Torek, 3. 2. 2015, 12.49
2 leti
Ali bo ukrep kvantitativnega sproščanja tudi v Evropi tako učinkovit kot v ZDA
Centralne banke se od začetka finančne krize ukvarjajo z nekonvencionalnimi metodami monetarne oziroma denarne politike. Sem med drugim štejemo politiko ničelnih ali celo negativnih obrestnih mer in obsežno odkupovanje državnih obveznic, ki pa sprožata pomisleke o prihodnosti svetovnega gospodarstva, piše ameriški poslovni portal Business Insider.
Ameriški profesor z newyorške univerze Nouriel Roubini, ki je leta 2006 predvidel pok ameriškega nepremičninskega balona in napovedal krizo, ki je z vso silo izbruhnila jeseni 2008, pravi, da je takšna politika sprožila nasprotovanja t. i. psevdoekonomistov, ki imajo "komaj kaj znanja o osnovah ekonomije".
"Gre za nekakšno malo revolucijo v gospodarstvu, katere cilje naj za ohranjanje realne gospodarske aktivnosti zasledujejo centralne banke. Prav tržni monetarizem se je za zdaj izkazal za najbolj empirično podprt, hkrati pa najbolje pojasnjuje dogajanje v krizi," pojasni slovenski ekonomist Anže Burger.
Kontroverzni Roubini, ki je opozarjal tudi na nevarnost razpada evrskega območja, si je zaradi svojih črnogledih napovedi prislužil vzdevek doktor Katastrofa. "Nabor ukrepov avstrijske šole ekonomije – ta poudarja, kako škodljivo je vsakršno vmešavanje v mehanizme prostega trga, radikalnih monetaristov in bitcoin fanatikov – nas je že večkrat opozoril, da lahko veliko povečanje globalne likvidnosti privede do hiperinflacije, propada ameriškega dolarja in visokih cen zlata," pravi Roubini in dodaja, da so takšni pogledi še vedno predmet javnih razprav.
Prepričan je, da bo tudi brez fiskalnih ukrepov, kot je povečanja infrastrukturnih naložb, nekonvencionalna monetarna politika še naprej gonilo svetovnega gospodarstva.
Ker se s tem pojavlja nevarnost napihovanja novih balonov, je do takšne politike nekoliko skeptičen. Nov denar se namreč ne prelije enakomerno v gospodarstvo, torej tja, kjer je največja brezposelnost, temveč tja, kjer je največje povpraševanje in ponudba najbolj rigidna. Najprej torej v nepremičninske in finančne trge, šele potem v realni sektor, dodaja.
Burger težavo kvantitativnega sproščanja v EU vidi v tem, da se evropski sistem v nasprotju z ameriškim bolj naslanja na bančne kot na kapitalske trge. Evropska podjetja se namreč bolj zadolžujejo prek bank. Poleg tega so težava politične ovire v EU, ki ima veliko bolj heterogen trg kot ZDA ali Velika Britanija. Napovedan odkup obveznic nacionalnih gospodarstev bo temeljil na formuli velikosti gospodarstva v celotnem evroobmočju, kar pomeni, da bosta Nemčija in Francija, ki že zdaj nimata težav, ustvarili večje zaloge denarja kot manjše države. Zaradi vsega tega bo ukrep ECB po njegovem mnenju manj učinkovit kot v ZDA.