Miha Mazzini: Anatomija nekega linča

Linč poganjajo čustva in ta nočejo slišati dejstev, ki so stvar razuma. Zato sem molčal. Zdaj sem dobil odločitve Novinarskega častnega razsodišča Društva novinarjev Slovenije in čas je za pregled, kaj se je sploh zgodilo.

Knjige za samopomoč

Prva ohranjena besedila izpred precej tisočletij so računovodske evidence, takoj naslednje pa navodila za boljše življenje. Skratka oboje, kar potrebujemo še danes.

Če bi knjige za samopomoč delovale, potem jih ne bi bilo treba več pisati. A isto velja tudi za “visoko” literaturo: če bi vse povedala o stanju človeka, nove ne bi več potrebovali.

Kako bi torej zvišali možnost knjige za samopomoč, da bi res komu pomagala? Večina je polna pripravljenih nasvetov, torej gre za papirnate guruje. Razlika med gurujem in terapevtom je ravno v tem, da ima prvi odgovore, drugi pa vprašanja. Svetujem vam, da od prvih pobegnete čim dlje in čim prej.

Vprašanja, ki jih terapevt zastavlja, so ista kot v davnini, že tisočletja se moramo recimo spraševati o svojih željah in strahovih. Dober terapevt ni tisti, ki zastavi novo vprašanje, marveč staro ob pravem času.

Že dolgo obstaja posebna vrsta knjig za samopomoč, ki so pravzaprav delovni zvezki z vprašanji, na katera odgovarjate. Če se dela resno lotite, ni vrag, da ne bi o sebi odkrili česa novega. Če se ne, ali pa hitro odnehate, ste prav tako odkrili nekaj pomembnega.

V katerem trenutku zastaviti katero vprašanje, je stvar strukture, torej nečesa, s čimer sem se vedno rad ukvarjal. Zato sem sprejel urednikovanje knjige Lovim svoje ravnotežje. To, da je avtorica Nina Gaspari tudi moja partnerka, bi bil lahko kvečjemu argument proti.

Naslovnica knjige Lovim svoje ravnotežje avtorice Nine Gaspari. Foto: Nina Gaspari

Priznam, imel sem tudi občutek splošno koristnega dela. Po podatkih iz leta 2021 v Sloveniji 53 odstotkov zaposlenih na delovnem mestu trpi in dve tretjini zaposlenih bi počeli kaj drugega, a ne vedo, kaj (vir). Torej zataknjeni ljudje, ki temeljit pogovor samih s seboj še kako potrebujejo.

Citat

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je šla v prodajo v začetku decembra 2023, 20. decembra pa je uporabnica Instagrama objavila: "Opozorila bi na poglavje 'Strah', ki je popolna kopija poglavja 'Fear' iz knjige Rupi Kaur 'Healing through words'. Enako je z uvodom, ki je v petih točkah dobesedni prevod."

Dejstvo: v knjigi Nine Gaspari ni poglavja Strah! V drugem poglavju z naslovom Tvoje spone je sklop vprašanj namenjen strahu. Izmed teh vprašanj bi manjši del moral biti naveden kot citat.

Nina Gaspari je storila napako nepopolnega citiranja. Avtorica spletne objave pa napihnila citat v celotno poglavje.

Kazalo knjige Lovim svoje ravnotežje je bilo in je še objavljeno na spletu in če bi kdo želel preverjati, bi takoj ugotovil, kaj je dejstvo, kaj pa pretiravanje – objavljanje na družbenih omrežjih je pač bitka za pozornost in "ukradeno poglavje" zveni precej bolje kot dejstvo o nepopolnem citiranju.

Naj glavni del vprašanj o strahu, ki bi morali biti citirani, prepišem iz knjige, da vemo, o čem sploh govorimo. Torej:

"Naredi seznam svojih najpogostejših strahov. Zakaj in od kod prihaja ta strah? S čim in s kom je povezan? Kako vpliva na tvoje življenje?"

Ker gre za obliko delovnega zvezka, vsakemu vprašanju sledi prostor za odgovor in isto vprašanje se ponovi za vsak strah, ki ga uporabnik opisuje. Iz te muhe je nastal internetni slon.

Knjiga obsega 33 sklopov vaj in 275 različnih vprašanj, nepopolno citiran pa je približno en odstotek besedila.

Dnevnik

28. decembra 2023 časopis Dnevnik objavi članek, ki ga je napisala novinarka Špela Ferlin. Vsak članek ima na začetku vodilo, torej kratek povzetek, ki je natisnjen krepko in je pri citiranju na spletu edini viden, večinoma pa je to tudi vse, kar bralci preberejo.

