Tehnologija plagiatorju pomaga, a ga tudi hitreje odkrije

Včeraj je zaradi očitkov o plagiatorstvu odstopila šolska ministrica Klavdija Markež. Del svoje magistrske naloge je prepisala iz diplomskega dela diplomanta ljubljanske ekonomske fakultete, navajala je iste vire in literaturo, v celoti pa je prepisala tudi zaključek.

Digitalizacija je spremenila mehaniko plagiatorstva. Nekdaj so morali tisti, ki so se ga lotili, za dosego cilja delati - listati za podatki, prepisovati oziroma pretipkavati in vsebino pri tem praviloma krajšati ter prirejati. Sodobni plagiator pa mora zgolj označiti gradivo, ki ga želi predstaviti kot svojega, najsi gre za besedilo, fotografijo, glasbo, celo programsko kodo, in pritisniti copy/paste (kopiraj/prilepi). Dostop do vsebin je z uporabo svetovnega spleta in digitalnih knjižnic, kot je slovenski Cobiss (v primeru akademskih plagiatorjev), enostaven in malodane instanten. A čeprav je res, da tehnologija plagiatorju delo olajša in mu prihrani čas, mu je mogoče z njo tudi zelo hitro pristriči peruti. Posebni računalniški programi in številni specializirani spletni iskalniki namreč omogočajo natančno in zanesljivo iskanje ujemanj, če je le vsebina, ki jo plagiator predstavlja kot avtorsko, digitalizirana.

Kako je tehnologija stopila na prste akademskim "prestopnikom" Prisotno je na vseh področjih, ki se ukvarjajo s takšno ali drugačno intelektualno lastnino, a ob omembi plagiatorstva največkrat premislimo na akademsko prepisovanje namesto ubeseditve lastnega znanja in doslednega citiranja virov. Plagiatorje v izobraževalnih procesih je bilo pred nastopom informacijske dobe težko izslediti, saj bi moral tisti, ki je pregledoval avtorska dela (diplomske, magistrske, doktorske naloge), "analogno" preveriti vse citirane vire in še kakšnega, ki ga avtor ni navedel.

Visokošolske izobraževalne ustanove se s plagiatorji zdaj spopadajo na drug, bolj sofisticiran način. Številne univerze in fakultete, tudi slovenske (med drugimi fakulteta za družbene vede, ljubljanska pedagoška fakulteta, mariborski FERI) za odkrivanje plagiatov namreč uporabljajo posebno programsko opremo ali pa storitve drugih ponudnikov, kot je spletni Turnitin.

Ti programi uporabljajo posebne algoritme, s katerimi lahko s pomočjo povezovanja z bazami podatkov avtorskih del prepoznajo ujemanje ali podobnost ne le vseh delov besedila, temveč tudi bolj sofisticirane metode prepisovanja, kot so:

- zamenjevanje besed in besednih zvez s sopomenkami;

- sestavljanje koherentne celote s povzemanjem podatkov iz več različnih virov;

- recikliranje vsebin brez navajanja virov;

- citiranje z namenskim navajanjem napačnega avtorja;

- kombiniranje citatov in prepisanega besedila;

- citiranje avtorskih del, ki to niso (beri: vir je plagiat drugega avtorskega dela).

Koliko različnih pesmi sploh lahko obstaja? Plagiatorstvo je zelo aktualno tudi v glasbeni industriji, kjer pomeni enega od največjih kamnov spotike. Z očitki o plagiatorstvu so se spopadali številni veliki glasbeniki – Johnny Cash, George Harrison, Rod Stewart, Shakira, pred kratkim tudi Sam Smith. Kako prepisovalce melodije odkrivajo danes?

Je mladi britanski glasbenik posnemal ameriško legendo rocka?

Sodobna tehnologija za prepoznavanje podobnosti med zvočnimi odseki posameznih skladb je podobna priljubljeni storitvi Shazam za identifikacijo pesmi s pomočjo mikrofona na pametnem telefonu. Glasba je v grobem razčlenjena glede na amplitudo (moč zvočnih valov), frekvenco, spekter frekvenc v določenem zvočnem valu in tako imenovani akustični odtis (digitalni povzetek zvočnega signala). Iskanje podobnosti ali celo ujemanj je nato opravljeno s primerjanjem omenjenih lastnosti z bazo zvočnih posnetkov. Večja, kot je baza podatkov, bolj učinkovit je postopek.

Foto-plagiatorji Z dejstvom, da si tujec lasti zasluge za njihovo delo, se pogosto soočajo tudi fotografi, ki jim je bilo v časih plastičnega fotografskega filma izredno težko dokazati avtorstvo izdelkov. To je spremenila digitalizacija – danes obstaja kar nekaj orodij, s katerimi lahko ugotovimo, ali je fotografija plagiat.

Najbolj priročno je zagotovo Googlovo iskanje slik. V iskalnik namesto vpisovanja ključnih besed skopiramo povezavo do fotografije oziroma jo naložimo z osebnega računalnika. Google bo nato poiskal vsa ujemanja (spletne strani, kjer je bila dotična fotografija objavljena oziroma deljena) in vse podobne fotografije. Googlovo iskanje slik je mogoče uporabljati tudi z desnim klikom na fotografijo (v oknu brskalnika Chrome) in izbiro možnosti Uporabi Google za iskanje te slike.

Istovetnost fotografije in njenega avtorja lahko potrdi ali ovrže tudi zelo temeljito in brezplačno spletno orodje Image Forensic. Zasnovano je na dejstvu, da so digitalne fotografije pravzaprav računalniške datoteke, sestavljene iz bitov in bajtov, zaradi česar ima vsaka edinstven elektronski podpis, sestavljen iz metapodatkov (podatkov o podatkih).

Prepisujejo tudi programerji V dobi interneta se je zelo razširilo tudi prisvajanje izvorne kode računalniških programov. Tovrstna oblika plagiatorstva se izvaja predvsem v izobraževalnih procesih in mladih IT-podjetjih, ki potrebujejo dobro idejo za zagon poslovanja, a za dosego cilja raje uporabijo delo nekoga drugega. Brez upoštevanja morebitnih licenčnih določil vzamejo, spremenijo in si prisvojijo izvorno kodo odprtokodnega programa.

Ena od najbolj učinkovitih metod za iskanje podobnosti med računalniškimi programi je sistem MOSS (Measure of Software Similarity), ki podpira široko uporabljane programske jezike C, C++, Java in Pascal.