Slaviša Stojanović stopil v velike čevlje

Matjaž Kek je selektor, ki ga bodo navijači zagotovo ohranili v dobrem spominu. Čeprav ni bilo malo takšnih, ki so ga kritizirali, ga je v zadnjih dneh večina navijačev podpirala. Več je bilo takšnih, ki so si želeli, da bi Mariborčan ostal na selektorski klopi, kot tistih, ki so stremeli k spremembi. Da je tako, je v veliki meri zagotovo poskrbela tudi zmaga na zadnji kvalifikacijski tekmi proti Srbiji, ki ni imela tekmovalnega pomena, a je za izhodišče pred naslednjimi tekmami in selektorjevo podobo v javnosti pomenila veliko. K priljubljenosti je zagotovo pripomoglo tudi obnašanje selektorja do medijev, navijačev in ne nazadnje tudi nogometašev. Z gotovostjo lahko trdimo, da je bila Keku vloga selektorja pisana na kožo. Ko je bil v središču pozornosti, je pravzaprav celo užival, a bil dovolj pedanten in diplomatski, da se ni zapletal v raznorazne (potencialne) spore, katerih nevarnost vseskozi preži v reprezentanci in okoli nje. Dolgo časa se je ugodno izmikal vsem čerem in, tudi z raznoraznimi kompromisi, mirno plul naprej. Prav ti kompromisi so poskrbeli, da je v zadnjem času marsikaj šlo narobe. Želel je ugajati nogometašem in navijačem, a ni šlo več naprej. Bil je premalo odločen pri nekaterih rešitvah in voz se je ustavil. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi še naprej ostal selektor. Bi bilo bolje ali še slabše? Bi pogumno potegnil nekatere poteze, ki so skorajda nujne, ali ne? S svojega položaja je šel mirno, bojda tudi prostovoljno, a jasno je, da vse ni bilo tako diplomatsko, kot je bilo predstavljeno v javnosti. Ne glede na vse, Kek si za vse, kar mu je skupaj s svojimi pomočniki, zasluži veliko zahvalo. Slovenijo je popeljal na svetovno prvenstvo, Slovenija je, ko ji je šlo, pod njegovim vodstvom igrala moderno in učinkovito. Igra, ki jo je reprezentanca pokazala v kvalifikacijah za SP 2010 in na zaključnem turnirju, je najboljša v njeni zgodovini. Sicer pa bo Kek, o tem smo skoraj prepričani, v prihodnosti prej ali slej skorajda zagotovo spet sedel na selektorski stolček Slovenije.

Kako se bo znašel?

Nasledil ga je Slaviša Stojanović. Trener, čigar ime okoli reprezentance kroži že nekaj let. Nič presenetljivega ni, da je priložnost dočakal Ljubljančan, ki je pred leti z Domžalami kraljeval v slovenskem nogometnem prostoru. Stojanović je bil skorajda edini resni kandidat in si je priložnost prav gotovo zaslužil. Zdi se, da se je predsednik Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin za menjavo odločil tudi zato, da se v delu članske reprezentance, ki je v vseh pogledih gonilna sila slovenskega nogometa, vidi njegov podpis. Pred novega selektorja je hitro postavil visok cilj. Uvrstitev na prihodnje svetovno prvenstvo. Stojanović je dober trener, to je jasno. A kljub temu neznanka. Zanimivo bo videti, kako se bo znašel ob pritiskih z vseh strani, ki jih s seboj prinaša selektorska vloga. Njegov predhodnik mu je postavil visoke standarde, zato mu ne bo lahko. Toliko težje bo novemu selektorju tudi zaradi podpore v javnosti, ki jo je imel prejšnji selektor. Ob prvem neuspehu bo zato še toliko bolj na udaru in zanimivo bo videti, kako se bo takrat znašel. Njegova prednost je, da dobro pozna kar nekaj zdajšnjih reprezentantov, s katerimi je delal v letih, ko so si utirali pot v člansko konkurenco. Kar nekaj je takšnih, prvi v vrsti in tudi najbolj pomemben je vratar Samir Handanovič, s katerim sta sodelovala na začetku njegove bleščeče vratarske poti. Trenutno najboljši slovenski nogometaš utegne biti ključni človek za prihodnost reprezentančnega nogometa. Na in predvsem zunaj nogometnega igrišča. Zanimivo bo tudi videti, kaj se bo zgodilo s starejšim klanom reprezentantov, ki ga vodita Robert Koren in Milivoje Novaković. Od tega je v veliki meri odvisno, kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti. Za njiju velja podobno kot za Keka. Bilo bi presenečenje, če bi nadaljevala reprezentančno pot. Za vse, kar sta podarila reprezentanci, pa si zaslužita velik poklon.

Obetajo se nekatere spremembe

Stojanović je takoj po imenovanju napovedal, da veliko sprememb v reprezentanco ne bo vnesel. Nekaj jih zagotovo bo. Ob omenjenih nogometaših gre pričakovati še kakšno slovo od reprezentančnega dresa. Stojanovićeva glavna naloga bo, kako v prvo ekipo čim bolje umestiti dva glavna nogometaša za prihodnost slovenskega nogometa – golgeterja Tim Matavža in virtuoza na igrišču Josipa Iličića. Ob tem gre zagotovo pričakovati, da bo počasi reprezentanci priključil tudi nekatere mlajše nogometaše, ki obetajo veliko. Seznam je dolg. Dejan Lazarević, Kevin Kampl, Rene Krhin, Boban Jović, Haris Vučkić … Vse to so nogometaši, ki naj bi v prihodnosti nosili glavno breme slovenskega reprezentančnega nogometa. Potenciala je veliko, a z njim bo treba delati pravilno in previdno. Za prihodnost se ne gre bati. Slovenski reprezentančni nogomet bo navijačem prinesel še veliko veselja. A hkrati se je treba zavedati, da Slovenija nikoli ne bo nogometna velesila, zato od nogometašev ne moremo zahtevati, da se uvrstijo na vsako veliko tekmovanje. Treba je biti realen in zmeren. Tako v optimizmu kot tudi pesimizmu. Upajmo, da bo novemu selektorju to uspevalo. Pot, ki ga čaka, zagotovo ne bo lahka. Srečno, Slaviša Stojanović.