Sobota, 25. 9. 2021, 17.40
3 leta, 1 mesec
Ekonomista smo vprašali: Ali smo pred novo recesijo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,05
9
Energenti, surovine, avtomobili, nepremičnine … Vse se draži. Ljudje v razvitih državah imajo na računih veliko denarja, saj so v času epidemije malo trošili. Borze so na rekordnih ravneh. Medtem ko večina gospodarskih sektorjev okreva po epidemiji in pospešeno raste, se mnoge industrije spoprijemajo s pomanjkanjem surovin in delov ter zato ne morejo zadostiti povpraševanju. Smo danes v enaki situaciji kot leta 2008? Je kitajski Evergrande novi Lehman Brothers? Smo morda na pragu nove recesije? Za pojasnila, kaj se pravzaprav danes dogaja v svetovnem gospodarstvu in kakšni so najverjetnejši scenariji za prihodnje mesece, smo povprašali ekonomista Bojana Ivanca z GZS in Anžeta Burgerja s FDV.
Smo na pragu nove recesije?
"Vprašanje je špekulativne narave in vzporednice z letom 2008 se ponujajo same po sebi. Vendar se zgodovina redko ponavlja v isti obliki," meni glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc. Po njegovem mnenju imajo centralne banke danes precej širši nabor ukrepov, kot je to veljalo še pred leti. "Vsak popravek na finančnih trgih ne pomeni nujno recesije v realnem gospodarstvu. Hkrati pa nas je lansko leto naučilo, da tudi recesija v realnem gospodarstvu ne vpliva dolgo na finančne trge," meni Ivanc. Tudi ekonomist Anže Burger s FDV je glede prihodnosti optimističen, vendar opozarja, da vse ne bo potekalo gladko. "V najboljšem primeru nas čaka obdobje višje inflacije, ki bo znižala realno breme nominalnega dolga. Kasneje lahko sledi popravek donosov na kratkoročni dolg, obresti se bodo dvignile zaradi višjih inflacijskih pričakovanj, kar bo vodilo do dviga realnih obrestnih mer, te pa v 'defaulte' nevzdržno visokega dolga," pravi Burger, ki potencialno nevarnost vidi tudi v visoki zadolženosti držav.
"Zaporedje velike recesije in globalne pandemije je skupno zadolženost v razvitih gospodarstvih povečalo na 420 odstotkov njihovega BDP, tudi Kitajska ima dolg na ravni 330 odstotkov BDP, kar ne sovpada z njenim statusom hitro rastočega gospodarstva. To je lahko situacija dolžniške pasti, ko bodo oblikovalci ekonomskih politik prisiljeni vztrajati pri prenizkih obrestnih merah, da ne sprožijo dolžniške krize zaradi sesutja trga obveznic in delnic, ironično pa bodo s tem še dodatno napihovali rast dolga in rast cen finančnih imetij," opozarja ekonomist Anže Burger s FDV.
Nas čaka obdobje hiperinflacije oziroma imamo, glede na rast cen skoraj vseh dobrin in surovin, že prikrito inflacijo?
"Težko objektivno presodimo, da govorimo o prikriti inflaciji, saj denimo inflacija ne meri rasti cen stanovanj ali hiš. Prav tako ne meri spremembe naših nakupnih navad," meni Ivanc in dodaja: "Očitno je, da je trgovina na drobno z letošnjih letakov umaknila izdelke 'private label' in jih nadomešča z 'brendiranimi' proizvodi, kjer dosega večje marže. Prav tako sta se število in intenziteta akcij med trgovci precej zmanjšala. Teh sprememb inflacija na kratek rok ne more izmeriti."
Po mnenju Burgerja se inflaciji, gledano z ozke ekonomske perspektive, seveda lahko izognemo z ustreznimi proticikličnimi fiskalnimi in ekonomskimi politikami, izvedbo strukturnih reform ter nadzorovanim spuščanjem balonov na finančnih in nepremičninskih trgih. Politična realnost je seveda povsem drugačna. "Tako obsežne zadolženosti zasebnega in javnega sektorja še nismo videli. Celotni globalni dolg je presegel 360 odstotkov svetovnega BDP, pred pandemijo je znašal okrog 320 odstotkov BDP, pred veliko recesijo 2008 pa je znašal 100 odstotkov globalnega BDP," opozarja Burger. Pri tako nizki rasti trendov v večini razvitih gospodarstev bi razdolževanje zahtevalo prevelike posege v socialno državo in javne investicije ali pa previsok dvig že zdaj izrazito previsokih davkov. "Enačba se izide samo na strani inflacije, ki lahko politično najmanj boleče zmanjša breme dolga z negativnimi realnimi obrestnimi merami. To je v bistvu davek na varčevalce," meni Burger.
