Komu bodo spet pogledali skozi prste?

Pred poročilom o programih stabilnosti in reform, ki so ga v Bruselj poslale vse države članice, tudi Slovenija oziroma minister Čufer, so se vsuli zapisi, da bi naša država lahko doživela hladen tuš.

In tokrat ne samo kritike. Evropska komisija ima z novo fiskalno unijo tudi moč sankcioniranja, če bi se ji zdelo, da država ne izvaja strukturnih in socialnih reformnih programov. No, pravila za zdrav proračun in vzdržne javne finance so v Evropski uniji vedno obstajala. A res je, da veliko držav vseh pravil ni nikoli izpolnjevalo in da je Bruselj velikokrat zamižal vsaj na eno oko.

Zatiskanje oči Najprej je bila Maastrichtska pogodba, ki je imela zapisane konvergenčne kriterije. Te so morale države članice Evropske unije izpolnjevati, če so hotele v evrsko unijo. Konvergenčni kriteriji so govorili o stabilnosti cen, menjalnih tečajev in tudi javnih financ. Na papirju je bilo zapisano, da proračunski primanjkljaj ne sme preseči treh odstotkov BDP-ja, javni dolg pa 60 odstotkov BDP-ja.

Ob uvedbi evra je kar osem od 11 držav presegalo zgornjo mejo javnega dolga. Italija je že takrat imela dolg, več kot 100 odstotkov BDP-ja. Pa se ni zgodilo nič. Zadostovalo je, da je država kršiteljica v Bruselj sporočala, da dolg upada.

Namerno prirejanje Za Grčijo je poročilo že leta 2004 ugotovilo, da njen proračunski primanjkljaj leta 2003 ni znašal 1,7 odstotkov BDP-ja, kot so sporočili iz Aten, ampak 4,6 odstotka. In v Bruslju so takrat podvomili o zanesljivosti grške statistike. Leta 2009 je vlada sporočila, da je njen dolg dvakrat večji, kot je sporočala prejšnja vlada. Ali nihče ni opazil ali pa so si vsi zatiskali oči.

Obljube Francija je bila že leta 2004 deležna kritik Bruslja, ker je njen proračunski primanjkljaj presegal tri odstotke BDP-ja. In to tri leta zapovrstjo. Torej vsa tri leta pred uvedbo evra. Pariz je vedno znova zagotavljal, da bo težavo rešil. Bruselj ni storil nič.

Zdaj dolg kar 13 od 17 držav presega 60 odstotkov BDP-ja. Torej meje, ki je bila postavljena leta 1992 z Maastrichtsko pogodbo ob začetku Evropske unije leta 1992, redki upoštevajo. Med njimi so tudi velika gospodarstva, Nemčija, Francija. Italija. Vse države z reformnimi programi, ki so jih poslale v Bruselj, kažejo, kako se lotevajo dolžniške krize, ki jo spremlja še kriza finančnih institucij.