Ponedeljek, 25. 4. 2022, 22.01
2 leti, 7 mesecev
Katastrofa, ki jo je Moskva skrivala, dokler ni Švedom ponorel alarm
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,42
34
Morda se sliši neverjetno, a jedrska elektrarna Černobil po katastrofalni eksploziji v reaktorju štiri ni prenehala proizvajati elektrike. Reaktor dve je deloval do leta 1991, ko je njegovo turbino zajel požar in jo uničil. Reaktor ena so po dogovoru ukrajinskih oblasti z agencijo IAEA o prenehanju aktivnosti v Černobilu ugasnili leta 1996.
Na današnji dan pred 36 leti se je zgodila katastrofalna nesreča v jedrski elektrarni Černobil na območju Ukrajine. Radioaktivni oblak se je na zahod, sever in severovzhod Evrope širil kar dva dni, v takratni Sovjetski zvezi pa so zgodovinski incident prikrivali, dokler ni ponorel opozorilni sistem v jedrski elektrarni Forsmark na Švedskem, ki je od Černobila oddaljena skoraj 1.300 kilometrov. V Sloveniji smo za širjenje radioaktivnega oblaka izvedeli, šele ko se je ta že razlezel tudi čez naše nebo, vendar pa hujših posledic ni bilo. Leto 2022 je bilo sicer po dolgem času prvo, ko se je zaradi vojne v Ukrajini ter ruske zasedbe in tankovskega oranja po območju jedrske elektrarne Černobil znova resneje govorilo o akutni nevarnosti sevanja iz verjetno najbolj zloglasne zgradbe v Evropi.
Kaj se je zgodilo v Černobilu in zakaj
V noči na 26. april 1986 so se v jedrski elektrarni Černobil lotili preizkusa hladilnih komponent jedrskega reaktorja številka štiri in generatorjev pare, ki v jedrskih elektrarnah poganjajo električne turbine.
Reaktorji v Černobilu so bili tako imenovani kanalni reaktorji velike moči oziroma reaktorji vrste RBMK.
Reaktorje RBMK so z nekaj izjemami gradili skoraj izključno v Sovjetski zvezi.
Tak reaktor vsebuje več jedrskega goriva kot drugi (PWR ali BWR, kliknite tukaj za več informacij o delovanju jedrskih reaktorjev), namesto vode pa se kot moderator verižne reakcije uporablja grafit. Moderator je snov, s katero se nadzoruje potek verižne reakcije.
Prednost reaktorjev RBMK je poceni elektrika, z njimi pa je mogoče pridobivati tudi plutonij, surovino za izdelavo jedrskega orožja. Glavna pomanjkljivost RBMK je nestabilno delovanje reaktorja pri nižji moči.
Med preizkusom reaktorja številka štiri, ki se je začel ob 1.23 zjutraj, je njegova moč nenadoma skokovito narasla, zaradi česar se je sprožil sistem za zaustavitev reaktorja.
Vanj so bile nato vstavljene kontrolne palice iz elementa bora, ki lahko z vsrkavanjem nevtronov omeji verižno reakcijo oziroma prepreči njeno nadaljnje širjenje. A pri tem je šlo narobe več stvari.
Naloga kontrolnih palic v jedrskem reaktorju je, da absorbirajo proste nevtrone in s tem preprečujejo nadaljnje širjenje verižne reakcije.
Ker so upravljavci reaktorja predhodno onemogočili del sistema, ki nadzoruje kontrolne palice, so bile te vstavljene prepozno. Obenem je bil del kontrolnih palic, ki je bil v reaktor vstavljen najprej, prevlečen z grafitom, ki verižno reakcijo v reaktorju RBMK omogoča, namesto da bi jo preprečeval.
Zgodil se je še en sunek moči, kontrolne palice so popokale in se zagozdile. Jedro reaktorja se je začelo hitro segrevati, voda, ki ga je hladila, se je začela uparjati. Reaktor je dosegel moč 30 tisoč megavatov oziroma desetkratnik običajne, tlak, ki je v reaktorju naraščal zaradi uparjanja hladilne vode, pa kritično vrednost.
Ta zračni posnetek je nastal kmalu po seriji eksplozij, ki so pretresle černobilsko jedrsko elektrarno. Na fotografiji je mogoče videti dim, ki se vali iz uničene zgradbe reaktorja številka štiri.
Nato je počilo. Dvatisočtonski pokrov reaktorja je odneslo skozi streho elektrarne. Nekaj sekund pozneje je počilo še enkrat, še močneje.