Borze so na zgodovinskih vrhovih, imamo že večje število podjetij, ki so vredna več kot tisoč milijard dolarjev. Kaj se dogaja na organiziranih trgih kapitala?
"Govorimo o zgodovinsko visokih vrednotenjih, kar pomeni relativno nižje prihodnje donose," odgovarja Ivanc. Po njegovem mnenju to velja praktično za glavnino finančnih naložb (delnice, obveznice, surovine, tvegan kapital ipd.), in to je posledica izrednih monetarnih ukrepov, ki vplivajo na nizke obrestne mere. "Kar pomeni, da kapital išče alternative, katerih prihodnji donosi se posledično znižujejo," meni Ivanc.
Burger zato na delniških trgih vidi indikacijo za možen popravek cen navzdol. "Izjemno je visoka vrednost kazalnika P/E − razmerja med tržnimi cenami delnic in čistim dobičkom na delnico −, ki je bil recimo za borzni indeks S&P 500 le dvakrat v zgodovini višji od današnjega večkratnika, in sicer pred borznim pokom leta 2001 in pred finančnim zlomom leta 2008," opozarja Burger.
Ljudje so si v času pandemije nabrali veliko finančnih zalog in njihovo trošenje zdaj dviguje ceno dobrin. Kako dolgo se bo trošenje gospodinjstev nadaljevalo?
"Višja potrošnja bo trajala, dokler potrošniki ne bodo vsaj delno nadomestili izpada potrošnje dobrin izgubljenega leta in pol, dokler bodo vztrajale tako nizke obrestne mere, dokler se bosta okrevanje in rast zaposlenosti nadaljevala in dokler države ne bodo začele izvajati restriktivnih proticikličnih politik (dvig davkov in zmanjšanje javnofinančnih izdatkov)," odgovarja Burger. Ivanc pa opozarja, da so med državami razlike velike, samo v ZDA so cene porasle bolj kot v območju evra ali v Sloveniji.
"Pri nas so se cene v zadnjih 12 mesecih povečale le za 0,5 odstotka. Avgusta 2021 so bile cene res višje kot avgusta 2020 (+2,9 odstotka), medtem ko so bile cene storitev višje za 0,8 odstotka," poudarja Ivanc in dodaja: "Moramo zavedati, da so cene v letu 2020 bile nižje kot v letu 2019. K navedenemu dvigu cen (+2,1 odstotka) so največ prispevale višje cene naftnih derivatov (1,2 odstotne točke, kar pojasni 57 odstotkov celotnega dviga)." Po njegovem mnenju bo trošenje gospodinjstev visoko, dokler bo fiskalna politika ostala spodbujevalna, dokler bodo razmere na trgu dela stabilne in dokler bodo realne obrestne mere nizke. "Ključni del te enačbe je trg dela, kar je povezano z dinamiko tako zaposlenosti kot plač," še pojasnjuje Ivanc.
Vse več industrij se spoprijema s pomanjkanjem delov za izdelavo svojih produktov. Kako moteče je to danes za poslovanje in ali nas zaradi tega čaka stagnacija gospodarstva?
"S tem se v Sloveniji spoprijema predvsem segment podjetij, ki sestavlja vozila, medtem ko proizvajalci avtomobilskih delov močno povečujejo proizvodnjo," meni Ivanc, ki dodaja: "V prvem polletju se je industrijska proizvodnja povečala skoraj za šestino, v celotnem letu se bo za desetino, zato je ta učinek manj moteč kot v drugih državah EU (v Nemčiji, Franciji)." Tudi Burger stagnacije gospodarstva zaradi pomanjkanja surovin ne pričakuje, nasprotno, po njegovem mnenju bo trenutno dogajanje delovalo kot inhibitor rasti. "Zaznati pa je tudi veliko anekdotičnih primerov rekonfiguracij globalnih verig vrednosti in selitev ključnih segmentov proizvodnje nazaj v razvite države," dodaja Burger.
