Zaposlenost proti brezposelnosti

Nedvomno je informacija o padanju brezposelnosti spodbudna novica, vendar ne zadostna, da bi dobili realno sliko o tem, kaj se dogaja na trgu dela. Če statistične podatke pogledamo bolj celovito in za daljše časovno obdobje, postane jasno, da je stanje brezposelnosti, še bolj pa stanje zaposlenosti, veliko slabše, kot je bilo pred krizo.   

Od krize je že dolgih osem let

V manj kot štirih letih so nekatere države, ki jih je kriza prizadela ravno tako ali pa še bolj kot Slovenijo, končale program prestrukturiranja, izpeljale obsežne spremembe vseh svojih podsistemov, poklicale na odgovornost povzročitelje krize, obsodile in za zapahe poslale goljufive bančnike ter vzpostavile stanje, ki je boljše kot pred krizo. Tudi na trgu dela.

Preostalim ni uspelo. Med njimi je, žal, tudi Slovenija. Vrtimo se v krogu novih obrazov, ki naj bi prinesli odrešitev, pa vedno znova prinesejo le razočaranje. Nismo dokončali ne tranzicije ne privatizacije. Na pol poti smo ostali še marsikje drugje. Vsi vprek kričijo: "Ujemite tatu!" Tatovi pa mirno "tatujejo" naprej. Imamo sprevrženo socialno državo, kjer je socialni dodatek višji od pokojnine. Imamo DUTB, SDH in zagovornika enakosti, ne pa tudi pravične in pravne države. Imamo seveda še veliko več. Imamo vse, kar sodobna država mora imeti, a od tega deluje le malo.

"Primerjava posameznih kategorij pokaže, da  se je zaposlenost v primerjavi z letom 2008 zmanjšala v vseh kategorijah v realnem sektorju, razen pri samostojnih podjetnikih posameznikih. To seveda ni rezultat velikega preboja podjetništva v Sloveniji, ampak predvsem posledica subvencioniranja samozaposlitev in dejstva, da so delodajalci v veliko primerih tako rekoč prisilili svoje zaposlene, da gredo 'na svoje'." Foto: Matej Leskovšek

Prazne obljube in samovšečnost

Aktualna koalicija, pri kateri se vse prejšnje lahko učijo, kako se izvaja kadrovski cunami, se proglaša za rešiteljico Slovenije, čeprav ne more pokazati nobenih resnih rezultatov. Koalicijski sporazum je seznam praznih obljub, ampak za to se nihče ne vznemirja. Poslanci vladajoče elite so v parlamentu očitno za to, da pritiskajo na gumbe in berejo z listkov, institucije pravne države pa očitno za to, da branijo obstoječe privilegije. Vlada je popolnoma odmaknjena od realnega življenja. Je lutka v primežu različnih lobijev, ki jo vlečejo na vse strani. Za krivega je spoznan vsakdo, ki si upa podvomiti, da nas v tem trenutku ne vodi najboljša, najbolj etična in najbolj poštena vlada na svetu.

Z medijsko podporo se lahko prikrije marsikaj, ne pa vsega. Še posebej je to težko, če obstajajo kakšni nepokorni mediji, ki objavijo tudi tisto, kar bi radi pometli pod preprogo. Ljudje vendarle opazijo. Kljub temu na koncu podležejo prirejenim lestvicam popularnosti in novim obrazom. Dokler bo tako, ne bomo gospodarji lastne usode in številke na trgu dela ne bodo odvisne od nas, ampak od tega, kako dobro ali slabo bo šlo našim sosedom.

Vsak pozitiven rezultat je pomemben

Če ni velikih rezultatov, potem je dober vsak spodbuden podatek, ki nakazuje pozitivne trende. To velja tudi, če gre za rezultat dela prejšnjih vlad ali ugodnih mednarodnih okoliščin. Pravi državniki so sposobni priznati, da se Zemlja ni začela vrteti z njihovim prihodom. Birokrati pač mislijo drugače. Oblast, ki ji je mar za ljudi, je sem ter tja sposobna sprejeti tudi kakšen dober predlog opozicije. Tista, ki ji gre le za lastno promocijo, pač misli drugače.

Kaj kažejo številke?

Poglejmo torej, kakšno je dejansko stanje glede zaposlenosti in brezposelnosti. Tako bomo lažje presodili, ali je 97 tisoč brezposelnih res takšen uspeh, da ga kot izjemnega omenja celotna koalicija, s predsednikom vlade na čelu.