Druga eksplozija je v zrak pognala del radioaktivne reaktorske sredice in zelo vročega grafita, ki se je ob stiku z zrakom v trenutku vnel. Zgradbo reaktorja in njeno okolico je zajel požar.
Glavnino požara so pogasili do šeste ure zjutraj, v reaktorju pa je tlelo še več kot en teden. Zgradba reaktorja je bila skoraj povsem uničena. Hiter odziv lokalnih in kijevskih gasilcev je bil medtem razlog za to, da Evropa za nesrečo ni izvedela takoj. To je verjetno ena od najbolj znanih fotografij, ki so nastale po eksploziji v Černobilu.
Moskva je molčala dva dni, katastrofo v Černobilu je svetu razkrila šele po grožnji iz Švedske
Černobil se je zgodil v času, ko je svet še vedno ločevala železna zavesa. Sovjetski znanstveniki so ob prihodu na kraj nesreče v Černobilu takoj vedeli, koliko je ura, Moskva pa Evrope ni takoj opozorila na nevarnost širjenja radioaktivnih delcev.
Da se je zgodilo nekaj hudega, so šele dva dneva po nesreči v Černobilu prvi zaslutili na Švedskem. V njihovi jedrski elektrarni Forsmark je namreč začel piskati alarm, ki opozarja na radioaktivno sevanje.
Jedrska elektrarna Forsmark Švedski zagotavlja slabih 15 odstotkov vse električne energije.
"Najprej smo mislili, da je nekje blizu razneslo atomsko bombo," so leta 2011 ob 25. obletnici nesreče v Černobilu za švedske medije povedali nekdanji zaposleni v elektrarni Forsmark. To morda niti ni bil pretiran odziv, saj je šlo za čas, ko je zaradi napetosti med Zahodom in Sovjetsko zvezo nad svetom še vedno visela grožnja jedrskega spopada.
Švedi so posumili, da bi se nekaj hudega lahko zgodilo v Sovjetski zvezi, in tamkajšnji vladi, ki se je po poizvedovanju Švedske sprva sprenevedala, postavili ultimat: ali takoj pojasnijo, kaj se je zgodilo, ali pa podajo prijavo na Mednarodno agencijo za jedrsko energijo IAEA. Sovjetski mediji so 28. aprila javnost pri večernih poročilih nato vendarle obvestili o nesreči v Černobilu.
Eden od prvih zahodnih medijev, ki so poročali o radioaktivnem dogajanju onkraj železne zavese, je bila ameriška televizijska postaja ABC News:
V Sloveniji smo za incident v Černobilu izvedeli šele tri dni pozneje, o nesreči so naprej poročali na Radiu Ljubljana. Radioaktivno onesnaženje je takrat že zajelo velik del vzhodne in severne Evrope.
Jedrska deportacija
V dveh dneh, ko je Sovjetska zveza nesrečo skrivala pred svetovno javnostjo, je v veliki tajnosti izpeljala popolno evakuacijo mesta Pripjat, ki je od jedrske elektrarne oddaljeno le tri kilometre.
Sedemindvajsetega aprila dopoldne, šele en dan po eksplozijah v elektrarni, so 50 tisoč prebivalcem mesta naročili, naj vzamejo le najnujnejše, saj se bodo hitro vrnili domov. To se zaradi onesnaženja mesta z radioaktivnimi delci ni zgodilo, Pripjat pa je še danes prazen.
Skupno so iz okolice elektrarne izselili več kot sto tisoč ljudi. Večina je nova domovanja našla v ruralnih območjih na severu Ukrajine in v sosednji Belorusiji, nekaj deset tisoč so jih sovjetske oblasti strpale v hitro zgrajena blokovska naselja v Kijevu. Mnogo jih ni nikoli več našlo dela, upokojili so se predčasno.
Takole je še danes videti zapuščeni Pripjat, ki se je po Černobilu spremenil v mesto duhov.
Območje okrog jedrske elektrarne s premerom 30 kilometrov je sovjetska vlada medtem zaprla in zastražila z vojsko. Oprijelo se ga je ime Černobilsko območje, poznamo ga tudi kot prepovedano območje oziroma kot cono izključenosti.
Gibanje po območju je še danes prepovedano, če oseba za to nima dovoljenja oziroma ni v spremstvu vodnika. Pripjat in območje Černobila so ukrajinske oblasti pozneje odprle za turiste, mesto duhov vsako leto obišče več kot deset tisoč ljudi.
Na širšem černobilskem območju danes živi precej divjih živali. Narava si je po odhodu ljudi prisvojila mesto Pripjat.
