v Nemčiji ali na Švedskem ne pade z neba, ampak je sad trdega dela na daljši rok. Pri tem si velja pomagati z vsemi orodji v orodjarni, zato se velja razgledati, kaj mlademu poslovnežu ali poslovnici ponuja Evropska unija, kaj posamezne države članice, kaj lokalne skupnosti. In seveda: nekaj tveganja mora biti človek pripravljen vzeti nase. Poslovna pot je pač velika neznanka, to in ono se zlahka zalomi. Če se to zgodi, pa se tudi ne gre predajati malodušju. V primerjavi s krutim poslovnim okoljem na Kitajskem, Japonskem, v Koreji in še kje je Evropa precej prijazna ter ponuja tudi drugo, tretjo in celo četrto priložnost.


Pridobite več informacij o projektu #EUandME.
Ne spreglejte