Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
10. 11. 2015,
14.55

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

javni sektor sindikat Miro Cerar vlada Slovenija

Torek, 10. 11. 2015, 14.55

7 let, 1 mesec

Slovenija, d. d., in talci na Gregorčičevi

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Avtor: Franjo Mlinarič, višji predavatelj na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru

Čeprav se kažejo šele prvi poganjki okrevanja po krizi, si interesne skupine javnega sektorja že delijo pogačo, ki si je na trgu še nismo zaslužili.

Pogajalskega cirkusa s sindikati javnega sektorja ne spremljam, ker je scenarij tega boja za prisvojitev deleža nacionalne pogače vsakič enak. Na eni strani imamo vladne predstavnike (ne glede na barvo dozdajšnjih vlad), ki v skrbi za svojo ponovno izvolitev in bruseljske sankcije dajejo občutek, da se trdo pogajajo.

Na drugi strani imamo sindikalne "freeriderje", ki lahko tudi s skrajnimi zahtevami samo pridobijo status dosmrtnega vodje sindikata (skupaj z vsemi privilegiji).

"Uspešen" konec pogajanj z eno skupino (npr. šolniki) pa je kvečjemu uvertura za pogajanja z naslednjo skupino (npr. policisti).

Talci na Gregorčičevi

V okoliščinah, ko volivci na političnem trgu ne nagrajujejo vizionarskih političnih idej za trajno krepitev konkurenčne sposobnosti delovnih mest (gospodarstva) in storitev javnega sektorja (države), je nepošteno, da bi odgovornost za stabilne javne finance prevalili na vlado. V takšnih okoliščinah je vlada kvečjemu talec, ki poskuša preživeti.

Posledično ne pričakujmo korenitih reform na nobenem od kritičnih področij, ampak le vzdrževanje razmer na robu dopustnega, saj je do naslednjih lokalnih ali pa državnih volitev običajno le leto ali dve.

Slovenija, d. d.

"Nedolžnost" naših vlad bom ponazoril s preprostim primerom. Predpostavimo, da imamo opravka z veliko družbo z imenom Slovenija, d. d., z letnim prihodkom 37,3 milijarde evrov (BDP) in davčnim plenom 15,5 milijarde evrov (podatki 2014). Slovenija, d. d., ima močno razpršeno lastništvo (vsak volivec ima en glas).

Demokratična tradicija veleva, da si morajo vsakokratni aspiranti za člane uprave (vlada RS) s predvolilnimi obljubami (program stranke) zagotoviti ustrezno večino, da bodo lahko uresničili svoje ambicije. Kandidati za člane uprave dobro poznajo zahteve ključnih interesnih skupin, ki praviloma obiskujejo skupščino lastnikov (volitve), zato temu primerno pripravijo svojo zmagovalno strategijo.

Skupščina lastnikov se praviloma zbere vsaka štiri leta, ko večina prisotnih izbere takšno upravo (vlado RS), ki jim zagotovi kratkoročno iztiskanje koristi iz Slovenija, d. d. (tudi na račun zadolževanja v breme otrok, vnukov, pravnukov …). Vse to pa se dogaja v imenu nacionalnega interesa, socialne države in nedotakljivih pravic.

Zmagovalci in poraženci boja za državni denar

Svoje pomanjkanje optimizma za vzdržno delovanje poslovnega modela Slovenije, d. d., lahko ponazorim z nekaj ključnimi podatki Biltena javnih financ in statističnega urada:

• Delež odhodkov konsolidiranega javnega sektorja je v 2009 poskočil s 40,7 odstotka BDP na 45 odstotkov BDP (zaradi padca BDP in zaradi dodatne 0,9 milijarde evrov odhodkov).

• Rast običajnih izdatkov države in izjemnih transferjev (banke, izbrisani …) je bila skoraj v celoti financirana z novimi dolgovi, kar je od leta 2009 povzročilo za 17,97 milijarde evrov neto zadolžitve oz. dodalo 51,8 odstotne točke dodatne zadolžitve javnega sektorja v BDP. To nas je privedlo do skupne zadolžitve države na ravni 81 odstotkov BDP (do konca 2014) oz. 84 odstotkov BDP do konca 2015.