V njem je Špela Ferlin zapisala: "Po ugotovitvah spletnih uporabnikov gre za plagiat knjige Zdravljenje skozi besede avtorice Rupi Kaur."

Pazite – iz ene osebe, ki je opazila nenaveden citat, je nastala množica, ki obsega kar vse uporabnike spleta! In ne gre več zgolj za citat oziroma poglavje, kot je bilo napačno zapisano, marveč je prepisana cela knjiga!

Od prve do zadnje strani, vse je prepisano! To je obtožba, ki lahko nekomu uniči življenje. Zaradi takih obtožb ljudje delajo samomore.

Laž je Špeli Ferlin omogočila potegniti vzporednico z Borisom Kobalom, ki je ukradel gledališko dramo, jo podtaknil na natečaj, pobral nagrado, podpisal pogodbo z gledališčem, pobral honorar in bil pravnomočno obsojen. To zavržno dejanje novinarka Dnevnika primerja s spregledanim citatom? (Na tem mestu lahko spet preberete prej citirana vprašanja o strahu in potem še celo dramo, ki jo je ukradel Kobal ter se vprašate, kako je lahko Dnevnik to dvoje izenačil?)

Kazalo knjige Lovim svoje ravnotežje je objavljeno tudi na spletu, če kdo želi preverjati dejstva. Foto: Nina Gaspari S tem je posredno lagala tudi o meni. Če je Nina Gaspari ukradla celo knjigo, tega ni mogla storiti sama, morala je sodelovati z urednikom, torej z menoj.

Res je, da znotraj članka Špela Ferlin kar nenadoma omeni kopirano poglavje, kar je bil izvorni očitek, a do sem spletni bralci tako in tako ne pridejo. Torej sam članek vsebuje dve nasprotujoči si "resnici", kar bi moral urednik opaziti in novinarko opozoriti.

Dnevnikovo slabo opravljeno delo

Struktura Dnevnikovega članka je torej naslednja:

1. krepka uvodna laž, najverjetneje zato, da pritegne pozornost (ukradena je cela knjiga!),
2. ki znotraj vsebine uplahne na manjšo laž, vzeto s spleta (ukradeno je celo poglavje),
3. manjka tretji korak – kaj se je zares sploh zgodilo oziroma koliko je bilo nepravilno označenega (citat).

Gre torej za tipično nategovanje bralčeve pozornosti in vabljenje h kliku ("clickbait"). Očitno je bil članek napisan s takim namenom, saj Dnevnik svoje vsebine zaklepa, ta članek pa so pustili odklenjen.

Novinarstvo se zares začne tam, kjer se konča spletno prepisovanje – pri ugotavljanju dejstev.

Ne Špela Ferlin ne kdorkoli drugi iz Dnevnika ni kontaktiral ne z Nino Gaspari ne z mano.

Seveda ne, saj bi odpadla laž o ukradeni knjigi in tudi tista o ukradenem poglavju, s tem bi padla primerjava s Kobalom, in od "vabe za klike" ne bi ostalo nič. Bralci bi bili prikrajšani za tiste čudovite oglase o glivicah na nožnih prstih.

Leno "novinarstvo"

Sama vsebina tega Dnevnikovega članka ni nič drugega kot prepisovanje s spleta, torej gre za tisto, kar pri sebi imenujem leno novinarstvo. Skopirate izjave iz socialnih omrežij, oddate članek in čakate na honorar ali plačo.

Zato je zdaj vedno več intervjujev kar po e-pošti, da lahko novinar le kopira in lepi skupaj. Še posebej skrajna oblika, ki sem jo nekajkrat doživel tudi sam, pa je telefonski klic, da bi medij rad intervju in naj si vprašanja kar izmislim, jih zastavim samemu sebi, odgovorim in pošljem. Ker se tega ne grem, pač dajem vedno manj intervjujev. V to kategorijo spada še dobesedno kopiranje PR člankov in tako dalje. Skratka, gre za izvajanje starega pravila, da me ne morejo tako slabo plačati, kot lahko jaz slabo delam.

Nihče od takih "novinarjev" niti ne pomisli, da zna iste povzetke narediti umetna inteligenca (AI) že ta trenutek in da bo trajalo le kako leto ali dve, preden jim bo pojedla službe. Amen.

Spletni linč

Dnevniku se je lovljenje klikov z lažjo posrečilo. Članek so množično delili in začel se je linč po družbenih omrežjih. Nastajali so lažni profili, memi, videi, ogromno ljudi si je vzelo veliko časa, da je lahko rjovelo in se zgražalo.

