Ali bo ukrep kvantitativnega sproščanja tudi v Evropi tako učinkovit kot v ZDA

Centralne banke se od začetka finančne krize ukvarjajo z nekonvencionalnimi metodami monetarne oziroma denarne politike. Sem med drugim štejemo politiko ničelnih ali celo negativnih obrestnih mer in obsežno odkupovanje državnih obveznic, ki pa sprožata pomisleke o prihodnosti svetovnega gospodarstva, piše ameriški poslovni portal Business Insider.

Ameriški profesor z newyorške univerze Nouriel Roubini, ki je leta 2006 predvidel pok ameriškega nepremičninskega balona in napovedal krizo, ki je z vso silo izbruhnila jeseni 2008, pravi, da je takšna politika sprožila nasprotovanja t. i. psevdoekonomistov, ki imajo "komaj kaj znanja o osnovah ekonomije".

Nekonvencionalne metode monetarne politike rodile tržni monetarizem Gre za predstavnike nove makroekonomske smeri, ki so jo porodile prav nekonvencionalne metode monetarne politike in jo imenujemo tržni monetarizem. Ta poudarja, da se je treba v krizi zavzeti za ekspanzivno monetarno politiko, ki za ohranjanje realne gospodarske aktivnosti zasleduje nominalni bruto domači proizvod (BDP), ne več inflacije, brezposelnosti in gospodarske rasti, kot so jo do zdaj zasledovale centralne banke.

"Gre za nekakšno malo revolucijo v gospodarstvu, katere cilje naj za ohranjanje realne gospodarske aktivnosti zasledujejo centralne banke. Prav tržni monetarizem se je za zdaj izkazal za najbolj empirično podprt, hkrati pa najbolje pojasnjuje dogajanje v krizi," pojasni slovenski ekonomist Anže Burger.

Kontroverzni Roubini, ki je opozarjal tudi na nevarnost razpada evrskega območja, si je zaradi svojih črnogledih napovedi prislužil vzdevek doktor Katastrofa. "Nabor ukrepov avstrijske šole ekonomije – ta poudarja, kako škodljivo je vsakršno vmešavanje v mehanizme prostega trga, radikalnih monetaristov in bitcoin fanatikov – nas je že večkrat opozoril, da lahko veliko povečanje globalne likvidnosti privede do hiperinflacije, propada ameriškega dolarja in visokih cen zlata," pravi Roubini in dodaja, da so takšni pogledi še vedno predmet javnih razprav.

Roubini prepričan o nadaljevanju nekonvencionalne politike Roubini tako pojasnjuje, da v večini držav razvitega sveta nastaja proizvodna vrzel, kar daje podjetjem omejeno moč pri oblikovanju cen. Na trgu je preveč delavcev in premalo novih delovnih mest. Nepremičninski trg po velikem poku balona še vedno okreva. Posledica upočasnitve kitajskega gospodarstva je zasičenost trga, kar vodi v deflacijske pritiske na svetovni ravni.

Prepričan je, da bo tudi brez fiskalnih ukrepov, kot je povečanja infrastrukturnih naložb, nekonvencionalna monetarna politika še naprej gonilo svetovnega gospodarstva.

Nevarnost napihovanja novih balonov Roubini se po mnenju psevdoekonomistov moti, ker meni, da fiskalna politika igra pomembno vlogo v makroekonomski politiki. Ti zagovarjajo osnovno vlogo monetarne politike, ki temelji na zagotavljanju trendne rasti nominalnega BDP. "Vsakršno težnjo pretiranega varčevanja oziroma poseganja po denarju, namesto po dobrinah, morajo monetarne oblasti nevtralizirati z dodatnim povečanjem denarnega agregata. Dodaten denar se mora preliti v učinkovito povpraševanje," razloži ekonomist Burger.

Ker se s tem pojavlja nevarnost napihovanja novih balonov, je do takšne politike nekoliko skeptičen. Nov denar se namreč ne prelije enakomerno v gospodarstvo, torej tja, kjer je največja brezposelnost, temveč tja, kjer je največje povpraševanje in ponudba najbolj rigidna. Najprej torej v nepremičninske in finančne trge, šele potem v realni sektor, dodaja.

ECB bi morala kvantitativno sproščanje zagnati prej Burger se sicer strinja z Roubinijem, da se EU že več mesecev spopada z deflacijo, ki povečuje realno breme dolgov in zmanjšuje domače povpraševanje. Da bi se izognile temu, so se ZDA in Velika Britanija že v recesiji odločale za prej nepoznane monetarne ukrepe oziroma t. i. kvantitativno sproščanje. "Ukrep kvantitativnega sproščanja bi bil v EU bolj učinkovit, če bi se ga ECB lotila leto ali dve prej. Ker so finančni trgi ta ukrep že dalj časa pričakovali, so donosi na državne obveznice le malo padli. Tudi valuta je depriciirala pod pričakovanji," pojasnjuje Burger.

Burger težavo kvantitativnega sproščanja v EU vidi v tem, da se evropski sistem v nasprotju z ameriškim bolj naslanja na bančne kot na kapitalske trge. Evropska podjetja se namreč bolj zadolžujejo prek bank. Poleg tega so težava politične ovire v EU, ki ima veliko bolj heterogen trg kot ZDA ali Velika Britanija. Napovedan odkup obveznic nacionalnih gospodarstev bo temeljil na formuli velikosti gospodarstva v celotnem evroobmočju, kar pomeni, da bosta Nemčija in Francija, ki že zdaj nimata težav, ustvarili večje zaloge denarja kot manjše države. Zaradi vsega tega bo ukrep ECB po njegovem mnenju manj učinkovit kot v ZDA.