• Od leta 2014 za domače in tuje obresti porabimo celo milijardo evrov (tri odstotke BDP) oz. trikrat več kot leta 2007.

• V boju za državno pogačo so gotovo zmagali bankirji, ki so v dobrih časih privatizirali dobičke, rezultate svojih zmot pa "socializirali" v višini najmanj 4,3 milijarde evrov (izjemni transfer).

• Zmagale so tudi pokojnine, ki so ves čas krize pridobivale delež v BDP. Delež leta 2014 je znašal 11,5 odstotka, 1,95 odstotne točke več kot leta 2007 oz. slabo milijardo evrov.

• Izbruh svetovne gospodarsko-finančne krize je očitno koristil tudi zaposlenim v javnem sektorju, saj so si v najhujših časih (2009) zagotovili dodatnih 635 milijonov evrov in s tem povečali svoj delež v BDP na 10,8 odstotka. Interventni zakon jih je pozneje sicer prisilil v prepolovitev izplena, ki ga očitno želijo zdaj nadoknaditi.

• Obseg prihodkov se ni bistveno zmanjšal dobaviteljem blaga in storitev, ki predstavljajo okoli šest odstotkov BDP.

• Okoli 12 milijonov evrov so izgubili prejemniki družinskih prejemkov.

• Največji poraženci krize so štipendisti, ki so po začetnem vzponu na 121 milijonov evrov leta 2011 leta 2014 dobili le še 47,5 milijona evrov oz. 60 odstotkov manj.

Če državna statistika drži, smo rekorderji v šprintu javnega zadolževanja. S tem smo praktično izkoristili vso zmogljivost zadolževanja Slovenije, d. d., od pridobljenih tujih virov pa smo za investicijske odhodke in investicijske transferje namenili le do 1,5 milijarde evrov letno (do 2014).

Navidezno varčevanje

Zaradi odsotnosti nujnih reform, kakršne poznamo iz uspešnejših evropskih pokriznih držav, lahko že govorimo o izgubljeni sedemletki, ki se bo najverjetneje spremenila v izgubljeno dekado.

Navedeno tveganje pa najbolje odseva slovenski prepad v rasti produktivnosti dela na spodnjem grafu. Iz podatkov OECD izhaja, da so predvsem manj razvite države (skupaj s Slovenijo – SVN) pridno povečevale produktivnost dela v obdobju 2001–2007. Veliko krizo pa sta najslabše izkoristili prav Grčija in Slovenija (obdobje 2007–2013).

To najbolje priča o relativnem poslabšanju naše konkurenčnosti in s tem tudi možnosti za odplačevanje nakopičenih dolgov.

Četrtina zaposlenih v "režiji"

Eden ključnih vzrokov za nizko rast produktivnosti celotnega gospodarstva je gotovo razbohotena država, ki povzroča nesorazmerno visoke režijske stroške (podobno velja tudi za nekatera državna podjetja, ki niso optimalno vodena).

Kljub informatizaciji pri opravljanju storitev, možnosti cenejšega "outsourcinga" in drugih možnosti za racionalizacije v poslovanju Slovenije, d. d., potrebujemo dobrih 25 odstotkov vsega aktivnega prebivalstva oz. skoraj 29 odstotkov vseh zaposlenih (SURS, 2015) v "režiji", kar pa si lahko privoščijo le bistveno bolj produktivne države (npr. Skandinavija).

Podatki torej kažejo, da se varčevanje v javnem sektorju še sploh ni začelo oz. da kvečjemu varčujemo smešne vsote na napačnih področjih. Okrevanje po veliki krizi komaj kaže prve poganjke, glavne interesne skupine javnega sektorja pa si že delijo pogačo, ki si je na trgu še nismo zaslužili.