Radioaktivni delci so dosegli tudi območje današnje Slovenije
Iz Černobila se je ob nesreči 26. aprila 1986 zaradi eksplozije in požara v zgradbi reaktorja dvignil velikanski oblak radioaktivnih delcev. Veter jih je nato začel raznašati po tako rekoč vsej Evropi.
Kako se je černobilski oblak širil po Evropi, si poglejte v spodnjem videoposnetku, ki ga je izdal francoski inštitut za jedrsko varnost IRSN:
Čeprav je pok v elektrarni v zrak pognal tudi jedrsko gorivo (uran), so bili precej bolj nevarni stranski proizvodi verižne reakcije v jedrskem reaktorju. Uran pri verižnih reakcijah namreč razpada na druge radioaktivne snovi – v oblaku dima iz Černobila so bili med drugim za zdravje nevarni izotopi jod-131, cezij-137, stroncij-90.
Daleč največji odmerek radioaktivnosti je v mesecih po nesreči v Černobilu prejela Belorusija. Močno onesnaženih je bilo več kot 20 odstotkov površine države. Skupili sta jo tudi Ukrajina in Rusija, najbolje so jo odnesli v Španiji in na Portugalskem.
Širjenje radioaktivnih delcev iz Černobila ni neposredno ogrožalo zdravja Slovencev
Blago radioaktivno onesnaženje je po oceni IAEA zajelo tudi približno 300 kvadratnih kilometrov območja današnje Slovenije.
Sprejetih je bilo sicer nekaj zaščitnih ukrepov za preprečevanje morebitnih poznejših zdravstvenih posledic radioaktivnega onesnaženja zraka, kot so rak in morebitne deformacije pri potomcih.
Med zaščitnimi ukrepi so bile tisto leto prepoved uživanja sveže zelenjave, prepoved uporabe deževnice, prepoved lova (parkljaste) divjadi. Vsakega popotnika, ki je na območje Slovenije vstopil po bivanju v Sovjetski zvezi, so podrobno pregledali.
Potencialno uničevalno moč radioaktivnega sevanja je po nesreči v Černobilu izkusila tudi narava. Več kot štirje kvadratni kilometri borovega gozda v bližini mesta Pripjat so se v tednih po nesreči obarvali rdeče in odmrli. Tako imenovani Rdeči gozd je še danes eno od najbolj radioaktivno onesnaženih območij na svetu. To ruski vojski pred slabim mesecem dni med zasedbo černobilskega območja ni preprečilo kopanja jarkov v močno radioaktivna tla. Vprašanje je sicer, ali so sploh vedeli, kaj počnejo.
Škodo je prišlo odpravljat pol milijona ljudi, ogromno jih ni vedelo, v kaj se podajajo
Černobilska jedrska elektrarna se je v tednih po nesreči spremenila v mravljišče delavcev, ki so tja prišli odpravljat nastalo škodo in preprečevat nadaljnje onesnaženje z radioaktivnimi delci.
Poimenovali so jih likvidatorji, na černobilsko območje se jih je zgrnilo več kot 500 tisoč.
Nevarnost dela na pogorišču zgradbe je bila po mnenju mnogo človekoljubnih organizacij nekaj, s čimer sovjetske oblasti zaradi skrbi, da se bodo uprli, delavcev ni seznanila.
Takoj se je začela tudi gradnja sarkofaga iz betona in jekla, ki je prekril uničeno stavbo jedrskega reaktorja štiri.
Njegovo poslanstvo je bila zajezitev radioaktivnega sevanja in delcev, ki so še vedno uhajali iz reaktorja.
Gradnja černobilskega sarkofaga se je začela junija 1986, dokončan je bil že novembra istega leta. Hitenje je bilo nujno, a je objektu dolgoročno škodovalo, saj je bila gradnja izjemno površna.
Ker je bil sarkofag zgrajen "po domače", so morali vse skupaj prekriti še enkrat
Čez reaktorsko zgradbo in obstoječi sarkofag so oktobra 2017 poveznili več kot sto metrov visoko novo zaščitno kupolo.
Graditi so jo začeli že leta 2010, projekt pa je bil uradno dokončan šele junija 2019.
Zaščitno kupolo so na ustrezno mesto zapeljali po tirih, s čimer je postala največja premična konstrukcija na svetu.
Tako je sarkofag v Černobilu videti danes.
Koliko ljudi je ubil Černobil?
Poročilo, ki ga je leta 2005 pod okriljem mednarodne agencije za jedrsko energijo IAEA pripravil novoustanovljeni Černobilski forum, ocenjuje, da je nesreča v jedrski elektrarni pri otrocih in mladostnikih neposredno povzročila vsaj štiri tisoč primerov raka ščitnice in najmanj devet smrti.
