Petek, 6. 5. 2022, 22.14
2 leti, 7 mesecev
Miha Mazzini: Zakaj tako sovražimo Ameriko?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,70
57
Omenil sem že veliki pregled menja uporabnikov Facebooka, ki sem ga nehote izvedel ravno v trenutku, ko se je začel napad na Ukrajino in je covid nenadoma nehal biti zanimiv.
Tisti, ki so prej pisali in delili objave o cepljenju, so po nekaj dneh zmedenega molka skoraj v paketu preklopili na boj za Putina (preberite). Na prvi pogled ni povezave in ne logike, dokler ne preberemo, kdo je kriv za oboje, za cepljenje in ruski napad: Amerika (včasih tudi maskirana v Nato ali v konkretne osebe, kot so Soros, Bill Gates itd).
Amerika je tista, ki nas hoče dehumanizirati, počipirati, cepiti, iztrebiti, depopulacionirati itd. itd.
Amerika je kriva, ker ogroža Rusijo.
Amerika je kriva za vse.
Po pregledu objav bi lahko sklepal, da smo v vojni z Ameriko. Kako jo sovražimo!
Porečete, pa kaj pomeni pregled objav naključno izbranih tisoč uporabnikov Facebooka – Mazzini posplošuje!
Poglejmo torej obsežnejše raziskave.
Recimo poročilo iz leta 2014 o devetih državah, kjer Ameriko najbolj sovražijo. Prvi je seveda sesuti Irak, sledi živo zazidana Gaza, pa samostojna Slovenija … (vir) Ups, Slovenija? Da, s kar 57 odstotki prebivalstva.
Kar pomeni, da smo bolj protiameriški od Rusov! V raziskavi znanega centra Levada lani novembra 42 odstotkov Rusov ni maralo ZDA, kar se je po vojni z Ukrajino povečalo na 53 odstotkov (vir). Še vedno torej niso dosegli Slovenije, kljub vsej Putinovi propagandi.
Karkoli se zgodi v Sloveniji, v ozadju tiči Amerika. Tudi glede vremena – spomnite se leta 2014 in žleda, ki je prekril državo. Zakrivili so ga Američani s svojimi kemičnimi izpusti in sistemi HAARP (preberite kolumno in poglejte podatke).
Zakaj?
Melanija
Ko je Melanija postala prva dama Amerike, sem izvedel množično raziskavo objav na Facebooku, in Slovenija je padla v evforijo – češ, zdaj nam bo pa Melanija "zrihtala" to in ono, cedila se bosta med in mleko. Resno.
Takratno navdušenje, ugibanje, koga bo povabila in kaj vse bo za nas "rihtala" po tem, ko ni povabila nikogar in "zrihtala" ničesar ter Slovenijo popolnoma ignorirala, zveni naivno in vam je nerodno in ste pozabili vse skupaj. A bil sem tam in opazoval sem na stotine ljudi, kako sanjarijo o tem, kaj vse bo Amerika za nas naredila.
Paradoksalno: narod, ki ima sebe za najbolj pridnega na svetu, sanjari o tem, kako bodo namesto njega delali Američani.
A kako je lahko vstalo tako prepričanje? Zakaj bi velesila morala nekaj delati za mini državo, kot je naša?
Tako idejo lahko porodi le občutek, da nam Amerika nekaj dolguje.
A kaj?
Dolgo nisem vedel odgovora. Čeprav so vsi zapisani v country pesmih.
Nikoli ti nisem obljubljala vrtnic ...
… je naslov ene izmed njih. Zakaj imamo občutek, da nam je Amerika nekaj obljubljala?
S tem, kakšno Slovenijo smo si naredili v 30 letih samostojnosti, je nezadovoljnih skoraj 62 odstotkov prebivalstva (vir).
Torej moramo zadeve urediti sami in na domačem terenu?
Nikakor – okrivili bomo Ameriko. Oni bi morali delati namesto nas.
Saj so nam s svojo propagando obljubljali potrošniški raj! Mar ni zaradi nje padla železna zavesa in se je zrušil komunizem/socializem?
In tu ležijo korenine našega sovraštva do Amerike: slikali smo si raj, ki nas čaka, dobili pa smo pač to, kar imajo zahodne države že nekaj časa (v tranzicijskih državah seveda z več primesmi pajdaškega kapitalizma in naše-vašega razsula).
