Petek, 15. 5. 2026, 19.56
3 tedne
Je to najbolj premišljen načrt, kako strmoglaviti oblast v Iranu?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,03
Se lahko Iran v prihodnosti preoblikuje iz teokratske v sekularno državo? Na fotografiji: iranska navijačica na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 2006.
Islamski republiki Iran se je – vsaj za zdaj – uspelo ubraniti. Zdi se, da je ameriško-izraelski načrt o zrušitvi iranske teokratske oblasti popolnoma spodletel. Še več, morda se je ta oblast zdaj (podobno kot med iransko-iraško vojno med letoma 1980 in 1988) samo še okrepila. Ali sploh še obstaja upanje, da bo v Iranu namesto teokratskega oziroma klerikalnega sistema v prihodnosti zavladala demokracija?
Ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu je v vojni proti Iranu spodletelo, ker ni dojel, da sila ne more zlomiti družbe, v tem primeru iranske, v britanskem mediju Unherd piše novinar, pisatelj in univerzitetni profesor Malise Ruthven.
Trumpovo nerazumevanje Irana?
Ruthven, ki je velik poznavalec verstev, zlasti islama, je prepričan, da Trump ni razumel in delno šele zdaj razume, da obstajajo države, ki jih ne držijo skupaj zgolj institucije ali prisila, temveč globlje pripovedi o trpljenju. Iran je ena takšnih držav. Pri tem obstaja podobnost z Irsko, ki obenem ponuja tudi namige o tem, kako bi se lahko iranski režim končno zrušil, piše v Dublinu rojeni Ruthven.
Pri tem Ruthven potegne vzporednice med velikonočnim uporom leta 1916, ki so ga sprožili zagovorniki irske neodvisnosti od Velike Britanije, in mučeništvom imama Huseina v Karbali v 7. stoletju. Husein je bil vnuk preroka Mohameda, ki so ga skupaj z družino pobili vojaki omajadskega (tudi umajadskega) kalifa Jazida.
Pomen mučeništva imama Huseina za Irance
V obeh primerih, pri krvavo zatrtem uporu Ircev leta 1916 in umoru imama Huseina, se je prelivanje krvi spremenilo v dramo, poraz pa je postal moralna zmaga, poudarja Ruthven. Dodaja, da se Huseinovega mučeništva v šiitskem islamu ne le spominjajo, ampak ga vedno znova uprizarjajo. Skozi praznovanje ašure – s procesijami, žalostinkami, ritualnim samobičanjem in pasijonskimi igrami – je Karbala med šiiti trajno prisotna.
Grobnica imama Huseina v Karbali v Iraku je sveti kraj za šiite.
Zatiranje potrjuje moralni red, ne pa ga zanika. Trpljenje predvideva maščevanje. Pomembna je strukturna ideja: da nepravična smrt ustvarja avtoriteto, da žrtvovanje povezuje skupnost in da se izguba lahko spremeni v trajno politično spodbudo, pojasnjuje Ruthven.
Šiizem dvanajstih imamov postane iranska državna vera
Ta šiitski pogled je v Iranu s safavidsko revolucijo v 16. stoletju dobil specifično nacionalno obliko. Novi vladar šah Ismail se je preusmeril iz pričakovanega imama ali mesijanskega lika svojih turkmenskih privržencev v šiizem dvanajstih imamov. Ta šiizem dvanajstih imamov je postal tudi državna vera.
"V šiizmu dvanajstih imamov pravi imam v liniji Alija in Huseina ostaja skrit. To pomeni, da je njegova pričakovana vrnitev, ko bo prinesel splošni mir in blaginjo, odložena za nedoločen čas. S sprejetjem te teologije je šah Ismail storil več kot le uveljavil doktrinarni premik. Začrtal je tudi civilizacijsko mejo."
Iranci se ločijo od sunitskega sveta
Iran se je s tem začel ločevati ne le od svojih neposrednih tekmecev, temveč tudi do sunitskega sveta, v katerem je prevladovalo Otomansko cesarstvo, katerega pravno in institucionalno življenje je oblikovala hanefijska pravna pravovernost.