Ukradena cela knjiga! Pomislite!

Algoritmi družbenih omrežij so narejeni za širjenje sovraštva in delali so na vso moč. Če človeštvo preživi, bodo imeli Zuckerberga nekoč za zločinca in vojnega dobičkarja. 

Nekaj bizarnosti: ljudje, ki so svojo spletno prisotnost zgradili na tem, kako nam mediji lažejo, so mahali z Dnevnikovim člankom kot kronskim dokazom.

V Facebookovi skupini mladih mamic so tekmovale, katera bo brizgala več strupa. Vrnite se na njihove objave čez kako desetletje, ko bodo njihovi otroci žrtev spletnega maltretiranja in bo kateri od njih storil samomor, mamice pa se bodo iskreno čudile, kdaj je splet postal tako nasilen.

Med preverjanjem dokumentacije za pisanje tega besedila sem ponovno opazil, koliko enih in istih ljudi mora vsak dan poiskati nov linč ali pa ga poskušati sprožiti. Veliko časa dnevno nergajo na družbenih omrežjih, v preostanku dneva pa morajo najti nekaj, nad čimer se bodo pritoževali.

Postali so odvisniki od strupa, ki ga je ustvaril Zuckerberg, in se tega skoraj zagotovo sami sploh ne zavedajo. Tudi ubili bi za sto všečkov, recimo, tako globoko so v svoji odvisnosti.

Družbeno omejeno je, kaj lahko sploh spremenimo v svojih življenjih, a zagotovo se lahko odločimo, da ne bomo dolivali v spletno greznico. Naj napišem citat iz svoje knjige Menjava glasbe:

"Ne moreš iz sebe rezati strupenih kosov mesa, da nahraniš svoje občinstvo, ne da bi si poprej zastrupil celotno telo."

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je napisana v obliki delovnega zvezka. Vsakemu vprašanju sledi prostor za odgovor in isto vprašanje se ponovi za vsak strah, ki ga uporabnik opisuje. Foto: Nina Gaspari Mladina

5. januarja 2024 je tudi Mladina objavila članek na to temo. Prinesel ni ničesar novega. Saj ni mogel drugače, ker tudi iz te revije nihče ni kontaktiral ne z Nino Gaspari ne z mano!

Glej, glej, tudi Mladina kvalitetne članke zaklepa, to, kar je namenjeno klikom, pa pusti odklenjeno. In ta članek je sodil v to skupino.

Večer

Pred časom sem za nekrolog, objavljen v časopisu Večer, zapisal, da preprosto ne bi smel do bralca zaradi svoje žaljivosti do pokojne osebe (preberite), torej da je šlo za uredniško napako.

Odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik je dolgo čakal na priložnost, da se mi maščuje in se je je domislil šele 16. januarja 2024. Na Twitterju, zdaj omrežju X, kjer se predstavlja kot odgovorni urednik Večera in bivši predsednik Društva novinarjev Slovenije - torej ne kot nekdo, čigar objave so zasebno mnenje - se je lotil osebnega obračunavanja (vir).

S tem je po mojem mnenju kršil prvi, drugi, tretji in sedemnajsti člen društva, ki mu je sam predsedoval.

Bistveno: Iz Večera seveda nihče ni kontaktiral z nama in preverjal dejstev! Res je sicer, da Večer ni objavil članka, kot sta ga Dnevnik in Mladina.

Novinarsko častno razsodišče

Na srečo imamo Društvo novinarjev Slovenije in Novinarsko častno razsodišče. Ne gre za sodišče, kjer bi letele kazni, marveč za moralno instanco, ki skrbi za samoregulacijo. Pove nam, ali je ceh sploh še zmožen okarati svoje člane, ki so skrenili s poti. Če ne, gre za popoln razpad standardov in samo kritje hrbta drug drugemu. Ni več družbe, marveč samo še vaši in naši.

Prijavil sem vse tri medije za precej kršitev, a bistvene so tri: Laž, nepreverjanje dejstev in zloraba funkcije v osebne namene. Gre za kršenje novinarskega kodeksa in predvsem moralnega jedra, ki ga novinarstvo mora imeti, ali pa to ni več novinarstvo.

Lovljenje klikov

7. maja 2024 sem prejel dve odločitvi. Razsodišče o ključni laži Špele Ferlin v Dnevniku, da gre za plagiat celotne knjige, ugotovi naslednje: "Novinarka pravi, da gre za lapsus."

Odlično!

Nina Gaspari je zgrešila lapsus in se opravičila.

