SiolNET. Novice Novice
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Analiza

Slovenski Kurz – mit ali mogoča realnost?

10

termometer

Sebastian Kurz
Foto: Reuters

"Potrebujemo slovensko različico Sebastiana Kurza," je v zadnjih tednih mogoče slišati iz nekaterih krogov na slovenski desni sredini. Zakaj političnega fenomena bodočega avstrijskega kanclerja ni mogoče kar tako uvoziti v Slovenijo? In na kaj slovenska desnica pri razmišljanju o "slovenskem Kurzu" v resnici pozablja?

Nasmeh je bil grenak. 

Ko je predsednica Nove Slovenije (NSi) Ljudmila Novak v nedeljo zvečer izvedela, da je v prvem krogu volitev za predsednika republika dosegla četrto mesto, je bilo z njenega obraza bolj kot iskreno razočaranje mogoče razbrati spoznanje, da se morda bliža koncu svoje politične poti.  

Ljudmila Novak je bila po prvem krogu predsedniških volitev razočarana. Ljudmila Novak je bila po prvem krogu predsedniških volitev razočarana. Foto: STA Dobrih sedem odstotkov glasov, ki jih je dobila, je bilo krepko manj od pričakovanj, s katerimi se je spustila v kampanjo. Ni skrivnost, da so v NSi bolj ali manj glasno razmišljali celo o drugem krogu, v katerem bi se lahko Novakova profilirala kot prvo ime desne sredine. 

Ti načrti so padli v vodo. Na koncu je Novakova precej prepričljivo izgubila celo notranji spopad na desni sredini, saj jo je prehitela Romana Tomc, kandidatka Slovenske demokratske stranke (SDS). Obe skupaj pa nista dobili toliko glasov kot Marjan Šarec, prvi izzivalec Boruta Pahorja.

Od Marije Terezije do privlačnih deklet 

To je bil še en žalosten večer za stranke desne sredine, ki so se nekoč predstavljale pod skupno blagovno znamko slovenska pomlad. Šlo je za novo potrditev, da bo – če parafraziramo ime državljanske pobude, ki jo je nekoč vodila Barbara Brezigar – nekaj treba storiti. 

Grenkobo je še toliko bolj poglabljal pogled čez Karavanke. 15. oktobra, le teden dni pred prvim krogom predsedniških volitev v Sloveniji, je na avstrijskih parlamentarnih volitvah prepričljivo slavila Ljudska stranka (OEVP), ki jo od letos vodi 31-letni Sebastian Kurz.

Primerjave so se ponujale same od sebe. 

Medtem ko je bilo v ozadju fotografij Ljudmile Novak, pri 58 letih že babice, mogoče videti cerkvene zvonove, je v Avstriji konservativne vrednote na televizijskih soočenjih zagovarjal modrooki fant urbane podobe z daljšimi lasmi, po "japijevsko" počesanimi nazaj, ki je volivce nekoč nagovarjal s privlačnimi dekleti v avtomobilih z odprto streho. 

Če je Novakova med svojimi vzornicami navajala tudi Marijo Terezijo, nekdanjo cesarico, ki je na tem prostoru vladala v 18. stoletju, je Kurz govoril o prihodnosti in nujnih spremembah. 


Preberite še:

"Slovenija potrebuje resetiranje na vseh ravneh" 

Propadel holding, ki je nekoč lastninil severnoprimorsko gospodarstvo


Zakaj desnim strankam upada podpora

Prav meteorski vzpon politika iz dunajske četrti Meidling je posameznih krogih na desnici odprl vprašanje, ali je tudi pri nas prišel čas za slovensko različico Sebastiana Kurza. In če, ali ga je mogoče najti še pred junijskimi državnozborskimi volitvami. 

Kot ugotavlja Andraž Zorko iz družbe Valicon, ki se ukvarja z raziskovanjem javnega mnenja, imajo pomladne stranke – SDS, NSi in Slovenska ljudska stranka (SLS) – resno težavo. Število glasov na volitvah jim namreč strmo upada. 