Vojska šaha Ismaila, ki je v Iranu kot državno vero uveljavil šiizem dvanajstih imamov. Fotografija slike iz 17. stoletja.
"Sprejetje šiizma je tako delovalo kot oblika geopolitične diferenciacije: način vpisovanja verske posebnosti v tkivo državnosti, podoben načinu, na katerega se je Irska uprla vsiljevanju anglikanskega protestantizma s sprejetjem rimskokatoliške doktrine," trdi Ruthven.
Pomen trpljenja in odrešitve v iranski nacionalni identiteti
Sčasoma se je perzijska zgodovinska zavest delno združila s sveto zgodovino, katere čustveno središče je ležalo zunaj meja države, v Karbali v današnjem Iraku, medtem ko je njeno eshatološko obzorje kazalo na vrnitev skritega imama – tistega, čigar vrnitev bo pomenila konec sveta – v liniji Alija in Huseina. Rezultat je bila nacionalna identiteta, ki je bila podprta s pripovedjo, v kateri krivica, trpljenje in odloženo odrešenje niso bili naključja, temveč strukturna načela.
Gledano v tej luči, odpornost Islamske republike Iran, ki je Trumpa tako zmedla kot razjezila, ni presenetljiva. Kar jo ohranja, ni zgolj represija, prav tako ne ideologija v ožjem smislu, temveč zgodovinska usedlina zlitja religije, spomina in narodnosti. Zunanji pritisk namesto oslabitve odločnosti tvega, da bo aktiviral prav tiste simbolne okvire, ki stisko spremenijo v potrditev namena. To ni omejeno le na Iran, poudarja Ruthven.
So mogoče vzporednice med Irsko in Iranom?
"Na drugi strani Perzijskega zaliva, v Bahrajnu in na vzhode Savdske Arabije, šiitske skupnosti ostajajo potisnjene na politično obrobje. Usmrtitev savdskega šiitskega duhovnika Nimra Al Nimra leta 2016 v Savdski Arabiji je bila mišljena kot odvračilni ukrep. Namesto tega je delovala kot mučeništvo: sodobna ponovna uprizoritev paradigme Karbale, zlasti z njenim transnacionalnim odmevom. Pritiska na Iran ni mogoče preprosto omejiti na njegovo ozemlje. Dotika se širšega prizorišča, kjer žrtvovanje ostaja močna politična sila."
Veliki ajatola Ruhola Homeini v Teheranu februarja 1979, obkrožen s privrženci. Ajatola Homeini je bil vodja iranske islamske revolucije in je v Iranu vzpostavil teokratski oziroma klerikalni sistem.
Po besedah Ruthvena je irsko-iranska primerjava poučna prav zato, ker je asimetrična. Irski katolicizem je bil del univerzalne Cerkve, ki se je raztezala daleč prek otoka, medtem ko je bil šiizem dvanajstih imamov zgodovinsko manjšinska tradicija, ki se je podržavila. Vendar sta oba ohranjala identiteto, ki je bila pod tujim pritiskom, s pripovedmi o trpljenju in vztrajnosti.
Irsko katolištvo kot nosilec narodne identitete
Na Irskem je katolicizem navsezadnje deloval kot nosilec nacionalne identitete pod protestantsko prevlado, v Iranu je šiizem dvanajstih imamov igral primerljivo vlogo v odnosu do širšega sunitskega sveta. V obeh primerih mučeništvo ponuja jezik, skozi katerega lahko politična šibkost postane katalizator moralne dejavnosti.
"Obstajajo poučne vzporednice, ko gre za izobraževanje. Sredi 20. stoletja je na Irskem Katoliška cerkev izvajala obliko mehke teokracije, nadzorovala šole, oblikovala učne načrte in zagotavljala moralne intelektualce s pomočjo ustanov, kot je znano semenišče Maynooth."
