Janez Janša
Nedelja, 17. 5. 2020, 4.00
4 leta, 7 mesecev
Komentar urednika
Ubiti Janšo in janšizem?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
253
Razpada koalicije Janeza Janše (SDS), ki so ga s kamerami, usmerjenimi v SMC Zdravka Počivalška in DeSUS Aleksandre Pivec, ta teden čakali mediji, ni bilo. Je pa Janša poskrbel za razburjenje opozicije, ko je opozoril, da so mediji v vojni z vlado. Ocena večine javnosti ni presenetila. Še bolj je razjezil z napovedjo, da v tej vojni ne namerava položiti orožja. Kot ga je januarja Marjan Šarec (LMŠ). V državnem zboru pa je namesto predaje povprašal policijo in tožilce, kaj počnejo ob grožnjah, da je treba ubiti njega in njegove privržence.
Pozivom k umoru Janše in smrti njegovih privržencev smo bili res priča, ko je bil še v opoziciji, ko je prevzemal oblast, pa tudi na protestih kolesarjev po prevzemu oblasti jih vidimo. Pozivi k umorom in smrti političnih nasprotnikov so del propagandne dejavnosti opozicijskih strank.
Protest v Ljubljani 8. maja
Vstajnik Ludvik Tomšič je, ko je padala vlada Marjana Šarca (LMŠ), na protestih pred prostori SMC in DeSUS v Ljubljani celo čisto naravnost vpil, da je Janšo treba ubiti, in dalj časa pozival: "Ubi Janšo." Posredovala je policija. Takratni predsednik vlade Šarec in predsednik državnega zbora Dejan Židan (SD) sta molčala.
Največji mediji pa so javnosti sistematično prikrili pozive k uboju kandidata za šefa vlade in posredovanje policije.
So pozivi k smrti običajni?
Niso pa mediji takrat prikrili plakatov in napisov Smrt janšizmu, svoboda narodu, ki za lep del novinarjev veljajo za nekaj običajnega. Če bi kdo napisal Smrt judovstvu, svoboda narodu, bi takoj razumeli, da sporočajo nekaj povsem nedopustnega in da je to kapitalna sramota. Pa tudi kaznivo dejanje.
A teh sramotnih pozivov k smrti novinarji niso jasno obsodili že, ko so se levičarski aktivisti z njimi pridružili protestom v podporo urednici Mojci Pašek in Eugeniji Carl v prostorih javne televizije, ko je tam programski svet nameraval razpravljati o poročanju o največji opozicijski stranki.
Na poročanje Carlove o stranki SDS se je Janša odzval z razvpitim sporočilom na družbenem omrežju o prostitutkah.
Od takrat poteka spor, ali je šel Janša predaleč, vrhovno sodišče pa je pred kratkim presodilo, da ne in da Paškova ne bo dobila šest tisoč evrov odškodnine. Redko se omenja, da ravnanje javne televizije, ki jo obvladuje vsakokratna oblast, ni bilo primer velikega poguma: napadati in diskreditirati opozicijsko stranko ni novinarski in uredniški dosežek.
Opozicija nima oblasti za obrambo. Lahko uporabi le podobna sredstva kot mediji, na primer sporočila na družbenih omrežjih.
Niso pa krivi le novinarji in mediji: ti so le odsev tega, da je politični spopad pri nas mesarsko klanje brez mej.
Veliki vojščak Möderndorfer
Če ta teden ni razpadla vlada, pa so Janševi nasprotniki dobili vsaj tolažilno nagrado: iz SMC je k LMŠ prestopil Jani Möderndorfer.
Za tega poslanca je bilo to, da se je zadnje mesece nenadoma znašel v koaliciji z Janšo, čeprav slovi po seriji prestopov, čisti šok. Möderndorfer je bil zadnja leta najbolj zagrizen vojščak proti Janši, vodil je več preiskovalnih komisij o opozicijski SDS, kar mu je višalo poslansko plačo. Bil je tudi predlagatelj paketa Muscolo, s katerim so z leve poskušali onemogočiti kandidaturo za javne funkcije Janši, a je projekt, ob katerem so se pravniki križali, propadel, ko je ustavno sodišče razveljavilo sodbe v primeru Patria.
Bil je zagovornik odvzema poslanskega mandata Janši. Odvzem se je v državnem zboru tudi zgodil. Ustavno sodišče ga je soglasno odpravilo kot zlorabo oblasti.
