Eden najbolj trdoživih mentalnih sedimentov nekdanjega komunističnega sistema, kar jih najdemo na Slovenskem, je sumničav odnos do zasebništva.
Če smo se na to, da naj bo gospodarstvo v (pretežno) zasebnih rokah, še nekako navadili – kljub raznoraznim strokovnim avtoritetam, ki še danes vneto razlagajo, da ni z državnim lastništvom podjetij nič narobe –, pa to za preostala področja nikakor ne velja. Še posebej ne za tista, katerih dejavnost je namenjena ustvarjanju dobrin, ki so v javnem interesu, kot sta denimo izobraževanje in zdravstvo. Tu je tako rekoč samoumevno, da je država tista, ki je zanje zadolžena. Ni dovolj, da le nastopa v vlogi regulatorja, ki postavlja "pravila igre", ampak mora biti sama ponudnik tozadevnih storitev. Javne ustanove, ki se ukvarjajo s šolanjem otrok ali zdravljenjem pacientov, naj bi bile skorajda "po naravi stvari" boljše od tistih, ki so v zasebni lasti. Tisti, ki delujejo na javnih ustanovah, naj bi si namreč prizadevali za dobrobit skupnosti, medtem ko naj bi "grdi" zasebniki gledali zgolj na lastne koristi.
Predsodki zoper "zasebnike" so še posebej izraziti na visokošolskem področju. Tisti, ki takšne trditve širijo – in ti običajno prihajajo ravno iz javnih ustanov –, zanje praviloma ne ponujajo nikakršnih argumentov. Kljub temu imajo v javnosti zelo veliko težo. "Cirkus" nastane predvsem takrat, ko se za delovanje zasebnih zavodov nameni kaj javnega denarja. Denimo v obliki koncesij za izvajanje študijskih programov. Ker naj bi šlo pri tem za "polnjenje žepov" njihovih ustanoviteljev – to je zadnjič v pristni populistični maniri razlagal celo sam resorni minister.
V resnici gre v teh primerih za opravljanje javne službe, kakor to velja za javne ustanove. Koncesioniranje programov omogoča brezplačni študij predvsem študentom izven velikih središč, ki tako lahko ostanejo v svojem domačem kraju, s čimer si prihranijo dobršen del stroškov. Na ta način nedvomno prispeva k večji dostopnosti visokošolske izobrazbe.
Pogrom zoper "moteče elemente"
Kljub temu da gre za programe zasebnih visokošolskih zavodov zgolj kakšen odstotek javnih sredstev, namenjenih temu področju, jih velike državne univerze – predvsem ljubljanska – vidijo kot precejšnjo grožnjo. Tako so bili le-ti zadnja leta prikazovani kot "grešni kozli", krivi malodane za vse težave, ki tarejo slovensko akademsko sfero. Od tod stalne težnje po tem, da se jih "nevtralizira".
Sedanja vlada se je očitno namenila tem težnjam ustreči. Predlog novega zakona o visokem šolstvu, o katerem te dni poteka javna razprava, predstavlja v svoji intenci nič drugega kot poskus "eliminacije" samostojnih visokošolskih ustanov. Tako na široko odpira vrata za odvzem že pridobljenih koncesij – in to brez kakršnihkoli kriterijev, zgolj pa podlagi arbitrarne (se pravi politične) odločitve ministra. Še več, s postavljanjem povsem neživljenjskih pogojev jim namerava praktično onemogočiti njihovo delovanje. Od njih se denimo zahteva, da imajo polno zaposlenih najmanj trideset visokošolskih učiteljev. Tega pogoja večina od njih ne more izpolniti, ker preprosto nima dovolj študijskih kapacitet za to (se pravi dovolj pedagoških ur za tolikšno število predavateljev).
Takšne zahteve pomenijo grobo kršitev načela akademske avtonomije. Seveda ima država dolžnost, da zagotavlja standarde kakovosti (tudi) na tem področju. Vendar ne, da se na tak "centralno-planski" način vmešava v notranjo organizacijo in delovanje visokošolskih ustanov – sploh ne tistih, ki se ne financirajo iz javnega denarja.
Pri tem zakonu gre tudi za očiten poskus omejevanja konkurence na področju visokošolskega izobraževanja. Predlog je namreč izrazito pisan na kožo velikim javnim univerzam, še posebej ljubljanski, ki imajo veliko število zaposlenih in jih zato takšne zahteve ne bodo prizadele. Si predstavljate, da bi se denimo nacionalna radiotelevizija želela znebiti svoje konkurence in bi "zlobirala" zakon, po katerem bi vsaka zasebna televizija morala imeti najmanj sto zaposlenih novinarjev? V tem primeru bi morali vsi "zasebniki" zapreti svoja vrata in "nacionalka" bi (spet) imela monopol. To, kar se sedaj dogaja v visokem šolstvu, je v svojem bistvu nekaj zelo podobnega. Gre za očiten primer instrumentalizacije institucij države z namenom varovanja privilegijev dominantnih univerzitetnih struktur.
Kdo bo najbolj oškodovan?
Marsikdo bo verjetno ob morebitnem sprejetju omenjenega zakona privoščljivo pritrdil, češ da jih bodo "lakomni" zasebniki končno dobili po prstih. Vendar bodo v tem primeru najkrajši konec potegnili študentje. Potem ko bodo osrednje državne univerze spet prišle do monopola, bodo lahko mirno načele zaračunavati šolnine – tudi za redni študij (predlog zakona namreč to dopušča). In ker ne bo več konkurence, mnogi potencialni študenti ne bodo imeli druge izbire, kakor da jih plačajo. Številni – tisti iz materialno slabše stoječih družin – pa tega ne bodo zmogli. To pomeni, da bodo prikrajšani za izobrazbo, kar bo prispevalo k njihovi socialni izključenosti. Toliko o spoštovanju načel socialne države, na katero se vladajoči tako radi sklicujejo!