Veliki preobrat na Irskem
Če je jezik žrtvovanja pomagal ohranjati irsko katoliško identiteto pod zunanjo prevlado, je bilo kasnejše razkritje zlorabe duhovščine tisto, ki je od znotraj načelo njeno moralno avtoriteto, opozarja Ruthven.
Donaldu Trumpu je v vojni proti Iranu spodletelo, ker ni dojel, da s silo ne more zlomiti iranske družbe, ker jo povezuje pripoved o trpljenju, trdi Ruthven.
Od devetdesetih let preteklega stoletja je vrsta uradnih preiskav razkrila vzorec, ki ni bil zgolj epizodičen, temveč sistematičen: neporočene matere in njihove otroke so zlorabljali duhovščina in verski redovi, kar je še poslabšala institucionalna navada prikrivanja, prenašanja krivic in zanikanja.
Irski preskok iz zelo religiozne v zelo sekularizirano družbo
Irske družbe ni šokiral le obseg prestopkov, temveč tudi razkol med zgodovinsko vlogo Cerkve kot varuhinje nacionalne vrline in njenim neuspehom pri zaščiti najranljivejših v njeni oskrbi, trdi Ruthven.
Posledice so bile globoke. Cerkev, ki je imela na Irskem nekoč skoraj hegemonistični vpliv na izobraževanje, socialno varstvo in moralno domišljijo države, je nenadoma relativizirala svojo avtoriteto. Udeležba pri maši se je zmanjšala, duhovniški poklici so se skrčili, spoštovanje, zaradi katerega je bila duhovniška avtoriteta dolgo izključena iz kritike, pa so zamenjali nadzor, jeza in v mnogih primerih brezbrižnost.
Kako v Iranu poteka razgradnja verske avtoritete?
"Za zdaj se irski primer morda razlikuje od iranskega. Navsezadnje je Iran zagotovo doživel lastne krize legitimnosti, vendar njegovih duhovnikov niso diskreditirale primerljive dokumentirane zlorabe otrok v verskih ustanovah. Preganjanje homoseksualnega vedenja, pa naj bo še tako zoprno, morda še ni v nasprotju z glavnimi islamskimi vrednotami."
Pripadnice milice Basidž v Teheranu 17. aprila letos ob državnem dnevu deklet. Milica Basidž, ki je del Iranske revolucionarne garde, z nasiljem zatira proteste prebivalstva v Iranu.
Po besedah Ruthvena erozija avtoritete v Iranu poteka po drugačnih poteh: zaradi politične represije, slabega gospodarstva, generacijske odtujenosti in ne po moralni imploziji, ki jo na Irskem sprožijo razkritja duhovniških prestopkov. Vendar pa se lahko zlom v Iranu še zgodi: če in ko bodo grozote brutalnih represij v Iranu v začetku letošnjega leta prišle na dan.
Kako je izobraževalni sistem, ki ga je nadzirala Cerkev, Irsko spremenil v sekularno državo
"Morda bo Irska pokazala pot. Tukaj je ironija. Izobraževalni sistem, ki ga nadzira Cerkev, se je izkazal za nepričakovano učinkovitega. Strogost zaključnega spričevala, ki je bila pogosto v ugodnem nasprotju z britanskim sistemom spričeval, je pripomogla k nastanku visoko pismenega in analitično sposobnega prebivalstva. Iste strukture, ki so uveljavljale konformizem, so gojile tudi kritično presojo."
Ko se je moralna avtoriteta Cerkve po škandalih z zlorabami zrušila, so te navade kritične presoje omogočile izjemno hiter kulturni premik. V eni generaciji se je Irska iz ene najbolj religioznih družb v Evropi spremenila v eno najbolj sekulariziranih.
Bo iranski izobraževalni sistem spodnesel iransko teokracijo?