To ni bil edini primer takšne sramotne zlorabe oblasti leve sredine. Podobno so Francu Kanglerju že pred tem onemogočili, da bi postal državni svetnik, kar je ustavno sodišče prav tako soglasno razveljavilo kot očitno kršitev pravice voliti in biti voljen. Kot kršitev ustave in zlorabo oblasti.
Sosednja Madžarska, ki jo pri nas pogosto kritizirajo, da ni demokratična, je, če primerjamo, pravi vzor demokratičnosti: tam ni opaziti uničevanja političnih nasprotnikov z odvzemanjem na volitvah pridobljenih mandatov in politične propagande, ki bi vsebovala brezsramne pozive k umorom voditeljev in celih skupin ljudi.
To je značilno za Slovenijo.
In v tem je razlog za vik in krik, ker je zunanji minister Anže Logar (SDS) k vladnim ocenam dogajanja v našem sodstvu, ki jih je poslal Evropski komisiji, pripisal nekaj vsem znanih dejstev. Tudi o tem, da so se sodniki osramotili z zapiranjem opozicijskega voditelja, kar je ustavno sodišče potem razveljavljajo.
Za kaj je ta vojna?
Nenavadne vloge, ki so jo sodniki odigrali, pa Logar ni podrobno opisal. Sramota bi bila prevelika.
Spomnimo: v primeru Patria je ustavno sodišče, ko je razveljavilo sodbo, ker je v njej manjkalo, kaj je sploh kaznivo dejanje, ugotovilo, da je bilo sojenje tudi nepošteno, ker se ni izločil predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša.
A ustavni sodniki niso povedali vsega o Masleši. Na primer tega, da je bil v času socializma sekretar zveze komunistov na sodišču na Primorskem. Nasledniki zveze komunistov pa so ga po propadu socializma spravili na vrh vrhovnega sodišča, kjer je pomagal v času kampanje v zapor strpati konkurenta, da je njihov blok ohranil oblast in je na oblast prišel Miro Cerar.
S tem je Masleša pred tem skupaj vodil sodni svet.
Videz nepristranskosti sodnikov je v tej državi le za popolne slepce in naivneže. Cerar je z odstopom s poslanske funkcije pred kratkim pomagal Möderndorferju, da je postal pravi poslanec in je lahko zdaj prestopil. Leta 2018 Möderndorfer ni bil izvoljen za poslanca. Nekaj časa je dobival celo posebno poslansko nadomestilo, ker ni mogel do službe.
Podobnemu nepoštenemu ravnanju sodnika kot pri Janši smo bili priča tudi pri Francu Kanglerju, saj je tajne preiskave proti takrat županu serijsko odrejal sodnik Janez Žirovnik, ki je v prejšnjem sistemu služboval v tajni politični policiji. Ta je skrbela za varovanje oblasti stranke, katere neodvisni partijski sekretar je bil Masleša.
Pozneje, v času Janeza Drnovška, je bil Žirovnik namestnik direktorja Sove. Obveščevalci znajo izkoristiti podatke za diskreditacije.
Za državo dober znak je, da je na nesprejemljivost ravnanja Žirovnika v primeru Kangler, ker se ni izločil iz odločanja, opozoril nekdanji predsednik predhodnice SD in ustavni sodnik Ciril Ribičič in s tem dokazal, da je ob mesarskem klanju v politiki še kaj višjega. Načela. In nekaj človeškega poštenja.
Tega poštenega in načelnega ravnanja bi se morali vsi spomniti ob obletnici prve demokratično izvoljene vlade, ki smo jo dobili pred 30 leti. Vodil jo je Lojze Peterle in izpeljala je osamosvojitev ter začela vračanje države nazaj proti Zahodni Evropi.
V EU in Nato je državo pozneje pripeljal Drnovšek, ki je prevzel vodenje vlade po presenetljivi razpustitvi koalicije Demos, za katero je vladal Peterle.
Spomin na čas pred 30 leti, ki kaže, da zmoremo tudi več, je lahko temelj, da se mesarsko klanje konča ter začne normalna politika in boljše vladanje državi.
Skupno vladanje tistih, ki so si še pred kratkim odvzemali mandate in počeli vse mogoče.
A uspelo bo le, če Möderndorferjev ne bo še več in če bo obveljalo, da so javni pozivi k ubojem in smrti sodržavljanov velika sramota za celotno skupnost, ter če bodo znali to obsoditi tudi največji mediji.
Če ne bodo, se pač še kar vojskujejo za nekoga in proti nekomu in ne delajo za skupnost.
In bo še pestro.
253