Edina, ki so naredila domačo nalogo v času krize, so zasebna podjetja, ki so več čas inovirala, vlagala v večjo produktivnost in večjo dodano vrednost ter se na ta način razdolževala ali pa kopičila notranje rezerve za nov investicijski ciklus.

Raje za nižje davke kot javnemu sektorju

Vsem udeležencem pogajalskega cirkusa v javnem sektorju bi moralo biti jasno, da obstoječi javni prihodki temeljijo na relativno visokem DDV, ki najbolj bremeni gospodinjstva z nižjimi dohodki. Njegovo zmanjšanje pa bi lahko neposredno pomagalo vsem prebivalcem in s tem pripomoglo k večji gospodarski rasti.

Zelo strma dohodninska progresija ovira zaposlovanje sposobnejših ljudi oziroma spodbuja k sivi ekonomiji, zato je smiselno, da bi prve presežke zaradi večje gospodarske aktivnosti in morebitnih racionalizacij v javnih izdatkih najprej namenili financiranju nižjega DDV in razbremenitvi stroškov dela, da bi pomagali zaposlovanju.

Prioritetno velja obravnavati tudi zmanjšanje obrestnih izdatkov, ki nam vzamejo tri odstotke BDP, z normalizacijo finančnih trgov pa se bodo izdatki za obresti še povečali. S privatizacijo bi lahko tudi nekaj let počakali, da se povrne optimizem na kapitalske trge.

Medgeneracijski moralni hazard

Kaj torej potrebujemo za dolgoročno vzdržen plačni sistem v javnem sektorju? Pravi odgovor bi bila verjetno trojka, ki bi vsaj začasno presekala začaran krog moralnega hazarda med javnim in zasebnim sektorjem ter še posebej težaven medgeneracijski moralni hazard, ki ga ščitijo pridobljene pravice.

Vzdržen plačni sistem v javnem sektorju ni mogoč brez vzpostavitve popolnoma novega koncepta uravnoteženih javnih financ.

Rešitev se verjetno skriva v fantazijskem svetu, kjer "zrelo in odgovorno volilno telo" izbere ekspertno vlado s programom za:

• zmanjšanje javnega sektorja (racionalizacija, outsourcing, privatizacija, informatizacija, zasebno-javno partnerstvo);

• uvedbo sistema vodenja, ki uvaja notranje podjetništvo v javni sektor in omogoča stimulativno nagrajevanje, skladno s finančnimi možnostmi;

• učinkovito povečanje inovativnosti in s tem konkurenčnosti domačega gospodarstva ter šolskega in zdravstvenega sistema;

• vzdržno pokojninsko blagajno;

• vzpostavitev prijaznega okolja za tuj kapital (FDI) ter zaposlovanje domačih in tujih strokovnjakov.

Vlada ima očitno zahtevno nalogo, da zagotovi trajno preživetje velike "slovenske družine", ki jo preživlja zasebni sektor (podjetniki in zaposleni), izpostavljen pritiskom mednarodne konkurence.

Finančne in motivacijske temelje mu vztrajno spodkopavata najstniško obnašanje sindikatov javnega sektorja ter moralno-pravno izsiljevanje upravičencev do rent.

Indijanska modrost

Ker ne pričakujem, da bi moje ponavljanje znanih dejstev karkoli spremenilo, bi želel vsem interesnim skupinam v procesu pogajanj o plačah v javnem sektorju kvečjemu predstaviti indijanski pregovor: "Dežele nismo podedovali od naših prednikov, ampak smo si jo izposodili od svojih otrok."

Zato se zamislimo, ali si res želimo, da si nas otroci zapomnijo po tem, da smo vzeli hipoteko na njihovo prihodnost zaradi financiranja svojih nevzdržnih privilegijev in jim tako zapustili 15.700 evrov dolga (z naraščajočim trendom) že ob njihovem rojstvu. Še dobro, da se lahko takšni dediščini odpovedo in emigrirajo.

Ne spreglejte