Podoben paradoks se lahko pokaže v Iranu. Islamska republika je močno investirala v izobraževanje, s čimer je pismenost in visokošolsko izobrazbo iranskih učencev dvignila na raven, ki jih postavlja v konkurenčen svetovni položaj, zlasti na področju znanosti in inženirstva.
Je oziroma bo iranski izobraževalni sistem nehote ustvaril pogoje za razgradnjo teokratskega sistema v Iranu?
Kljub pravilom, ki jih silijo v nošenje naglavne rute, so ženske dosegle osupljivo raven izobrazbe. Kot je raziskovalec Rasmus Nielsen ugotovil v svoji globalni raziskavi srednješolskega naravoslovnega izobraževanja, je poučevanje naravoslovja, vključno z evolucijo, v Iranu primerljivo z večino zahodnih držav.
V Iranu poučujejo znanstveno teorijo evolucije, v sunitskem svetu jo zavračajo
"Primerjava s sunitskim svetom je tukaj poučna. Tudi v relativno sekularnih državah, kot je Turčija, je poučevanje evolucije – predpogoja za osnovno naravoslovno izobraževanje – zaznamovano s kulturnimi vojnami, podobnimi tistim, ki divjajo v nekaterih delih ZDA. V Savdski Arabiji, glavnem iranskem sunitskem tekmecu, se evolucija v učbenikih srednješolskega izobraževanja komaj omenja, razen na naprednih tečajih biologije, kjer je predstavljena kot 'zmotna in bogokletna teorija, ki jo je izpeljal Anglež Charles Darwin, ki je zanikal Alahovo stvarjenje človeštva'."
Tako kot na Irskem tudi iranska izobrazba nosi vgrajeno napetost. Sistem, zasnovan za reprodukcijo ideološke konformnosti, je pomagal ustvariti prebivalstvo, ki je sposobno podvomiti o samih strukturah, ki ga upravljajo.
Protislovje med klerikalno oblastjo in izobraževalnim sistemom, ki teži k modernizaciji?
Protesti, ki so izbruhnili z Zelenim gibanjem leta 2009 in po smrti Mahse Amini 13 let pozneje, niso bili le o patriarhalnih pravilih in klerikalni avtoriteti. Namesto tega so razkrili globlje protislovje med klerikalno upravo in izobraževalnim načrtom, usmerjenim v modernizacijo.
Malise Ruthven je prepričan, da se lahko v Iranu sčasoma zgodijo podobni procesi kot na Irskem: prehod iz zelo religiozne oziroma teokratske države v sekularno državo.
Šiizem dvanajstih imamov s svojim poudarkom na skritem imamu in eshatološkim pričakovanjem vrnitve uvaja načelo osebne mediacije, ki je blizu katolištvu. Njegova teologija, tako kot katoliški tomizem, vsebuje racionalistične elemente, ki lahko pomagajo pri napredku znanosti. Avtoriteta ni omejena na besedilo, ampak je utelešena, prenesena in pričakovana. To eshatološko obzorje stopnjuje dramaturgijo žrtvovanja. Karbale se ne le spominjamo, ampak je tudi nedokončana. Njena rešitev je v prihodnosti, piše Ruthven.
Kakšna pot v prihodnosti čaka Iran?
"Napovedi o skorajšnjem propadu Teherana, bodisi iz Washingtona bodisi iz Jeruzalema, so se pogosto izkazale za neutemeljene. Lahko bombardirate mostove in klinike, izvajate atentate na voditelje, zaostrite sankcije – ali celo blokirate pristanišča in prevzamete ladje. Ne morete pa zlahka razrešiti solidarnosti, temelječe na pripovedi, ki trpljenje razlaga kot moralno, celo ontološko opravičilo. Umik Cerkve na Irskem kaže, da se takšne strukture lahko sčasoma razkrojijo, vendar le od znotraj in pogosto zaradi nenamernih posledic prav tistih institucij, ki so jih podpirale. Iran morda še čaka podobna pot, a do nje ne bodo prišli z bombami," še piše Ruthven v Unherdu.
