Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
17. 2. 2014,
15.24

Osveženo pred

4 leta

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Jože Hrovat SDS

Ponedeljek, 17. 2. 2014, 15.24

4 leta

Uporabna vrednost stranke SDS

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Obstajajo ljudje, ki trpijo zaradi naravnih in nenaravnih nesreč, in obstajajo ljudje, ki trpijo zaradi obsedenosti.

Tole je zgodba o obsedenosti, natančneje: zgodba o slovenski politični obsedenosti, kar samoumevno pomeni, da je njen predmet stranka SDS. Ključ za razumevanje zgodbe se skriva v tem, da je stranka SDS po eni strani subjekt obsedenosti, po drugi pa istočasno tudi njen objekt – oba momenta je treba misliti skupaj. Zgodba bi se lahko začela s tremi ugankami. V prvi človek dobi iz Moskve ušanko, na kateri je po tradiciji rdeča peterokraka s srpom in kladivom. Prva stvar, ki jo naredi, je odstranitev peterokrake. Zakaj? Zato, ker je kičasta, ker se ne ujema z barvo nogavic, ker je do nje brezbrižen, ker … Obstaja tisoč in en razlog, med katerimi pa ni tega, da gre za totalitarni simbol. No, že čez nekaj dni, ko po TV posluša šefa SDS, mu je žal. Od kod stranki SDS takšna moč? Druga uganka: znano je, da so v prejšnjem režimu obstajali tudi ljudje, ki v Maršalu niso videli nič svetega. Vsaj v 80. letih je bilo veliko takih, ki so njegovo ime izgovarjali z značilnim cinizmom, kar je bil, gledano seveda s časovne distance, jasen znak, da je neka politična teologija prišla do svojega konca. Socializmu se je zgodila sekularizacija. Zanimivo, danes vidiš pri marsikaterem takrat izredno kritičnem posamezniku sliko Maršala. Kako je to mogoče? Zakaj takrat v zasebnih stanovanjih nisi videl njegovih slik, danes pa je to postal precej razširjen trend? Tretja uganka: celo ljudje, ki so bili v partiji, so imeli do Udbe načeloma zelo odklonilen odnos. Kdor je imel status udbovca, bodisi kot javni bodisi kot tajni sodelavec, med ljudmi ni užival pretiranega ugleda. Na koncu je strah hočeš nočeš moral prepustiti prostor preziru. Kako je mogoče, da se danes toliko ljudi sprašuje, ali je bila Udba res tako slaba? Woody Allen in halucinacije o letečih slonih V stranki SDS zagotovo poznajo vsaj en citat Woodyja Allena, ki gre takole: "Ne poznam vprašanja, vendar vem, da je seks definitiven odgovor nanj." Če bi Woody snemal film o stranki SDS in slovenski desnici, bi junakom brez dvoma položil v usta tele besede: "Ne poznam vprašanja, vendar vem, da je Udba definitiven odgovor nanj." Večina Slovencev vidi danes v omenjeni stranki problem. Nekateri učeni ljudje vidijo, nasprotno, problem v medijih, ki naj bi stranko že vnaprej prikazovali v problematični luči. Zgodba o slovenski desnici in medijih, o njihovem nadvse dramatičnem razmerju si vsekakor zasluži posebno pozornost. Morda se kdo še spomni, da je na začetku 90. let izhajal časopis Slovenec. Stvar je bila na začetku vsekakor vredna branja, še posebej je izstopala kulturna stran, kjer je bralec lahko prebiral kakovostne prevode in članke domačih in tujih avtorjev. Lahko je npr. prebral Foucaultov prispevek o razsvetljenstvu, se čudil popularnosti Merleauja - Pontyja v Italiji, veliko je bilo južnoameriških avtorjev itd. Skratka, v časopisu je lahko vsakdo našel kaj zanimivega, tako tisti, ki so s traktorji orali njive, kot tudi tisti, ki so medtem Bogu kradli čas, davkoplačevalcem pa denar. Žal je kakovost v nekem trenutku začela opazno in nezadržno padati. Stvar se je radikalizirala in postajala vse bolj dolgočasna. Posledično je bilo seveda tudi bralcev vse manj. V čem je bila glavna težava, je še najlepše pojasnil eden od tistih traktoristov: "Ja za vsaki kozolec, ki pogori, pa tudi ne morejo biti krivi komunisti." S kritiko medijev ni načeloma seveda prav nič narobe. Težava je v kritikah, ki vse prevečkrat poenostavljajo stvari bolj, kot bi bilo priporočljivo. Vsekakor so povsem neproduktivne vse tiste kritike, ki politike utrjujejo