Četrtek, 2. 4. 2015, 16.17
7 let, 1 mesec
Tehnologija plagiatorju pomaga, a ga tudi hitreje odkrije
Včeraj je zaradi očitkov o plagiatorstvu odstopila šolska ministrica Klavdija Markež. Del svoje magistrske naloge je prepisala iz diplomskega dela diplomanta ljubljanske ekonomske fakultete, navajala je iste vire in literaturo, v celoti pa je prepisala tudi zaključek.
Digitalizacija je spremenila mehaniko plagiatorstva. Nekdaj so morali tisti, ki so se ga lotili, za dosego cilja delati - listati za podatki, prepisovati oziroma pretipkavati in vsebino pri tem praviloma krajšati ter prirejati. Sodobni plagiator pa mora zgolj označiti gradivo, ki ga želi predstaviti kot svojega, najsi gre za besedilo, fotografijo, glasbo, celo programsko kodo, in pritisniti copy/paste (kopiraj/prilepi). Dostop do vsebin je z uporabo svetovnega spleta in digitalnih knjižnic, kot je slovenski Cobiss (v primeru akademskih plagiatorjev), enostaven in malodane instanten. A čeprav je res, da tehnologija plagiatorju delo olajša in mu prihrani čas, mu je mogoče z njo tudi zelo hitro pristriči peruti. Posebni računalniški programi in številni specializirani spletni iskalniki namreč omogočajo natančno in zanesljivo iskanje ujemanj, če je le vsebina, ki jo plagiator predstavlja kot avtorsko, digitalizirana.
Visokošolske izobraževalne ustanove se s plagiatorji zdaj spopadajo na drug, bolj sofisticiran način. Številne univerze in fakultete, tudi slovenske (med drugimi fakulteta za družbene vede, ljubljanska pedagoška fakulteta, mariborski FERI) za odkrivanje plagiatov namreč uporabljajo posebno programsko opremo ali pa storitve drugih ponudnikov, kot je spletni Turnitin.
Ti programi uporabljajo posebne algoritme, s katerimi lahko s pomočjo povezovanja z bazami podatkov avtorskih del prepoznajo ujemanje ali podobnost ne le vseh delov besedila, temveč tudi bolj sofisticirane metode prepisovanja, kot so:
- zamenjevanje besed in besednih zvez s sopomenkami;
- sestavljanje koherentne celote s povzemanjem podatkov iz več različnih virov;
- recikliranje vsebin brez navajanja virov;
- citiranje z namenskim navajanjem napačnega avtorja;
- kombiniranje citatov in prepisanega besedila;
- citiranje avtorskih del, ki to niso (beri: vir je plagiat drugega avtorskega dela).
Je mladi britanski glasbenik posnemal ameriško legendo rocka?
Sodobna tehnologija za prepoznavanje podobnosti med zvočnimi odseki posameznih skladb je podobna priljubljeni storitvi Shazam za identifikacijo pesmi s pomočjo mikrofona na pametnem telefonu. Glasba je v grobem razčlenjena glede na amplitudo (moč zvočnih valov), frekvenco, spekter frekvenc v določenem zvočnem valu in tako imenovani akustični odtis (digitalni povzetek zvočnega signala). Iskanje podobnosti ali celo ujemanj je nato opravljeno s primerjanjem omenjenih lastnosti z bazo zvočnih posnetkov. Večja, kot je baza podatkov, bolj učinkovit je postopek.
Najbolj priročno je zagotovo Googlovo iskanje slik. V iskalnik namesto vpisovanja ključnih besed skopiramo povezavo do fotografije oziroma jo naložimo z osebnega računalnika. Google bo nato poiskal vsa ujemanja (spletne strani, kjer je bila dotična fotografija objavljena oziroma deljena) in vse podobne fotografije. Googlovo iskanje slik je mogoče uporabljati tudi z desnim klikom na fotografijo (v oknu brskalnika Chrome) in izbiro možnosti Uporabi Google za iskanje te slike.
Istovetnost fotografije in njenega avtorja lahko potrdi ali ovrže tudi zelo temeljito in brezplačno spletno orodje Image Forensic. Zasnovano je na dejstvu, da so digitalne fotografije pravzaprav računalniške datoteke, sestavljene iz bitov in bajtov, zaradi česar ima vsaka edinstven elektronski podpis, sestavljen iz metapodatkov (podatkov o podatkih).
Ena od najbolj učinkovitih metod za iskanje podobnosti med računalniškimi programi je sistem MOSS (Measure of Software Similarity), ki podpira široko uporabljane programske jezike C, C++, Java in Pascal.