Še leta 2004 so na volitvah – edinih, ki jih je dobila SDS –  skupaj zbrale 436 tisoč glasov. Deset let pozneje se je to število skoraj prepolovilo – na 260 tisoč glasov. 

Četudi sprejmemo razlago, da so bile volitve leta 2004 v resnici nekakšen referendum proti Liberalni demokraciji Sloveniji (LDS), ki so ji volivci po dobrem desetletju vladanja pokazali vrata, na trend strmega upadanja podpore nakazujejo drugi podatki. 

Še leta 2011, ko je SDS volitve v ciljnem šprintu izgubila proti Pozitivni Sloveniji (PS) Zorana Jankovića, je na primer tri pomladne stranke skupaj volilo 410 tisoč ljudi, torej 150 tisoč več kot tri leta pozneje. 

"Odbojnost do Janše je vse večja"

Kar je zanje najhuje, nič ne kaže na to, da bi se lahko trend obrnil. 

Kandidatka SDS Romana Tomc je Ljudmili Novak prekrižala načrte, da bi na desnici požela zmago na predsedniških volitvah. Kandidatka SDS Romana Tomc je Ljudmili Novak prekrižala načrte, da bi na desnici požela zmago na predsedniških volitvah. Foto: Bor Slana "SDS s premikanjem v desno ostaja omejena na bazen svojih volivcev, torej od 100 tisoč do 200 tisoč ljudi, ki bodo ali volili za to stranko ali ostali doma," ugotavlja Zorko. Njen predsednik Janez Janša je z retoriko, ki jo je v zadnjih letih radikaliziral, in ideološkim premikom stranke proti (skrajni) desni, v polje boja proti sistemu, pravzaprav opustil ambicijo poseganja v sredino. 

To se pozna tudi na volilnem izidu. Leta 2014 je na volitvah dobila 100 tisoč glasov manj kot leta 2004. Od leta 1994, ko je zaradi afere Depala vas zapustila vlado Janeza Drnovška, je bila SDS na oblasti le trikrat, skupaj pa manj kot šest let. 

Na zadnjih treh volitvah je doživela poraze, od tega dvakrat v ciljni ravnini. "Odbojnost do Janeza Janše je med volivci, ki ne volijo SDS, vse večja," ugotavlja Zorko.

Tudi NSi očitno ni uspešna pri iskanju podpore zunaj svoje baze, v kateri je po izračunih Valicona okrog 50 tisoč volivcev. "Smo stranka, ki jo imajo vsi radi, voliti pa je ne želi nihče," nam je pred dnevi dejal sogovornik blizu vrha NSi. 

"NSi je kot nekoč Hoferjeve trgovine"

Po mnenju Andraža Zorka ima v očeh morebitnih volivcev enak položaj, kot ga je imela nekoč v trgovski panogi nemška veriga Hofer: "Ko je prišla v Slovenijo, številni sprva niso želeli hoditi tja, saj v očeh drugih niso želeli veljati za reveže."

Za del volivcev desnice je NSi "premehka", drugi del, tudi vrhovi Cerkve, pa jo vidijo kot omejeno, nezmožno poseči po zmagi na volitvah. Že več kot leto dni jo srdito napadajo mediji iz kroga SDS, a tja po odhodu Aleša Hojsa novih prestopov ni mogoče pričakovati – z mogočo izjemo nekdanje ministrice za visoko šolstvo Mojce Kucler Dolinar, ki stranko ves čas sili bliže SDS.

"Obenem ima NSi za volivce iz bazena leve sredine še vedno stigmo cerkvene, celo domobranske stranke," meni Zorko. Ankete ji kažejo od pet do osem odstotkov glasov. Pri tem ni dvoma, da bo Janša pred volitvami poskušal del teh prečrpati v svoj bazen in si s tem zagotoviti relativno zmago na volitvah. 