Tabela 1 : Zaposlene osebe

Vir: SURS, MJU in lastna obdelava

Primerjava posameznih kategorij pokaže, da  se je zaposlenost v primerjavi z letom 2008 zmanjšala v vseh kategorijah v realnem sektorju, razen pri samostojnih podjetnikih posameznikih. To seveda ni rezultat velikega preboja podjetništva v Sloveniji, ampak predvsem posledica subvencioniranja samozaposlitev in dejstva, da so delodajalci v veliko primerih tako rekoč prisilili svoje zaposlene, da gredo "na svoje". Tako smo dobili ekonomsko odvisne osebe, ki se po vseh merilih uvrščajo med prekarne zaposlitve in nimajo nič skupnega s podjetništvom. Če bi res šlo za razmah podjetništva, potem bi se prav gotovo povečalo število zaposlenih pri samostojnih podjetnikih, tako pa se je zgodilo ravno obratno.

Na drugi strani se je povečalo število zaposlenih v javnem sektorju

Razlika je očitna. Po osmih letih t. i. okrevanja smo prišli do točke, ko imamo manj zaposlenih v realnem sektorju, v javnem sektorju pa jih je vse več. In ne gre za tako majhne razlike. To (!) je izziv, s katerim bi se morala ukvarjati vlada. Vprašati bi se morala, kateri so razlogi, da je do tega prišlo, zakaj je stanje po osmih letih še vedno tako katastrofalno, predvsem pa, kaj lahko naredimo, da se bo vsaj v naslednjih dveh, treh letih situacija spremenila na bolje. Več kot očitno je, da dosedanja politika ni obrodila sadov. Zato jo je treba spremeniti.

Dolgoročna rešitev zanesljivo ni v tem, da namenimo še nekaj dodatnih milijonov evrov za krepitev programa Aktivne politike zaposlovanja, ampak da gospodarstvu omogočimo okolje, v katerem bo zaposlovalo zaradi potreb po novih zaposlitvah in ne zato, ker se jim zaradi sofinanciranja to izplača. V takem okolju se tudi ne bi vsako leto iz Slovenije odselilo več tisoč ljudi, predvsem mladih, ki tu ne vidijo več prihodnosti. Mogoče bi tudi nekaj tisoč tistih, ki se vsak dan vozijo na delo čez mejo, našlo zaposlitev doma.

Žal še nič ne kaže, da bi se neučinkovita politika spremenila. Višji davki za podjetja, ki jih je te dni predlagala vlada, koalicijski poslanci v državnem zboru pa so to povišanje podprli, so z vidika zagotavljanja boljšega okolja za gospodarstvo popolnoma zgrešen ukrep. Najbrž pa bo v blagajno priteklo nekaj več denarja, ki ga bodo lahko namenili za sofinanciranje novih zaposlitev. In tako se vrtimo v začaranem krogu naprej.

Tabela 2: Brezposelne osebe

Vir: SURS, ZRSZ in lastna obdelava

Tudi razlika v brezposelnosti je očitna. (Tabela 2) Čeprav brezposelnost pada, je še zelo daleč od tiste pred krizo. Posebej skrb vzbujajoče pri tem je, da se viša delež dolgotrajno brezposelnih. Ker so invalidi vodeni v ločeni evidenci, jih moramo prišteti k podatkom o "splošni" brezposelnosti, če želimo dobiti celovito sliko. Javnosti tudi ni širše znano, da se vsaka brezposelna oseba, ki se vključi v katerikoli program APZ[1], npr. v javna dela, izobraževanje, usposabljanje itn., izbriše iz evidence. Večina vključenih se namreč po koncu programa vrne med brezposelne[2].  

Še zelo daleč smo od zaposlenosti pred krizo

Statistika je eno, realnost pa nekaj povsem drugega. Je pa za vtis učinkovitosti vlade zelo pomembno, da so izbrane "prave" številke in "prava" obrazložitev.

Ko se bo naslednjič vladna ekipa skupaj s koalicijskimi poslanci postavljala pred državljani s podatkom o padanju brezposelnosti, je dobro imeti pred očmi še kaj drugega kot en sam podatek. Dokler bo zaposlenost v realnem sektorju za 68  tisoč  (!) oseb nižja, kot je bila pred osmimi leti, in brezposelnost za 42 tisoč (!) oseb višja, je samohvala resnično popolnoma neupravičena.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.