Milijarde evropskih sredstev ležijo na cesti

O tej temi je objavila več knjig, redno predava v Sloveniji, na Finskem, Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini. V doktoratu je raziskovala priložnosti in ovire za sodelovanje malih in srednjih podjetij ter raziskovalnih organizacij na področju soustvarjanja in prenosa znanja.

Je direktorica EU Grant Academy , usposabljanja za pripravo projektov za raziskave, razvoj in inovacije, ki bo septembra v Portorožu izvedeno že štirinajstič. Gre za izobraževanje o tem, kako uspešno črpati nepovratna sredstva EU. Udeležence bodo pripravljali na črpanje iz novega okvirnega programa Horizon 2020 s proračunom 70 milijard evrov nepovratnih sredstev, ki bo EU prinesel številne nove razvojne, raziskovalne in socialne projekte.

Po eni strani nas obvladuje gospodarska kriza, po drugi se zdi, da milijoni, ki jih za razne projekte "deli" EU, skorajda ležijo na cesti. Ali v Sloveniji počrpamo dovolj evropskih sredstev? Ne le milijoni, milijarde! Le vedeti moramo, kje jih najti. Del evropskih sredstev prihaja na nacionalni ravni skozi strukturne sklade oziroma skozi kohezijski sklad, drugi vir pa predstavljajo centralizirani programi, za katere se prijavljamo neposredno v Bruselj.

Denar torej prav gotovo je: samo v t. i. sedmem okvirnem programu je bilo na razpolago več kot 50 milijard evrov za sofinanciranje raziskav, razvoja in inovacij. Proračun novega programa Horizon 2020 znaša 70 milijard evrov.

Kako uspešna je pri prijavah na evropske projekte Slovenija? Slovenske stopnje uspešnosti, torej razmerje med tem, kolikokrat se prijaviš in kolikokrat dobiš sredstva oziroma odobren projekt, so v programih, v katerih se prijavljaš v Bruselj, zelo nizke. Za raziskave in razvoj znašajo le od 17 do 20 odstotkov.

Zakaj je ta odstotek tako nizek? To pa je vprašanje za milijardo evrov! Največ možnosti za uspeh imajo projekti na najvišji znanstveni ravni, ki vključujejo zelo veliko partnerjev iz različnih držav. Že dolgo ugotavljamo, da imajo nekatere slovenske organizacije na tem področju kar precejšnje težave.

Kakšne? Ne želijo ali ne znajo se povezovati z drugimi organizacijami, včasih morda tudi niso tako dobre, kot si predstavljajo, ne nazadnje pa sama priprava projekta zahteva kar precejšen vložek časa, energije, znanja. Drugi pomemben razlog je, da projekti največkrat ponujajo sofinanciranje, približno polovico denarja mora torej še vedno zagotoviti prijavitelj.

V čem so posebnosti glede prijav na evropske projekte v Sloveniji? Največja slovenska posebnost je kompleksnost ali heterogenost, kot temu lahko rečemo vljudno. Drugače povedano: obrazci za prijavo na različne razpise za strukturne sklade so zelo različni in zapleteni.

Vsak razpisovalec ima lahko neka svoja pravila ali svojo interpretacijo. Obrazci ponavadi niso poenoteni, vedno znova moraš biti posebej pozoren na to, kaj boš vpisal kot cilje, strategije, vizijo podjetja. Skratka, naj gre za podjetje ali NVO – vsakokrat znova se mora nekaterih stvari učiti na novo zaradi zapletenosti postopkov. Mislim, da bi morala obstajati ustanova, kjer bi bile vse te stvari zbrane na enem mestu in da bi bili lahko ti postopki bistveno bolj preprosta.

So v drugih državah ti postopki bolj preprosti? Zelo sem bila presenečena, ko sem delala primerjavo z angleškimi razpisi. Angleži dajo denar za nekatere projekte že na osnovi idej, ki jih zapišeš na en list papirja. Če se jim zdi zanimivo, te pokličejo, se pogovorite in potem delate stvar naprej.

Pri nas pa je treba projektne ideje razdelati do zadnjih podrobnosti, za kar porabiš mesece, pa še potem se pogosto zgodi, da nisi financiran.

Neprijetna posledica so transakcijski stroški. Če imaš razpis, v okviru katerega bo financiranih deset projektov podjetij, prijavi pa se jih sto, si za 90 podjetij naredil nepotrebne stroške. Bolj kot je razpis zapleten, nejasen, večji so ti transakcijski stroški. V Sloveniji so ti kar visoki.