Mogoče ne bomo druga Švica, bomo pa prvi supermarket
Od vseh nekdanjih socialistično/komunističnih držav smo Slovenci najbolj zagrizli v potrošništvo, kar sklepam iz podatka o tem, da smo po kvadraturi trgovskih središč že prvi v EU, in opazovanj, po katerih trgovine ne propadajo, marveč vsaka nova izzove množično navdušenje. Ko so nedavno (leta 2022!) odprli veleblagovnico na ljubljanskem Rudniku, so družbena omrežja preplavile fotografije nakupovalcev, za cele ure ujetih v pločevinasti gneči parkirne hiše, in vsak med njimi je zapisal, da se je tam pač znašel po naključju. Kar pomeni, da se svoje zasvojenosti s potrošništvom ne zavedamo oziroma si je nočemo priznati. Nam je pa zaradi nje nerodno, kar ni slabo.
V začetku leta 2020 so točno pred mojim delovnim oknom odprli enega tistih brezimnih predmestnih supermarketov in ker jih je po deželi na stotine, nisem pričakoval kaj posebnega.
O, kako sem se motil!
Zabeležil sem naslednje:
Najprej so napolnili parkirišče, potem podzemno garažo. Zabasali so se pri dovozu in se prelili na pločnike, nato na polje na najbližji strani, pa kmalu tudi tisto, bolj oddaljeno. Gume so razrile prst in motorji so zarjoveli, ko so porivali avte čez robnike. Napolnili so vmesno cesto in pripeljala se je policija, da jih je pregnala vsaj toliko, da se je lokalni avtobus lahko vzdihovaje rešil in odpeljal dalje. Varnostnikov je mrgolelo, mahali in reševali so prometne zamaške, večinoma neuspešno, nekdo je začel prodajati klobase in zadonela je harmonika. Trgovska veriga Lidl je tako 20. februarja 2020 odprla svojo 60. poslovalnico v Sloveniji.
Dogajanje sem opazoval skozi okno. Kadarkoli sem dvignil pogled od dela, se je pločevina širila kot plesen na pospešenem posnetku. Prešinilo me je, da sem v časovnem stroju: je to začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko tuje podjetje odpira prvo trgovino, napolnjeno in urejeno po zahodnih standardih in ljudstvo plane na potrošništvo s človeškim obrazom? Ne, to je leto 2020, torej tri desetletja pozneje – in prizori so še vedno isti. Osemdeset Hofrov, šestdeset Lidlov, nešteto vseh drugih, velikanska trgovska središča, največja kvadratura trgovskih središč na prebivalca v Evropski uniji – ljudje pa še vedno pridrvijo in hodijo drug po drugem. Pri nas češke sanje še vedno trajajo.
Potrošniško gledano se je čas ustavil. Naša želja se ni zmanjšala.
Amerika je polna propadlih veleblagovnic, videvam jih tudi po Evropi, nedavno sem hodil po precej zapuščenem središču blizu Zagreba, pri nas pa ni recesije, ni preobjedenosti, ni naveličanosti, dajte nam še!
Pogledal sem na Lidlovo spletno stran, s čim so privabili vse te ljudi, in odgovor je enostaven: niso se ravno potrudili. Odprtje je komaj omenjeno na eni od podstrani.
Vzel sem pot pod noge in se odpravil na antropološko terensko delo. Plakat je obljubljal desetodstotni popust na blagajni in otroci so dobili balonček na paličici, ki ga bodo ribiči prej ali slej potegnili iz kake ribe.
Vrsta v trgovino se je začela zunaj. Res, zunaj. Prislonil sem obraz k zatemnjenem steklu in ugotovil, da mogoče ni tako zelo zatemnjeno, kot je trgovina polna. Police sem komaj videl med nagnetenimi telesi.
Obhod parkirišča, pločnikov in travnikov je pokazal, da so se kupci pripeljali z avti od ničnega do višjega srednjega razreda, tja do okoli 30, 40 tisočakov vrednosti. Prav tako je bila enakomerna porazdelitev pri starosti vozil: od pogojno živih do bleščeče novih.
Torej obiskovalci niso bili sami reveži. Da človek z avtom za 40 tisoč čaka v vrsti, se gnete in zapravi nekaj ur, da dobi nekaj evrov popusta, pomeni, da pri nas ne velja formula čas = denar.
Glede na to, da je glavni udar obiskovalcev prišel dopoldne, sem predvideval, da bodo v glavnem le upokojenci. Motil sem se. Ljudje vseh starosti, razporejeni precej enakomerno. Najbolj delovni narod™ na svetu torej lahko cele ure preživi v gneči sredi delovnika.
Malo sem poklepetal z gospodom, ki je v enega dražjih avtov spravljal kotno brusilko (vrednost brez popusta 29,99 evra) in bil silno zadovoljen z nakupom, čeprav poten, da je kapljalo z njega, in se je bal, da se bo prehladil (mogoče se je res in je naslednji teden preležal, a v postelji je lahko k sebi stiskal kotno brusilko in jo božal).
