Arktični led ni več (politično) vroč

Zakaj Arktika in tamkajšnji led nista več tako močno pod sojem žarometov, kot sta bila lani ali še pred kakšnim letom? S tem vprašanjem so se ukvarjali v zadnji izdaji britanske revije The Economist, kjer so med drugim zapisali, da se medijska pretiravanja okrog Arktike umikajo skupaj s poletnim ledom. (Prispodobna) vročina popušča Če se je pred nekaj leti takratni švedski veleposlanik za Arktiko na švedskem zunanjem ministrstvu Gustaf Lind poigral z besedami in izjavil, da je "Arktika vroča", bi lahko za zadnjega pol leta zanesljivo povedali, da ta vročina popušča. Okoljevarstvenikom je Arktika še vedno zanimiva in pomembna, a zanimanje politikov in gospodarstvenikov je zagotovo skopnelo, s tem pa tudi medijsko zanimanje.

Razlog za to je zanimiv, saj arktične razmere danes, kakorkoli jih že kdo tolmači, niso bistveno drugačne kot pred kakšnim letom. Kaj se je spremenilo, da politikom in gospodarstvenikom (morebitno) sistemsko topljenje ledu na Arktiki ni več tako vroča žemljica oziroma jim ne predstavlja več tako perečega vprašanja? Že spet – nafta! The Economist kot prvega od treh razlogov izpostavlja potencialne energetske vire, ki bi postali dostopnejši, če bi se arktični led poleti še bolj umaknil. Po ocenah ameriških geologov arktične vode skrivajo okrog četrtino vseh še neodkritih svetovnih zalog nafte in plina, ti obeti pa so za politiko in kapital očitno dovolj močan razlog, da jih odsotnost arktičnega ledu poleti ne moti več.

Toda kako vabljivi so v resnici ti obeti? Cena nafte je od sredine lanskega leta močno padla, napetosti med Zahodom in Rusijo pa vseskozi naraščajo, kar sta že dva močna razloga, da morebitna arktična nafta ne pomeni visokih zaslužkov. Ne nazadnje je tamkajšnje okolje zelo zahtevno, kar dodatno podraži morebitna prizadevanja za črpanje nafte.

To sta spoznala tudi ruski Gazprom in norveški Statoil, ki sta leta 2012 opustila skupen razvoj na enem od največjih svetovnih nahajališč v Barentsovem morju. Francoska naftna družba Total je črpanje nafte na Arktiki opredelila kot tvegano še takrat, ko je bil sodček črnega zlata dvakrat dražji kot danes. Opekli sta se tudi Grenlandija in Škotska Od nafte na skrajnem severu so veliko pričakovali tudi na Škotskem, kjer so verjeli, da bo prav nafta podporni steber njihove vnovične samostojnosti, ki so jo z referendumsko odločitvijo za nekaj časa preložili. Tako kot cene nafte so padle tudi cene železne rude in z njimi tudi upanja Grenlandije, da bodo tako lahko dosegli svojo gospodarsko in politično neodvisnost.

Krajša, hitrejša in zato cenejša pot (a redkokdo gre po njej) Še vedno na sledi denarja je še en pomemben razlog, zakaj središč moči poletna odsotnost arktičnega ledu ne moti več. V približno dveh mesecih letno, ko ob severni ruski obali ni ledu, je po tej poti mogoča plovba tovornih ladij – njihova pot od kitajskih do zahodnoevropskih pristanišč je krajša skoraj za četrtino. Poleg časovnega prihranka dobrega tedna ali skoraj dveh so denarni prihranki prav tako nekaj, zaradi česar odsotnost ledu v očeh kapitala ni več težava, temveč priložnost.

To je spoznal tudi ruski predsednik Vladimir Putin, ki je dejal, da bo severna morska pot nekoč premagala Sueški prekop kot najboljši način za dostavo blaga iz vzhodne Azije v Evropo.

A to se najbrž še ne bo zgodilo kmalu. Leta 2013 je po severni morski poti plulo 71 ladij, kar je sicer veliko več kot zgolj štiri ladje, ki so se na to podale leta 2010 – a je v tem istem letu skozi Sueški prekop preplulo okrog 16 tisoč (!) ladij. Niti trendi niso v prid Putinovemu optimizmu: lani je po Arktiki plulo samo še 53 tovornih ladij. Pa še te večinoma le med ruskimi pristanišči, saj so od vzhodne Azije do Evrope leta 2014 severno pot izbrale le štiri ladje. Krajša, a tudi veliko bolj tvegana pot Lanski padec pomorskega prometa vzdolž severne ruske obale je vsaj deloma zakrivilo tudi vreme: lani se je poleti stalilo manj arktičnega ledu kot leto pred tem, zato je bila severna morska pot lani bolj tvegana. V pomorskem prometu pa je, kot še poudarja britanski časnik, pomembneje, da ladja pripluje pravočasno, kot pa, da obljubi hitrejši prihod in potem zamudi. Šteje pravočasnost, ne hitrost. Ali bo Arktiki uspelo (p)ostati zgled mednarodnega sodelovanja? V obdobju, ko tudi v preddverju Evrope divja vojna, se sliši zelo spodbudno, da je osem držav, ki imajo svoja ozemlja znotraj severnega polarnega kroga, razrešilo vse svoje nekdanje ozemeljske spore. Pri tem je imel zelo pomembno vlogo Arktični svet, ki se je v tem desetletju razvil iz znanstvenega foruma, katerega poglavitne naloge so bile reševalne odprave in čiščenje oljnih madežev. Svetu so se predlani kot opazovalke pridružile tudi tri azijske države (Kitajska, Indija in Singapur), ki sicer nimajo svojega ozemlja na tem območju.

A obeti nahajališč nafte in plina so sprožili nove zahteve. Pred kratkim se je zahtevam za del svojega arktičnega območja Rusiji, Kanadi in ZDA pridružila še Danska. V Arktičnem svetu verjamejo, da "ni težav, ki se jih ne bi dalo rešiti z dogovori", a razmere nakazujejo nasprotno. Rusija krepi svojo vojaško navzočnost v tem delu sveta, med drugim ponovno odpira vojaško oporišče blizu meje s Finsko in preizkuša nov razred podmornic v Barentsovem morju, poroča The Economist.

To še ne pomeni, so še zapisali, da bodo na Arktiki izbruhnili spopadi ali pa da tam ladje ne bodo več plule in da si bodo nehali prizadevati za črpanje nafte. Ostaja pa očitno, da se Arktika gospodarsko ne bo spreminjala tako hitro (na zadovoljstvo okoljevarstvenikov in žalost kapitala) in da se ji le ne bo posrečilo ostati dober primer, kako reševati nesoglasja med državami.