Koliko bolezni se bo na območju, ki je bilo ob černobilski nesreči najbolj izpostavljeno radioaktivnemu onesnaženju, še pojavilo, je nemogoče predvideti.
V svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) so leta 2006 ocenili, da bo Černobil v regiji povzročil vsaj še devet tisoč dodatnih smrti zaradi rakavih obolenj.
Okoljevarstvena organizacija Greenpeace je leta 1991, ob peti obletnici nesreče v Černobilu, takole protestirala pred nekaterimi evropskimi jedrskimi elektrarnami. S križi so opozarjali na pretekle in prihodnje žrtve Černobila.
Černobilska elektrarna je bila v omrežje priklopljena vse do leta 2000
Morda se sliši neverjetno, a jedrska elektrarna Černobil po katastrofalni eksploziji v reaktorju štiri ni prenehala proizvajati elektrike.
Reaktor dve je deloval do leta 1991, ko je njegovo turbino zajel požar in jo uničil. Reaktor ena so po dogovoru ukrajinskih oblasti z agencijo IAEA o prenehanju aktivnosti v Černobilu ugasnili leta 1996.
V Ukrajini danes še vedno deluje več kot deset jedrskih reaktorjev, ki so bili zgrajeni v obdobju Sovjetske zveze. Več organizacij, med drugim tudi slovensko društvo za sonaraven razvoj Focus, opozarja, da so zastareli in da ne izpolnjujejo vseh varnostnih zahtev.
Prav v Ukrajini je sicer tudi največja jedrska elektrarna v Evropi, Zaporožje.
Kaj se je energetika naučila od Černobila
Ena od glavnih posledic je bila sprememba jedrskega goriva v reaktorjih tipa RBMK, zaradi česar so postali stabilnejši tudi pri nižji moči delovanja.
Večjih sprememb dela in varnostnih postopkov v jedrskih elektrarnah vendarle ni bilo, saj je industrija veliko zaušnico prejela že leta 1979, ko so se v ZDA za las izognili veliki nesreči v jedrski elektrarni na otoku Treh milj. Po tem incidentu je začelo veljati precej novih pravil na področju dela v jedrskih elektrarnah, ki so obveljale tudi po nesreči v Černobilu.
Sprememba delovanja jedrskih reaktorjev tipa RBMK je tako ali tako zadevala samo elektrarne v Sovjetski zvezi, saj so drugod po večini uporabljali varnejše tlačnovodne in vrelovodne reaktorje. Danes na svetu deluje le še deset takšnih reaktorjev, vsi so v Rusiji.
Se je po Černobilu pripetila še kakšna huda jedrska nesreča?
Z vidika izmerjene količine radioaktivnih delcev, ki so se znašli v Zemljini atmosferi, je bila nesreča elektrarne Fukušima-Daiči celo hujša jedrska nesreča od černobilske.
Edini večji incident po Černobilu se je zgodil na Japonskem, ko je popotresni cunami 11. marca 2011 zalil elektrarno v Fukušimi in poškodoval kritične komponente.
Ker so odpovedali hladilni sistemi, so se jedrske sredice v reaktorjih ena, dve in tri začele taliti. Posledica tega so bili izpusti radioaktivnih delcev v ozračje in Tihi ocean.
Nesreča v Fukušimi je poleg černobilske edina, ki na lestvici resnosti tovrstnih dogodkov (INES) dosega najvišjo, sedmo stopnjo. Incident na otoku Treh milj v ZDA leta 1979 je označen kot dogodek pete stopnje.
Nesreča v elektrarni Otok treh milj, ki se je pripetila 28. marca 1979, glede na Mednarodno lestvico jedrskih in radioloških dogodkov INES velja za enega od najhujših jedrskih incidentov vseh časov. Čeprav zaradi dogodka v jedrski elektrarni ni umrl nihče, oblasti pa so tudi zatrjevale, da nevarnosti za zdravje ljudi tako rekoč ni, se je elektrarne v ZDA oprijel zlovešč sloves. Številni Američani so takrat začeli močno nasprotovati jedrski energiji. Množični protesti, ki so potekali tudi drugod po svetu, in zaskrbljenost ter ogorčenost javnosti so obrodili sadove, saj v ZDA več kot 30 let po incidentu niso gradili novih jedrskih reaktorjev.
Prebrali ste posodobljeno različico članka, ki je bil v prvotni obliki objavljen 28. aprila 2019.
34