Državne subvencije (oz. pomoč države) podjetjem so v času epidemije v zahodnem svetu postale nekaj normalnega. Kaj se bo zgodilo z gospodarstvom, ko tega denarja ne bo več?
"Zaradi neučinkovitosti konvencionalne monetarne politike se je oblikoval konsenz, da je v trenutnih razmerah bolj učinkovita fiskalna politika socialnih transferov in javnih investicij," pojasnjuje Burger. Po njegovem mnenju je zaradi izkušenj iz velike recesije leta 2008 tokrat prišlo do tesnejšega usklajevanja vlad, kar je vodilo do bolj pogumnih in obsežnejših fiskalnih spodbud. "Ukrepi razvitih držav v času pandemije covid-19 so bili neprimerno večji od ukrepov prejšnje finančne krize. Na kratek rok so takšni ukrepi smiselni, se je pa treba zavedati, da ne delujejo v nedogled," opozarja Burger in dodaja: "Zmanjšana proizvodnja se na daljše obdobje ne more nevtralizirati s fiskalnimi ukrepi ali tiskanjem denarja. Če je razpoložljivega dohodka več od dejansko ustvarjenih dobrin, se to odrazi v inflaciji. To smo občutili na primeru cen turističnih storitev, avtomobilov in finančnih imetij."
Slovenija se je sicer iz glavnine podpornih ukrepov umaknila v maju 2021, kar pomeni, da gospodarstvo manj izdatno podpira. "Unovčenje vavčerjev v kasnejših mesecih seveda pozitivno vpliva na turistično-gostinski sektor. Prenehanje te pomoči ne bo predstavljajo sistemski izziv za slovensko gospodarstvo, saj podjetja ostajajo v povprečju dobro likvidna in nizko zadolžena," pa situacijo v Sloveniji vidi Ivanc.
Cene surovin in energentov v zadnjih mesecih neverjetno hitro rastejo. Kaj je razlog temu, kdaj se bo ta trend končal ter kakšen je njegov vpliv na gospodarstvo in posamezna podjetja danes in v prihodnosti?
"To je posledica omejene ponudbe kot tudi velikega povpraševanja," pojasnjuje Burger in dodaja: "Vzemimo na primer cene plina, ki so se v Evropi in nekaterih drugih delih sveta povečale za faktor pet v enem letu." Vzroke za to Burger vidi v hudi letošnji zimi, ki je zmanjšala zaloge, omejitvi ponudbe iz Norveške in Rusije, nenavadno slabem vetru poleti (vetrne elektrarne ustvarijo že deset odstotkov električne energije v EU, kar nas dela še dodatno ranljive), cenah premoga, ta je alternativa plinu, ki so visoke zaradi povpraševanja Kitajske, ter tudi v dodatni rasti cen, ki jo povzročajo še emisijski kuponi − ti so se podražili od začetka leta dvakratno, in sicer na več kot 60 evrov za tono.
"Podobno zaradi povečanega povpraševanja na globalnih trgih rastejo tudi surovine, kar bo vodilo v rast stroškov podjetij in višjo inflacijo potrošnikov," opozarja Burger, ki meni, da bodo visoke cene energentov in surovin vztrajale v prihajajočo zimo, kar je slaba novica za potrošnike, na katere se bo prevalila večina rasti cen. "Nižja kupna moč potrošnikov in nižja dobičkonosnost podjetij lahko posledično nekoliko ohladita gospodarsko aktivnost," še dodaja Burger.
"Kitajska ima precej manj notranjih ovir za reševanje lastnih izzivov, in ocenjujem, da navedene težave podjetja Evergrande ne bodo zamajale gospodarskega modela. Izključujem pa verjetnost recesije na Kitajskem," meni glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc.
Na Kitajskem se ruši nepremičninski velikan. Čeprav ga bo najverjetneje država rešila, mnogi analitiki v tej zgodbi vidijo začetek konca kitajskega gospodarskega čudeža.
"Zaradi nerazvitega pokojninskega sistema ter netransparentnih finančnih in kapitalskih trgov Kitajci svoje prihranke rajši usmerjajo v nepremičnine," pojasnjuje Burger in dodaja: "Nepremičninski investitorji, kot je Evergrande, se prekomerno zadolžujejo v vzporednem bančnem sistemu, da bi financirali gradbeni 'bum', ki ga poganja visoka likvidnost. Evergrande je zamudil že dve plačili dolarskih obveznosti in tudi v delih podjetja plač več ne izplačujejo." Po njegovem mnenju bo kitajska partija naredila vse, da ne pride do sistemskega zloma, podobno, kot je rešila v avgustu finančno podjetje Huarong. "V zadnjih dnevih je povečala injekcije likvidnosti, verjetno pa bo prisilila večja podjetja v državni lasti, da sodelujejo pri reševanju podjetij v težavah," napoveduje Burger.
