Stritih: Načrti so ambiciozni in zahtevni, niso pa neizvedljivi

Ob robu konference Obnovljivi viri in učinkovita raba energije, ki je danes v Ljubljani, je na vprašanja o nalogah o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, te morajo Slovenija in preostale razvite države izpolniti do sredine tega stoletja, za SiOL odgovarjal Jernej Stritih, direktor službe vlade RS za podnebne spremembe. Kaj so poglavitne naloge prehoda v nizkoogljično družbo do leta 2050? Kaj nam določajo evropske direktive? Razvite države, med katere spada tudi Slovenija, morajo do leta 2050 zmanjšati izpuste toplogrednih plinov vsaj za 80 odstotkov. S tem bi zaustavili globalno segrevanje na dveh stopinjah Celzija glede na leto 1992, ko je bila podpisana konvencija o podnebnih spremembah. To tudi pomeni, da se bomo morali prilagoditi podnebnim spremembam, med drugim s kar nekaj naložbami in spremembami ravnanja z okoljem. Ali so ti načrti morda nekoliko preveč ambiciozni? So ambiciozni, so zahtevni, niso pa neizvedljivi. Ravno ta ambicioznost je lahko vir gospodarskih koristi za tiste države, ki se bodo tega lotile prej in bolj agresivno.

Kako so bile določene ciljne vrednosti zmanjševanja izpustov, ne le za leto 2050, temveč tudi za vmesna obdobja?

Prek globalnih klimatskih modelov. Mednarodni znanstveni odbor za podnebne spremembe je naredil več scenarijev in ugotovili so, da podnebnih sprememb ni več mogoče povsem ustaviti. Izračunali pa so, da bi globalno segrevanje lahko ustavili pri dveh stopinjah, s čimer najbolj dramatični učinki vendarle še ne bi nastopili. Da bi to dosegli, so izračunali, da bi bilo treba do leta 2050 globalne izpuste razpoloviti, a so zaradi zgodovinske odgovornosti in dinamike dogajanja v gospodarstvu razvitim državam predpisali znižanje med 80 in 95 odstotki. Medtem bodo države v razvoju lahko izpuste povečale za 50 odstotkov, nato pa jih bodo tudi te morale začeti zmanjševati.

Nemalo je takih, ki dvomijo o obstoju globalnega segrevanja in zatrjujejo, da gre zgolj za politično-fiskalno zvijačo …

Vedno je dobro, da se ljudje o takih stvareh sprašujejo, a znanstveni dokazi dajo jasno vedeti, da se podnebje segreva. Slovensko meteorološko društvo je objavilo zelo dobro študijo o tem, kaj se dogaja v Sloveniji, jasno je, da gre za segrevanje. Pomembno je tudi načelo previdnosti; to pravi, da je tudi v primeru, če bi se izkazalo, da se podnebne spremembe ne bi uresničile, dobro, da se zavarujemo pred temi tveganji, ker je glede na znanstvene ugotovitve verjetnost bistveno večja kot za avtomobilsko nesrečo, pred katero se dosledno zavarujemo z varnostnimi pasovi. Vedeti je treba tudi, da se velik del teh ukrepov ekonomsko splača. Učinkovita raba energije in zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv ima pozitivne učinke na varnost in gospodarstvo družbe, zdravje ljudi … To je dobro, tudi če bi odmislili koristi zaradi zmanjšanja podnebnih sprememb.

Kako gre Sloveniji pri uresničevanju teh nalog? Podatki pravijo, da je trenutno svetovno povprečje ogrevanja 0,8 stopinje, v Sloveniji pa je 1,0 stopinje …

Slovenija je v eni od regij, ki je bolj občutljiva na podnebne spremembe, ker je v Alpah in v Sredozemlju. Gorska območja so prvi znanilci podnebnih sprememb, vemo, kaj se dogaja z ledeniki, po vseh modelih pa tudi Sredozemlje spada med občutljivejša območja. Ne moremo se zanašati, da bomo nastradali manj kot drugi deli sveta – nastradali bomo bolj.

In kaj bi lahko oziroma bi morali narediti?

Energetska sanacija stavb je dobra ne le zaradi preprečevanja izgub tako poleti kot pozimi, temveč tudi zaradi zaščite pred vročinskimi valovi, ki so tudi po Evropi že zahtevali številna življenja. Marsikaj bo treba narediti tudi za poplavno varnost in obrambo pred sušo; kaže, da bo količina padavin sicer enaka, a bo več ekstremov. Kakšno infrastrukturo bo treba okrepiti ali prestaviti, morali bomo zelo razmišljati, kako gospodariti z gozdovi, zavarovanimi območji in tudi kmetijskimi zemljišči, da bomo ohranili njihovo produktivnost in stabilnost in da ne bo požarov, kot so bili lani v Rusiji.

Aktivnejši bodo torej morali biti tako posamezniki kot država?

Posamezniki lahko delujejo na svoji ravni, veliko pa mora narediti država, predvsem z ustvarjanjem zakonskega okvirja in jasno strategijo. Marsikaj bo treba narediti tudi na ravni lokalnih skupnosti in podjetij.