SLS se po izpadu iz državnega zbora leta 2014 utaplja v notranjih sporih. Predsednik SLS Marko Zidanšek, podžupan občine Celje, prihodnost stranke očitno vidi v tesnejšem zavezništvu s SDS. To se je videlo na nedavnih volitvah v državni svet, kjer sta obe stranki delovali kot koalicija.

Janez Janša je z retoriko, ki jo je v zadnjih letih radikaliziral, in ideološkim premikom stranke proti (skrajni) desni, v polje boja proti sistemu, pravzaprav opustil ambicijo poseganja v sredino.  Janez Janša je z retoriko, ki jo je v zadnjih letih radikaliziral, in ideološkim premikom stranke proti (skrajni) desni, v polje boja proti sistemu, pravzaprav opustil ambicijo poseganja v sredino.  Foto: STA

Desnici vladajo "stari obrazi"

So ti podatki znak za preplah, da je čas za nove obraze tudi na desnici? "Če kje, je prostor zanje prav tam," odgovarja Zorko.

Voditelji več strank s pola desne sredine so politični veterani. Janša je na čelu SDS že skoraj četrt stoletja. Še dlje Zmago Jelinčič predseduje Slovenski nacionalni stranki (SNS), ki se ji je še pred nekaj tedni obetala vrnitev v državni zbor, zdaj pa je ta morda vprašljiva zaradi nekaterih novih afer njenega vodje. Tudi Novakova vodi NSi že skoraj desetletje. 

V tem obdobju so v državno politiko z leve sredine vstopili že trije novi obrazi: Zoran Janković, Miro Cerar in zdaj še Šarec.

Na nasprotnem polu je bilo v tem obdobju takšnih poizkusov bolj malo. Edini uspešen je bila Državljanska lista Gregorja Viranta, ki je že po volitvah leta 2014 hitro utonila v pozabo. Tudi zaradi napak njenega predsednika.

V SLS tudi menjave predsednikov strank – v desetih letih so se izmenjali Bojan Šrot, Radovan Žerjav, Franc Bogovič in Zidanšek – niso ustavile padanja. 

Gre Primc na volitve skupaj s SDS?

Po referendumu o družinskem zakoniku je Aleš Primc, nekdanji član SLS, ustanovil Gibanje za otroke in družine (GOD). To je s katastrofalnim izidom Angelce Likovič na zadnjih predsedniških volitvah očitno izgubilo dobršen del zagona. 

V političnih kuloarjih je mogoče slišati, da naj bi se GOD pred volitvami tesneje povezal s SDS, ki naj bi mu v zameno odstopila nekaj volilnih okrajev. 

Bo predsednik stranke GOD Aleš Primc na koncu popeljal stranko v objem Janeza Janše in SDS? Bo predsednik stranke GOD Aleš Primc na koncu popeljal stranko v objem Janeza Janše in SDS? Foto: STA "Sodelovati smo pripravljeni z vsemi, s katerimi bomo zagotovili lepše in boljše življenje otrok in družin," je na vprašanje o povezovanju pred volitvami odgovoril Primc. 

Z novo liberalno stranko Prstan, ki jo je napovedoval Blaž Vodopivec, nekoč eden od ključnih ljudi iz mreže pidovskega tajkuna Igorja Laha, ne bo nič. 

Vsake toliko časa izbruhnejo informacije, da nove politične projekte snujejo nekdanji šef Sove Damir Črnčec, nekdanji ideolog SDS Peter Jambrek ali nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, a kmalu zatem tudi potihnejo.

Miti in resnice o Kurzu

Kje v teh razmerjih moči je torej prostor za Kurza v slovenski različici? In kdo bi lahko to bil? Za odgovor na ti vprašanji je treba najprej razumeti, kaj je sploh tako imenovani "fenomen Kurz". 

Prvič, bodoči avstrijski kancler še zdaleč ni "nov obraz", ki bi na politično prizorišče na slovenski način priletel iz nič. Ravno nasprotno, Kurz je bil v avstrijski politiki tako ali drugače prisoten že deset let. Leta 2009 je prevzel vodenje podmladka OEVP. Dve leti pozneje, pri 25., je postal državni sekretar za integracijo, leta 2013 pa zunanji minister.