Kitajska podjetja so izdala že za okrog tisoč milijard dolarskih obveznic, zato tveganje razlitja po mnenju Burgerha ni zanemarljivo. "V sanaciji 300 milijard dolarjev zadolženega nepremičninskega velikana ne vidim nekega preobrata v kitajskem razvoju, pač pa nadaljevanje dozdajšnje transformacije kitajskega gospodarstva v smeri zmanjševanja 'dirigizma' in večjega naslanjanja na nevidno roko trga, seveda pod budnim očesom partije," pojasnjuje Burger.
Po njegovem mnenju bo Peking na srednji rok reševal prenapihnjenost nepremičninskega sektorja, ki ustvari kar petino njihovega BDP, in preveliko odvisnost lokalnih oblasti od prihodkov z naslova prodaje državnih zemljišč investitorjem. Evergrande razkriva tudi problem netransparentnih pravil in mahinacij komunistične partije, ki ne pomagajo ravno pri pomiritvi tujih investitorjev v času grožnje velike razklopitve med Kitajsko in Zahodom. "Kitajska se zaradi velike potencialne rasti lahko reši iz trenutnih težav, a mora očistiti sistem slabih terjatev, zmanjšati cenovne nadzore, povečati predvidljivost in kakovost pravnih ter regulatornih institucij," meni Burger, ki pa ne vidi združljivosti liberalnih reform s partijsko avtoritarno strategijo centralizacije politične in ekonomske moči, nadzorom nad informacijami in pravno državo ter podreditvijo gospodarskih elit predsedniku. "Morebitna kitajska recesija bi seveda negativno vplivala tudi na EU in Slovenijo, saj Kitajska ustvari več kot 17 odstotkov svetovnega BDP, je tudi tretji največji trgovinski partner za izvoz EU, skupina Volkswagen pa na Kitajskem ustvari že 40-odstotno prodajo," še opozarja Burger.
"Tiskanje denarja" centralnih bank se očitno nadaljuje. Kdaj lahko pričakujemo, da se bo končalo in se bodo začele dvigati obrestne mere?
"Centralne banke z uporabo izrednih kvantitativnih monetarnih ukrepov ohranjajo nizke obrestne mere na kratki in dolgi rok. To pomeni poceni zadolževanje, kar pa samo po sebi ne vpliva veliko na rast tega," pojasnjuje Ivanc, ki med posredne negativne učinke take monetarne politike vidi v visokem vrednotenju sredstev oziroma realnega premoženja (nepremičnine, surovine) in tudi v rasti javnega dolga v glavnini držav (ker je zadolževanje poceni). "Prav tako so delniški trgi in trgi obveznic na zgodovinsko visokih vrednotenjih," posledice našteva Ivanc. Obrestne mere bo po njegovi oceni med večjimi centralnimi bankami (v nekaterih državah jih centralne banke že povečujejo) prva začela povečevati ameriška FED, vendar se bo za ta korak odločila, če bodo inflacijski pritiski dolgotrajnejši in razmere na ameriškem trgu takšne, da bodo vplivale na visoko rast plač.
Tudi Burger opozarja, da je ameriška FED sicer obdržala obrestno mero nespremenjeno, a je napovedal skorajšnje zmanjšanje obsega mesečnih odkupov zaradi višje inflacije in izboljšanja gospodarskih razmer. Tudi ECB ohranja ključne obrestne mere na rekordno nizkih ravneh, a tudi napoveduje zmanjšanje odkupov znotraj izrednega programa nakupa vrednostnih papirjev ob pandemiji (PEPP). "Tako FED kot ECB sta trenutno bolj popustljivi do inflacije zaradi simetričnih inflacijskih ciljev, ki stabilizirajo inflacijsko stopnjo na srednji rok, kar pomeni, da bosta tolerirali nekaj časa tudi nekoliko višje inflacijske stopnje," meni Burger, ki nevarnost takšne politike vidi v napihovanju neravnotežij na trgih imetij ter v nevzdržni rasti javnega in zasebnega dolga.
9