Špela Ferlin je zgrešila lapsus in se bo zdaj opravičila, mar ne?

Ne.

Ker gre za lapsus, razsodišče potrdi, da Špela Ferlin ni kršila novinarskega kodeksa, saj je potem v globini članka "pojasnila, da gre za očitke o plagiatu enega poglavja”.

Oprostite, kako?

Slovenski novinar lahko na začetku članka zapiše debelo laž, da si pridobi spletne klike, če potem v samem članku pove nekaj drugega? In to je za novinarski ceh dopustno?

Naj takoj poskusim: "Predsednica države Nataša Pirc Musar oropala banko!"

Nakar v članku povem, da je ni, ampak je bila to neka neznana oseba, ki ji je malce podobna. Ko mi kdo očita uvodno "clickbait" laž, pa rečem "lapus" in se sklicujem na razsodbo Novinarskega častnega razsodišča.

Zapomnimo si: 7. maja 2024 je "clickbait", ki vsebuje laž (lapsus), postal uradno odobrena strategija pisanja člankov.

Mimogrede, Dnevnik tega "lapsusa" še vedno ni popravil. 

Preverjanje dejstev

Novinarsko častno razsodišče je prav tako zavrnilo dejstvo, da Špela Ferlin ni kontaktirala ne z Nino Gaspari in ne z mano. Pri tem verjame novinarki: "Dva dneva je poskušala priti v stik z avtorico knjige."

Si predstavljate, koliko klicev, SMS-sporočil, e-pisem, spletnih formularjev, koliko vseh možnih sporočilnih aplikacij ste lahko uporabili v dveh dneh poskušanja?

V dobi totalne sledljivosti, z obstojem vseh mogočih LOG datotek, v telefonih in na računalniških strežnikih, lahko ta trenutek dokažemo, kdo je klical in pisal in kolikokrat je to storil, če sploh. Vzemite svoj mobilni telefon in poglejte seznam neodgovorjenih klicev. Zagotovo vidite tudi lanski december. Oba z Nino Gaspari imava LOG datoteke shranjene in so razsodišču na voljo.

Z Nino Gaspari sva imela telefone vključene, prebirala sva e-pošto in sporočila.

So pa Nino brez težav dosegli novinarji Metropolitana in Nove24TV. Čeprav "ta zaresni novinarji" nad njimi vihajo nos, se vsaj formalno držijo metodoloških osnov novinarstva.

Nina Gaspari je bila do novega leta tudi redna kolumnistka Siola. A se je potem zaradi tega linča sama umaknila. Foto: Siol.net

Več klikov, več resnice

Razsodišče trdi, da je novinarka opravila svoje delo, ker je vključila objavo Nine Gaspari na družbenih omrežjih – a to je še vedno zgolj "plonkanje" z interneta, to ni preverjanje dejstev!

Najbolj skrb vzbujajoče pa je to, da iz ene same objave, ki jo deli več ljudi, nastane resnica – kot bi bila množičnost kakorkoli povezana z dejanskim stanjem. Kot bi uporabniki družbenih omrežij preverjali dejstva, preden kliknemo všečkanje ali deljenje.

Če bi delali to, novinarjev ne bi več potrebovali.

Svojo odločbo razsodišče konča s "Kadar so družabna omrežja vir informacij za novinarje, jih mora novinar posebej skrbno preverjati." Glede na delo, ki je bilo opravljeno za ta Dnevnikov članek, to zveni kot norčevanje iz vseh, ki cenimo novinarski poklic.

Preverjanje dejstev, drugič

Pritožbo zoper Mladino so zavrnili z "Novinarka je prispevek objavila devet dni po tistem, ko so bila že vsa dejstva znana." Torej se je revija naslonila na Dnevnikov članek kot resničen. Na isti članek, za katerega je isto razsodišče pravkar ugotovilo, da se je začel z "lapsusom", zdaj pa je ta lapsus že kar "znano dejstvo".

Urednik Mladine Grega Repovž zadnje mesece objavlja razmišljanja o prihodnosti slovenskega novinarstva, a preverjanja dejstev ni omenil niti enkrat.

Očitno se slovenski mediji med seboj cenijo. Aha, Dnevnik je preveril, torej nam ni treba.

Kaj pa, če ni?

Kaj, če je Dnevnik lagal? Oziroma zagrešil "lapsus", za katerega se noče ne opravičiti in ga ne popraviti?

Mar morajo potem mediji kot domine pasti drug za drugim? Zakaj jih imamo potem več, zadostoval bi en sam?