"Vprašanja, kot so prepoved burke v javnosti ali prednost državljanov pri dostopu do socialnih pomoči, so drugotnega pomena," meni Luka Lisjak Gabrijelčič. "Vprašanja, kot so prepoved burke v javnosti ali prednost državljanov pri dostopu do socialnih pomoči, so drugotnega pomena," meni Luka Lisjak Gabrijelčič. Foto: Bojan Puhek "Prav tako Kurz ni novi obraz niti v smislu italijanskega predsednika vlade Mattea Renzija, torej nekdo, ki bi se na vrh strankarske politike prebil iz roba in proti starim strukturam, niti v smislu francoskega predsednika Emmanuela Macrona, to je kot talentiran tehnokrat, kot pri nas Virant, ki je izkoristil krizo politične legitimnosti," opozarja politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič.

"Kurz se je na vrh prebil skozi uveljavljene strankarske kanale. Je primer uspešnega mehanizma strankarske prenove, podobno kot (generalni sekretar socialistov, op. a.) Pedro Sánchez v Španiji ali, če malo znižamo kriterije, kak Matej Tonin ali Matjaž Nemec pri nas," meni Lisjak Gabrijelčič.

"Fenomen Kurz" ni le trženje

Drugič, "fenomen Kurz" ni nastal sam od sebe, ampak je tudi neposredna posledica zunanjih okoliščin, najbolj begunske krize. Avstrijsko javno mnenje že od začetka ni bilo naklonjeno kolonam Sirijcev, Iračanov, Afganistancev, Albancev in Afričanov, ki so se valile čez mejo. 

Kurz tako za zmago ne bi mogel imeti idealnejših razmer. Ob pravem času je bil na pravem mestu. Medtem ko so se vladajoči socialni demokrati v obdobju kampanje zapletali iz afere v afero, je sam unovčil ugled politika, ki da je domala lastnoročno kot zunanji minister postavil ograje na meje držav begunskega koridorja. S tem je naredil konec politiki odprtih vrat v Avstriji precej nepriljubljene nemške kanclerke Angele Merkel

begunci Foto: Matej Leskovšek In tretjič, kar je morda najpomembneje, "fenomen Kurz" nikakor ni le posledica političnega trženja, ampak ima precej globlje korenine. Gre namreč za lekcijo, kako se v 21. stoletju, obdobju poplave instant informacij, očitno dela politika. 

Kurz tako v politiko ni prišel kot predsednik lastne stranke, ampak kot "staro za novo". Prevzel je platformo "stare", precej utrujene OEVP in jo nadgradil z "novim".

Trditi, da je dal čudežni deček avstrijski politiki stranki nov zagon, bi bilo močno podcenjujoče. Le v nekaj mesecih jo je v vsebinskem, kadrovskem in celo grafičnem smislu (tradicionalno zeleno barvo je zamenjala vijolična barva) povsem prenovil. 

V čem je drugačen kot Orban in Le Penova 

Nekoč zmerno konservativna stranka je prevzela doktrino, ki jo tuji politični analitiki označujejo kot "lahki populizem". Ta je pri poudarjanju določenih tem (begunci, Islam) občasno podoben populizmu voditeljice francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen, madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana ali šefa nizozemskih Svobodnjakov Geerta Wildersa, le da je zmernejši. 

Pri več drugih temah se Kurz od naštetih pomembno razlikuje. Je precej manj radikalen, spremembe pa želi ustvarjati znotraj sistema, ne od zunaj. Drugače kot Le Penova in Orban je Kurz v ekonomskem smislu (neo)liberalec, ki zagovarja davčne razbremenitve, posamezne levičarske ideje (enotno minimalno plačo) pa uporablja le kot dopolnilo za nagovarjanje revnejših slojev družbe. 

