Tožilstvo na Dunaju za aretacijo Walterja Wolfa

Wolf naj bi se po mnenju tožilca Volkerta Sackmanna poskušal izogniti sojenju. Wolfa je namreč svojo odsotnost opravičil z zdravstvenimi razlogi, prav tako naj ne bi bil zmožen potovanja.

"Zahtevam zaporni nalog za Walterja Wolfa, saj se s pobegom poskuša izogniti sojenju," je ob začetku tretjega dne sodnega procesa na Dunaju dejal tožilec. Dodal je, da je očitno, da lahko Wolf, ki je eden od dveh glavnih obtožencev na avstrijskem sojenju, obišče Evropo. Tožilec se je pri tem navezal na Wolfov obisk v "sosednji državi Sloveniji". Wolf se je namreč sredi februarja v slovenskem sodnem procesu v zadevi Patria pojavil na sodišču v Ljubljani.

Potovanje v Slovenijo opravil kljub temu, da so mu zdravniki to odsvetovali Sodnica Marion Zöllner je pred tem prebrala sporočilo Wolfovega odvetnika, da je Wolf v skrbi za lastno zdravje v Sloveniji opravil zdravniške preglede. Potovanje v Slovenijo naj bi opravil kljub temu, da so mu to kanadski zdravniki odsvetovali.

Riedla je imel težave pri pojasnjevanju poslovnih vezi z Wolfom Se je pa na sodišču nadaljevalo zaslišanje še enega glavnega obtoženca, avstrijskega lobista Hansa-Wolfganga Riedla. Avstrijski podjetnik je imel tudi tokrat težave, da pojasni svoje poslovne vezi z Wolfom, konkretno za obe Wolfovi podjetji Kent Investments in ICB, prek katerih je Riedl sklepal posle z Wolfom. Riedl je najprej dejal, da je bil ICB v igri zato, ker je Knet Investments leta 2007 sporočil, da ne more sodelovati v orožarskih poslih. Ob tem je sodnica Zöllnerjeva Riedla soočila s pogodbo z ICB, ki ima datum julij 2005.

Riedl je ob tem priznal, da so datum na pogodbi napisali za nazaj, da bi se tako nanašala na čas, ko sta se Wolf in Riedl ustno dogovorila o sodelovanju v poslu s Patrio. "Dogovor je bil z gospodom Wolfom. Katero sredstvo naj bi gospod Wolf uporabil, pa tega v tem trenutku ne vem," je dejal Riedl. "Bilo vam je vseeno, s katerim podjetjem nastopa Wolf?" ga je nato vprašala sodnica. Riedl pa je svoj ohlapen odnos do pogodb utemeljil s tem, da ima pri svojih projektih kvoto zadetkov od pet do 10 odstotkov. "Imam 15 projektov in morda bo iz kakšnega tudi kaj," je dejal.

"Je Wolfov stisk roke res tako verodostojen?" Tožilec Sackmann se je danes tudi začudil, zakaj je Riedl del svoje provizije nakazal na Wolfov zasebni bančni račun v avstrijski Lipnici. "Gre za zelo nečedno ravnanje. Nimate nobenega računa od Wolfa ali kaj drugega. Je Wolfov stisk roke res tako verodostojen?" se je vprašal tožilec. Riedl pa je odvrnil: "V Lipnici bi lahko kadarkoli sklenila pogodbo, če bi mislila, da je to potrebno." Ker je nakazilo v začetku februarja 2007 propadlo zaradi pomanjkljive dokumentacije, je Riedl zato sklenil več pogodb z Wolfovim podjetjem ICB. Sackmann je ob tem pripomnil, da je v pogodbi namesto o tankih govora o "težkih vozilih".

Na sodišču pa so zaslišali tudi poslovodjo Wolfovega liechtensteinskega podjetja ICB Hansa-Petra W. Nekdanji bančni uradnik naj bi v državo pripeljal zgolj mednarodne projekte na področju optičnih kablov, a je nato imel polne roke dela, da je impulzivne poslovne odnose med Wolfom, Riedlom in tajskih poslovnežem Apichatom Sirithapornu obdržal v pravnih okvirih.

Nekdanji bančni uradnik je pričal, da je ICB dogovor o proviziji med Wolfom in Riedlom vodil "formalno in knjigovodsko". Šele 7. februarja 2007 naj bi mu Wolf dejal, da želi angažma v poslu s Patrio "prinesti v ICB". Le malo pred tem, naj bi Wolfu in Riedlu spodletelo, da bi provizijo Patrie v višini 2,3 milijona evra nakazala na Wolfov zasebni bančni račun. Hans-Peter W. naj bi o spodletelem poslu izvedel naknadno. "Z muko sem nato to pozneje knjigovodsko uredil," je dejal.

"Vse kar muije Wolf rekel, sem prenesel v pogodbo" Tožilec v verodostojnost navedb Hansa-Petra ni bil zelo prepričan. Ali ni čudno, da je bilo nenadoma v enem dnevu potrebno obdelati kar tri pogodbe - z Riedlom, Wolfom in Apichatom -, se je vprašal Sackmann. "Da. Bil je čisti stres," je odvrnil nekdanji bančni uradnik. Na vprašanje tožilstva, ali ni nikoli poizvedoval, pa je odgovoril, da je vse "kar mu je Wolf rekel, prenesel v pogodbo". Tako je Hans-Peter W. tudi utemeljil dejstvo, da je pogodbo med ICB in Riedlom datumsko opremil za nazaj, na leto 2005. Zaradi tega se mu ni pojavil noben dvom, saj je denar tudi prispel, nihče od udeleženih pa se ni pritoževal.

Datiranje pogodb za nazaj pa ni bila izjema, saj naj bi Wolf večino pogodb "sklenil ustno", ko je bil v pisarni v Liechtensteinu, pa so naknadno "nadoknadili podpise". Hans-Peter W. je tudi zavrnil, da bi šlo pri poslih za pranje denarja. "Pri ICB je mogoče izslediti vsak cent," je dejal. Po začetku preiskave v procesu Patria je celo začel pisati podrobne preglede, da bi dokazal, "da ni bilo nobenega pranja denarja". Potrdil je tudi, da je Apichatu nakazal 700.000 evrov. ICB naj bi namreč pri tajskem projektu vodogradnje prevzel "prodajni in tehnični nadzor", zaradi česar je moral ICB z enim samim zaposlenim zaposliti dodatne delavce, čeprav pozneje ni prišlo do nobenih dejavnosti. Hans-Peter W. je tudi povedal, da je Riedlu za tajski projekt v treh delih na ženevskem letališču predal 600.000 evrov.

Spomnimo: Na deželnem sodišču na Dunaju poteka sojenje v zadevi Patria proti petim obtoženim, ki so je med drugim obtoženi podkupovanja in industrijskega vohunjenja. Sojenje je povezano s prodajo 135 oklepnikov finskega podjetja Patria Sloveniji leta 2006. Pri 278 milijonov evrov vrednem poslu naj bi bile v igri milijonske podkupnine posameznikom, s katerimi naj bi poskušali iz posla izločiti slovensko Sistemsko tehniko, sicer partnerja avstrijskega proizvajalca oklepnikov Steyr Daimler Puch Spezialfahrzeuge (SSF). Riedl in Wolf naj bi podkupnine spravila do pomembnih ljudi v Sloveniji.

Sojenje na Dunaju se bo nadaljevalo 14. in 20. marca.