Zloraba za osebne obračune

Pritožbo zoper Stepišnika (Večer) so zavrgli takoj, češ  "pritožba na objave na družbenih medijih ni možna". Nekdo se podpisuje kot njihov bivši šef in sedanji odgovorni urednik, oni pa mu ne morejo reči, da s pritlehnostjo svojih dejanj škodi novinarskemu ugledu?

Skratka, društvo bo že našlo način, da zaščiti svoje člane, pa čeprav z zlorabo organa, ki vsebuje v nazivu besedo čast. Kratkoročno to ni slabo, pač ščitijo svoje. A dolgoročno branjenje laži, nepreverjanje dejstev in osebne zlorabe vodijo medije v propad.

Stanje slovenskega novinarstva

"Slovensko novinarstvo je v eksistenčni krizi," pravi predsednik Društva novinarjev Slovenije Gašper Andrinek (vir) in doda, da vidi rešitev samo v preverjanju dejstev.

Prav ima. Medije bomo plačevali le, če preverjajo dejstva. Laži lahko brezplačno beremo tudi na družbenih omrežjih in v propagandnih glasilih.

A kaj se je pokazalo ob linču Nine Gaspari?

Dnevnik in Mladina zagrabita priložnost za hitre klike. Dnevnik se še krepko zlaže za povrh. Urednik Večera izkoristi priložnost za osebna obračunavanja. Nihče ne preverja dejstev, saj vsem zadostuje prepisovanje z interneta. Razsodišče govori o lapsusu, ki pa ni kršitev kodeksa (!). Društvo novinarjev pa z razsodiščem nima pravzaprav nič, ker gre za samostojen organ (vir).

Mediji, ki naj bi bili prva liga slovenskega novinarstva, se pretvarjajo, da so družbeno omrežje. Organi, ki naj bi jih kontrolirali, jih ščitijo ali pa niso za nič odgovorni.

To ni zgolj eksistenčna kriza, to je Titanik!

Kam gre slovensko novinarstvo? Slika je simbolična. Foto: Ana Kovač

Pogreb ali Nekaj, česar na FDV ne učijo več

Ko smo 8. maja 2024 na Žalah v vrsti čakali, da se poslovimo od Mance Košir, sem razmišljal o vsem tem. Počutil sem se naivnega zaradi svoje idealizacije novinarskega poklica. Novinar je bil zame detektiv, ki se bori za resnico in odpravlja krivice. Ni čudno, da sem jih idealiziral, saj sem odraščal v zelo čudnih okoliščinah in bitka za resnico je bila moj edini izhod iz teme in zmede. Novinarji so postali moji junaki. Ok, pa kavboji tudi.

Časi so se spremenili. Plasiranje laži, uničevanje ugleda in podobne osebne napade, izvedene brez trohice zadržkov, vesti in empatije, potrebujejo na mnogih področjih. Očitno od zdaj naprej v slovenskem novinarstvu tudi z blagoslovom Društva novinarjev Slovenije.

A kljub temu ostajam optimist. Kopiranje laži z interneta in dodajanje lastnih se mi zdi zelo duhovno uboren način bivanja in dela.

Če za ljudi, ki bodo hoteli delati drugačno, pravo novinarstvo, ne bo mesta v sedanjih medijih, bodo pa naredili nove. To pa je dobra plat svetovnega spleta.

Sredi premišljevanja sem zaslišal pogovor za svojim hrbtom. Gospe sta si izmenjevali spomine na študij pri dr. Manci Košir in ena reče: "Veš, kaj sem si od njenih predavanj najbolj zapomnila? Da novinar ne more biti tisti, ki kadarkoli pozabi, da lahko nekomu z enim samim stavkom uniči življenje."

Zahvaljujem se Manci za ta čudoviti povzetek ob pravem času, pa četudi ga je poslala, žal, iz onstranstva.

Dr. Miha Mazzini je pisatelj, režiser in predavatelj, avtor več kot 30 objavljenih knjig (v 11 jezikih), in računalniški strokovnjak, avtor 9 priročnikov. Je dobitnik številnih nagrad za zgodbe (tudi ameriško nagrado Pushcart), romane (Kresnik) in filme (nazadnje na festivalih Raindance in Fest za film Izbrisana). Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Končal je podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield, Anglija. Je doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. Redni član Evropske filmske akademije. Bil je tudi redni kolumnist Siola, zdaj pa je občasni. Foto: Ana Kovač

Mnenja Miha Mazzini: Zakaj se slabo počutimo?

Mnenja Miha Mazzini: Rogata histerija

Mnenja Miha Mazzini: Zakaj bi uničevanje medijev moralo skrbeti nas vse?