Pri tem Lisjak Gabrijelčič opozarja, da "glavne koordinate kampanje OEVP pod Kurzom niso odstopale od položajev, ki jih je stranka zakoličila v zadnjem desetletju in pol". 

Viktor Orban, madžarski predsednik Viktor Orban, madžarski predsednik Foto: Reuters "Gre kvečjemu za spremembe v formah. Za spretnostjo v političnem trženju pa se zarisuje precej koherenten položaj, ki ni tako različen od na primer Macronovih ali celo oklevetanega Sorosovega načrta: nadzor nad zunanjimi mejami, selekcija migrantov na podlagi jasnih kriterijev, kjer so humanitarni vidiki usklajeni z ekonomskimi, in bolj krepka politika integracije," meni sogovornik.

"Vprašanja, kot so prepoved burke v javnosti ali prednost državljanov pri dostopu do socialnih pomoči, so drugotnega pomena oziroma jih je nujno oceniti v razmerju do konteksta. Samih po sebi jih ne moremo označiti za populistične," meni Lisjak Gabrijelčič in svojo tezo nadgradi še naprej.

"Kurz ta vprašanja uporablja, da bi pridobil zaupanje konservativnega volilnega telesa za politike, tako kaže za zdaj, zmerno in zdravorazumsko. Ne gre za hujskanje resentimenta proti migrantom, temveč poskuša kanalizirati resentiment, ki ga že nevarno širijo Svobodnjaki, nazaj v okvire etablirane politike," poudarja sogovornik. 

NSi in "slovenski Kurz"? Za zdaj ne.

To mu je očitno uspelo. Kljub prepričljivi zmagi je Kurz na desnem polu pustil dovolj prostora, da so rekordni rezultat dosegli tudi skrajno desni Svobodnjaki, s katerimi naj bi sestavil vlado. Svobodnjakom v koaliciji sicer odločno nasprotuje avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen.

Pri tem Kurz ne deluje kot muha enodnevnica, ampak se zdi, da je rešitev vseh zagat avstrijske desne sredine za naslednjih 20 let. "Kurz svojo karizmo črpa iz talenta, ne pa iz širokoustenja kot Donald Trump ali Beppe Grillo v Italiji, izkazal se je kot zunanji minister, pri čemer si je prislužil velik ugled med evropskimi partnerji," meni Lisjak Gabrijelčič. 

Po njegovem je Kurz "iz tega vidika res konservativni Macron, torej pripadnik generacije, ki je najbolje izkoristila obljube in orodja, ponujena v sistemu, ki je najbližje meritokraciji v evropski zgodovini". 

Po neuradnih informacijah so o "slovenskem Kurzu" v tednih po volitvah razmišljali v NSi. Razpravo o tem naj bi sprva sprožila sama Novakova. Idejo o zamenjavi na vrhu stranke še pred državnozborskimi volitvami naj bi podprl tudi evropski poslanec Lojze Peterle

"NSi je nedavno imela posvet, na katerem smo razpravljali o strategiji, ki bi vodila k uspešni volilni kampanji za državnozborske in tudi lokalne volitve. Na volilno tekmo se odpravljamo s ciljem, da podvojimo število poslanskih mandatov, kar je, tudi glede na javnomnenjske raziskave, realno in dosegljivo. Z dobrim rezultatom želimo okrepiti desno politično opcijo," so nam pojasnili v stranki.

Kdo so bili kandidati za naslednika Novakove?

V medijih je sicer zakrožilo več mogočih imen njenih naslednikov. 

Ob poslancu Jožefu Horvatu, ki bi generacijsko in vsebinsko pomenil kontinuiteto in mu interne strankarske meritve kažejo najvišjo priljubljenost, sta se najglasneje omenjala vodja poslanske skupine Matej Tonin in mednarodni tajnik stranke Valentin Hajdinjak, ki je bil v obdobju prve Janševe vlade zadolžen za odnose z javnostmi v premierjevem kabinetu.

A ročno zavoro je na koncu uporabila kar Novakova, ki se nobenemu od obeh ni bila pripravljena umakniti. 