Največ kupcev pa je pod roko nosilo plastično WC-desko (vrednost brez popusta 9,99 evra) in še popoldne sem jih videval po vsej četrti. Starejše ženske so se ustavljale in primerjale svoje WC-deske in se celo bahale, katera jih ima več. Ne morem soditi, a ena tistih precej neizrazitih gospa, ki jim pravimo sive miške, je nesla kar tri in čisto zares sem videl možakarja na berglah, ki ni mogel drugače, kot da si jo je obesil okoli vratu.
Nelagodje potrošništva
Ko pišem tole kolumno, zaprem oči in vidim njihove obraze. Napeti, živčni, siti vsega, revoltirani, celo paranoidni, češ, kaj pa če WC-desk ravno zdaj zmanjka, mar ni tisti pred mano dobil kaj več od mene? V celem dnevu nisem videl niti enega zadovoljnega nasmeha. Množica jih je posrkala in menim, da si jih je naslednji dan dosti doma ogledovalo tiste WC-deske in se spraševalo, kaj jim je tega treba bilo?
Šele zvečer, ko sem se vračal domov, sem v bifeju, ki je podoben hišici v preriji, že od daleč pred vrati zagledal prislonjene WC-deske (tam, kjer bi kavboji privezali konje) in ko sem se približal, zagledal starejše in že krepko opite dame, ki so odložile svoje nakupe pred vrati in se poveselile s kozarčkom.
Strmel sem vanje in se začel smehljati.
Končno, po celem dnevu, sem gledal zadovoljne ljudi.
A prej so morali zavreči svoje nakupe in se posvetiti druženju. Smo pač družabna in ne nakupovalna bitja.
Zahodni svet
Silno dobro so prodajane knjige, ki vam v bistvu povedo, da ste Bog – vse zmorete sami, le zaželite si in vse se uresniči. Louise L. Hay je tako v Sloveniji najbolj prodajana že desetletja (kolumna).
A če tem neumnostim nasedete in dejansko zdrsnete v skrajni individualizem in egoizem, pri čemer pa niste klinični psihopat, višate občutke nesreče.
In zahodni svet je narejen, da služi od nesreče. Nesreča je temelj potrošništva. Mar res mislite, da bo zadovoljen človek s smiselnimi in ljubečimi odnosi ure in ure čakal v vrsti, da se bo lahko z nekim nesrečnikom grabil za WC-desko ali kotno brusilko, ki je itak ne potrebuje?
Spotoma, kako lahko pisateljska kariera ujame menjajočega se duha časa: moj prvi roman, Drobtinice (1987), se je ukvarjal s pomanjkanjem predmetov. Roman Funny (2019) pa se že ukvarja s praznino, ki jo povzroči preobilica predmetov. Roman Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje (2022) pa z nesrečo, ki jo povzroči slepo sledenje potrošniški ideologiji.
Občasno me povabijo in izvedem predavanje, ki ima dolg naslov: Zakaj se tako slabo počutimo in kaj lahko glede tega ukrenemo?. V njem analiziram delo in odnose, kot veljajo v sodobnem zahodnem svetu, in zakaj so tako strupeni. Tule je prostor in čas le za najbolj kratek povzetek:
- Sistem je strupen sam po sebi in od svojega strupa živi in služi. Primerov je nešteto na vseh področjih življenja in dela.
- Kot ribe ne opazijo vode, tako mi ne opazimo sistema. Njegove strupenosti se ne zavedamo, viša pa nam nelagodje, ki se nazadnje spremeni v pritisk, ki se strokovno imenuje prosto lebdeča tesnoba.
- Človek mora že izjemno poznati samega sebe in biti v odličnem stiku s seboj, da prosto lebdečo tesnobo sistema prepozna – večina ljudi ne prenese nekakšnega prostega lebdenja, najti mora konkretnega krivca za svoje slabo počutje!
- Krivca tudi najde: lahko mu manjka neki predmet (po novem avtu bo vse bolje …), lahko je kriv konkreten človek (partner, sosed, sodelavec, Gates, Soros …), lahko skupina ljudi (imigranti, levi, desni, Judje …), če pa hočemo najširšega mogočega krivca, pa: prekleta dežela, od katere smo sistem prevzeli, prekleta Amerika!
Pri čemer seveda spregledamo, da nam ni treba slepo posnemati. Ni nam treba biti v pasivni poziciji, marveč lahko z aktivnim državljanstvom stvari spremenimo. Vsak od nas lahko izbira med ustvarjalnostjo ali uničevanjem in takoj, ko začnete govoriti, da bo vse dobro, če se znebite tega ali onega, teh ali onih, ste izbrali uničevanje.
57