v zablodi, da igra politična stranka v odnosu do medijev povsem pasivno vlogo. Ali drugače: edina korist kritik, ki se še niso prebile do spoznanja, da stranka svoj odnos do medijev aktivno sooblikuje, je v tem, da delijo robčke cmerajočim se politikom in njihovim neutolažljivim občudovalcem. Povedano bolj konkretno: konstruktivna kritika bi ljubljenim vodjem npr. razložila, da morda pa res ni najbolj pametna ideja, da med intervjujem haluciniraš leteče slone. Udba in politična (samo)kastracija desnice Slovenija že tako dolgo ni imela nobenega referenduma ... Še dobro, da je tu stranka SDS, ki se na tem področju edina iskreno trudi, da država ne bi še bolj zaostajala za Švico. Nekoliko nerodno pri tej zadevi je le dejstvo, da večina državljanov nad udbovskimi temami v tem trenutku ni najbolj navdušena. Še bolj nerodna pa je semantična mutacija tega pojma: imeti status udbovca pomeni danes skorajda že nekaj častnega. Očitno je, da se je stvar povsem zbanalizirala. Če je na začetku 90. let beseda udbovec veljala za zelo hudo žaljivko – tako zelo hudo, da bi v nekih drugih, bolj civiliziranih časih obdolženec brez pomisleka zahteval zadoščenje z dvobojem –, to že lep čas ni več. Glavni razlog se skriva v dejstvu, da so besedo prepogosto uporabljali za denunciacijo vsakokratnih političnih nasprotnikov, zato je izgubila vso ostrino. Treba se je samo spomniti, kdo vse je že bil razglašen za udbovca oz., kar je brez dvoma lažje, kdo vse ni bil. Obtoževanje v medijih je doseglo svoj vrhunec v trenutku, ko je Boštjan M. Turk svoj "j'accuse" uperil proti Lojzetu Peterletu. Tega celo marsikdo na desnici ni mogel požreti. Za SDS-ovce so danes udbovci praktično vsi, ki ne volijo njihove stranke. Ko neka beseda pomeni tako rekoč vse, ko izgubi vsakršno razločevalno ostrino, praktično ne pomeni ničesar. Le kaj si o vsem skupaj mislijo tisti državljani, ki so bili rojeni po osamosvojitvi? Pride mulec iz šole in vpraša: "Oči, a ne, da si bil tudi ti pri Udbi?" "Ne, sine, nisem bil." "Ah, oči, ti si en navaden janševik, ne maram te več!" Ali je referendum o arhivih res potreben? Upravičena je bojazen, da tudi če se arhivi povsem odprejo, tudi če se resnica spusti z verige, to ne bo spremenilo ničesar. Popularno obračunavanje s tajnimi službami praviloma vedno zgreši poanto. Najlepši primer tega je znani nemški film Življenje drugih (Das Leben der Anderen). V obrtniškem smislu povsem spodoben izdelek, človek pravzaprav brez težav sprejme oceno Reporterja, da gre za "odličen film". Ob njem si obrišeš kakšno solzico in greš zadovoljen domov. Edina težava tega filma je, da kot kritika Stasija in nekdanjega režima povsem zgreši poanto. Tega v Reporterju seveda niso opazili, je pa zato to opazil Žižek, ko je opozoril, da film prikazuje režim v mnogo preveč lepi luči. Vzhodnonemški režim je bil namreč v resnici mnogo hujši. Kdor je Žižka sposoben razumeti, se vsaj na tej točki z njim mora strinjati. Mimogrede: eden od res redkih filmov, ki se mu je uspelo približati nadvse travmatični brutalnosti komunizma, je Čekist ruskega režiserja Aleksandra Rogožkina (take filme znajo snemati le Slovani). Ampak težava pri tem filmu je, da gledalec ob njem ne pretaka sentimentalnih solzic, ampak kvečjemu doživi živčni zlom. Resnica pač ni nedolžna stvar. Človek dobi ob teh arhivskih debatah občutek, da se je Janez Janša v nekem trenutku samemu sebi zazdel kot mucek, ki je pozabil, kako se lovi miši. Kot da skuša nekomu spet nekaj dokazati. Ostareli udbovci si ob vsem skupaj najbrž mislijo, da če Janeza Janše ne bi bilo, bi si ga vsekakor morali izmisliti. Ljubitelji teorij zarot bi se ob tem morda lahko poigrali z mislijo, ali ni tega človeka desnici podtaknila ravno Udba. Dejstvo namreč je, da ji toliko škode, kot ji je napravil on, ne napravijo vsi mediji tega sveta. V teh časih bi pametna desnica samo čakala na volitve, kjer bi ji zmaga padla v naročje kot zrela hruška. Tako pa ...

Ne spreglejte