Je novi Kurz lahko Valentin Hajdinjak, ki obvlada politično obrt? Je novi Kurz lahko Valentin Hajdinjak, ki obvlada politično obrt? Foto: STA Še posebej ne Toninu, ki je težje sprejemljiv za trdo jedro stranke. To mu namreč še vedno zameri, da je v državnem zboru leta 2013 glasoval za ureditev, ki je nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu omogočila prejemanje dodatka k pokojnini. 

Druga zgodba je 44-letni Hajdinjak, ki je po nekaterih kriterijih podoben Kurzu. Je vizualno privlačen politik mlajše generacije, v stranki pa je že od vsega začetka. Politično obrt obvlada. Velja za operativca, ki je v zadnjem obdobju deloval v gospodarstvu, zmernega v stališčih. 

Tudi za SDS je precej bolj sprejemljiv kot Tonin. Čeprav to v očeh politikov NSi v tem trenutku ni najboljša referenca. Zdi se, da je Janez Janša idejo o Hajdinjakovem prihodu na čelo NSi hitel pozdraviti ravno zato, da se ne bi zgodila.

Zakaj "fenomena Kurz" ni mogoče izvoziti

A izvoz "fenomena Kurz" na slovensko desno sredino ne bo preprost. Razlogov za to je več.

Najprej, gre vendarle za izrazito avstrijsko pogojen politični pojav, ki ga ni mogoče kar tako kopirati. Tamkajšnja politika in družba je zaradi kulturnih, zgodovinskih in drugih razlogov vendarle precej drugačna od slovenske. Tudi avstrijska demokracija je skoraj pol stoletja starejša od slovenske. 

Hkrati bo "slovenski Kurz" v vsakem primeru trčil ob veliko oviro – Janeza Janšo, ki še vedno obvladuje največji del prostora desne sredine, tega položaja pa očitno še ne namerava prepustiti komu drugemu. Kurz po prevzemu stranke teh težav ni imel. 

Kot ugotavlja Andraž Zorko iz družbe Valicon, imajo pomladne stranke – SDS, NSi in Slovenska ljudska stranka (SLS) – resno težavo. Kot ugotavlja Andraž Zorko iz družbe Valicon, imajo pomladne stranke – SDS, NSi in Slovenska ljudska stranka (SLS) – resno težavo. Foto: Ana Kovač In prav na tej točki pridemo do verjetno ključne težave. Kurz v Avstriji namreč ni le forma, ampak tudi vsebina. "Primeri, kot so Renzi v Italiji ali Sánchez in Albert Rivera (predsednik skrajno leve stranke Državljani, op. p.) v Španiji, kažejo, da politika, ki temelji le na trženju, kmalu trči ob politično realnost, ki pokaže njene omejitve. To smo navsezadnje pri nas ugotovili s Cerarjem," opozarja Lisjak Gabrijelčič in poudarja, da Kurz ni demagog, ampak politik. 

Ali drugače: vsaka politična stranka v Sloveniji, ki bi želela slediti temu fenomenu, bi morala skozi temeljite programske spremembe. 

"Se kdo pri nas trudi za prodor desnice v urbana okolja," se (retorično) sprašuje Lisjak Gabrijelčič. Istega mnenja je Andraž Zorko, ki meni, da je desnica v Sloveniji pozabila na volivce iz mest in liberalnih krogov. 

Primc se bo lepše oblekel in počesal

SDS, ki je nekoč z obljubami reform merila na velik del podjetnikov, obrtnikov in tudi delavstva, daje danes poudarek domala svetemu "boju proti migrantom", odkrito koketira z domobranstvom in (selektivno) išče odgovorne za bančno luknjo. Druga sporočila, ki jih dajejo njeni odbori, ostajajo v globoki senci teh tem.

"Protimigrantsko" retoriko sta v celoti posvojila tudi SLS in vedno pragmatični Jelinčič. Primčev GOD je pri odnosu do tujcev manj agresiven. Ideal Slovenije pa vidi v izrazito predmodernih vrednotah. Spogleduje se celo z janzenizmom, religioznim gibanjem znotraj Katoliške cerkve, ki je pred stoletji poudarjalo moralno strogost in strastno pobožnost. 

Čeprav Primc poudarja, da je stranko ustanovil, ker "levi ne znajo vladati, desni pa ne zmagati na volitvah", je sam svetlobna leta daleč od Kurza. 

Bodoči avstrijski kancler se je namreč na urbane in mlajše volivce usmeril, ko je ugotovil, da ruralne volivce OEVP pobirajo Svobodnjaki. Kurz javno ne govori o Jezusu ali o prepovedi pravice do splava, ampak o spremembah davčne lestvice in pretirani birokratizaciji, ki da duši podjetništvo. 

Na vprašanje, kaj se lahko slovenska desnica nauči od Kurza, je Primc odgovoril, da "se mora za zmago na volitvah malo lepše obleči in počesati".

"Desnica se je pri nas obrnila v drugo smer"

"Nič ne nastane iz nič. Desnica se je pri nas obrnila v drugo smer, to je ohranjanje svoje baze in pa okrepitev ksenofobnih diskurzov, na način, ki lahko kvečjemu omogoči vznik nove oblike SNS, torej levo-desne stranke, ki bo znala zajahati val šovinizma, ki ga omogoča del desnice, vendar bo delovala proti njenim interesom," meni Luka Lisjak Gabrijelčič. 

Povsem mogoče je, da bo del glasov, ki so jih izgubile SDS, NSi in druge stranke, pobral Marjan Šarec. Povsem mogoče je, da bo del glasov, ki so jih izgubile SDS, NSi in druge stranke, pobral Marjan Šarec. Foto: Bojan Puhek "O novih obrazih v politiki imamo v Sloveniji že kar nekaj izkušenj, ki kažejo, da so jim bili volivci načeloma naklonjeni, a jim hkrati po izvolitvi ni uspelo upravičiti visokih pričakovanj javnosti," sporočajo iz NSi. Na volitve naj bi šla stranka z močnim programom na področju gospodarstva, sociale, pravosodja in zdravstva. 

V SDS na naša vprašanja niso odgovorili. 

Tudi Šarec ni Kurz. Pobira pa desne glasove

Protislovno je, da bi lahko izpad glasov na desnem političnem polu najbolj koristil "novemu obrazu", ki se vsaj na papirju umešča na levo sredino – Marjanu Šarcu.

"Glasovi, ki so jih izgubili SDS, NSi in druge stranke, niso odšli nikamor. Povsem mogoče pa je, da bo del teh pobral Šarec. Odvisno je le, kako se bo postavil pred volitvami. Samo z domačijskim populizmom, ki ga je prikazoval med predsedniško kampanjo, ne bo šlo. On je velika neznanka," poudarja Andraž Zorko. 

Šarec ima nekatere značilnosti, zaradi katerih je privlačen za del volivcev z desne sredine. Vedno znova poudarja domoljubje in zagovarja "reset" nekaterih podsistemov, predvsem pravosodja. Je prostovoljni gasilec, ki redno hodi v Cerkev. 

A tudi on seveda ni Kurz, saj je programsko še vedno precej nepopisan list, ki v politični prostor na nacionalni ravni prihaja s povsem novo stranko. Prav tako je Šarec neznano ime v mednarodnih političnih krogih. Ti so verjetno tudi zaradi Kurza tokrat, v primerjavi z vlado Wolfganga Schuessla iz leta 2002, ki je Avstrijo pahnila v tiho mednarodno izolacijo, precej lažje sprejeli dejstvo, da bodo v njej tudi Svobodnjaki. 

"Slovenskega Kurza", čudežnega rešitelja z mladim obrazom, torej za zdaj ni na obzorju. Do takrat strankam z desnega pola ostaja vrsta vprašanj, na katera si bodo morale odgovoriti. In verjetno nova (po)volilna razočaranja.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 56
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin