Petek, 18. 2. 2022, 22.18
2 leti, 9 mesecev
Miha Mazzini: Trideset let izbrisa, trideset let sramote
Nastop Roka Snežiča pred preiskovalno komisijo (vir) je bil točno tak, kot si ga lahko privošči človek s prijatelji na vplivnih mestih (vir). Sledila je internetna debata, v kateri so ga "naši" obsojali in "vaši" branili, češ, saj imajo "levaki" tudi človeka podobno arogantnega nastopa, in to je Jankovićev sin. Začelo me je zanimati, saj se mi je zdelo povsem nemogoče, da bi nekdo ti dve osebi meril z levo-desnimi vatli. Oba spadata v čisto druge predale. A katere?
Pravzaprav je celotna politična debata o levici in desnici v Sloveniji povsem zgrešena, vsaj po klasični politični delitvi (preberite odlično knjigo Jonathana Haidta Pravičniški um).
Tretji rajh
Spomnil sem se zgodovinarja Richarda Evansa, avtorja verjetno najpodrobnejše knjige o tretjem rajhu, ki pravi, da v tedanji Nemčiji ni šlo za boj med levico in desnico, temveč za neki drugi boj, ki v vsaki družbi neprestano poteka. Državljani s svojimi dejanji in glasovanji izbirajo med dvema smerema razvoja družbe:
1. Normativna – torej smer reda, zakona, pravil, tradicije. Skratka, pravna država.
2. Boj za privilegije. Torej stanje, v katerem je privilegiranim vse dovoljeno in svet razpade na vaše in naše. Nazadnje se lahko stopnjuje do tega, da vaši postanejo podljudje in jih lahko naši kar iztrebijo.
No, v Nemčiji po prvi svetovni vojni so ljudje zavrnili normativno državo in izbrali državo privilegiranih, ki so si enkrat na oblasti seveda spisali primerne zakone, da so ostali nedotakljivi.
Umor otrok
Zanimivo, da smo ravno Slovenci prvi izkusili, kaj to pomeni. "Na primer 19. marca 1921, ko so italijanski fašisti z vlaka streljali na slovenske otroke, ki so se igrali ob progi, in ubili dva, dva napravili trajna invalida, tri pa ranili. Policija ni našla razloga, da bi aretirala storilce, in pravni sistem ne, da bi jim sodil in jih obsodil. Iz tega zgleda se je Evropa prvič naučila, da lahko nekaznovano pobijaš tiste, ki jih imaš za nižjo raso, če si le oblečen v črno srajco." Mussolini je pohvalil, da se tam dogaja "mojstrovina fašizma", in tudi Hitler je nedvomno opazoval in se učil.
Zanimivo, kako so dve desetletji pozneje taistim ljudem slovenski predstavniki pošiljali hvaležna pisma ob okupaciji in se postavljali pod njihovo zaščito.
Malo teorije
Razmišljal sem o Evansovi tezi in prišel do naslednjih sklepov:
1. Demokracija je mogoča le v normativnih, torej pravnih državah.
2. Šele ko zakoni enako veljajo za vse, potem se lahko začnemo politično deliti na leve in desne. Prej je edina mogoča delitev le na vaše in naše.
3. Svobodni trg in tekmovanje gospodarstvenikov lahko poteka le v pravni državi. Če je ni, potem dobimo pajdaški kapitalizem naših in vaših.
4. Švica je najvišji zgled normativne države in zanimivo je, da kljub bogastvu ali pripadnosti stari ugledni družini še vedno takoj plačate kazen za en kilometer prehitre vožnje. In tudi v zapor greste, če kršite zakon. Sojenje nekako ne zastara.
5. Sistem privilegijev je za prebivalstvo večji motiv kot pravna država, kajti obljublja lažji učinek in hitrejše rezultate. Ni se vam treba ne učiti in ne kaj znati, zadostuje članstvo v pravi stranki oziroma prijateljevanje s pravimi osebami. Zato so demokracije zelo občutljive, saj je populistični klic naših in vaših močan in obljublja hitre donose. Tudi karierne. Spomnite se le na navodila Ivana Omana v časih prve vlade za kadrovanje na RTV: "Ni važno, da je pismen, samo da je naš" (vir). Skladno s tem navodilom RTV lahko objavi razpis, v katerem ne išče kvalifikacij, temveč zadostuje le zanimanje za novinarsko delo (preberite kolumno).
6. Več privilegijev je na voljo, številčnejša je množica, ki si reče, od teh imam pa vsaj nekaj osebnih koristi. Zato dodatki in boni, višanje določenih plač itd. itd. Več je teh koristi, dlje smo od normativne države.
V časih po osamosvojitvi smo neprestano poslušali, da postajamo nova Švica. Očitno je šlo za kamuflažno frazo, pravi cilj je bil nekje povsem drugje, v tem, kar imamo danes, v državi privilegirancev. A kako smo prišli do sem?
Izbris
Pred tremi desetletji, 26. februarja 1992, je oblast izbrisala 25.671 ljudi (1,3 odstotka populacije), tudi 5.360 otrok je bilo vmes, in jim odvzela vse, od pravice bivanja in dela do socialnega in zdravstvenega varstva … Kriterij je bil čuden, milo rečeno: če ste bili rojeni v eni od republik nekdanje Jugoslavije, ste se znašli na tnalu. Dostikrat sem slišal opravičevanje, da je šlo za državne sovražnike, peto kolono itd. Že kriterij izbora priča, da je tak razlog neumnost. Prav tako bi lahko izbrali lastnike rdečih avtov, češ, barva partije.
Govoril sem z žensko, ki je slišala, da je porodnišnica na hrvaški strani meje boljša od slovenske, in mož jo je odpeljal tja rodit. Jugoslavija je razpadla, Slovenija se je osamosvojila, sin je rasel in prišel je dan, ko so ga hoteli vpisati v srednjo šolo. Tam so gospe povedali, da njen otrok ne obstaja. Vsa ta leta skrbi za nelegalnega imigranta.
Kot je zgodba bizarna, je povzročila veliko gorja. In obstajajo še mnoge hujše, zbrane v knjigah in dokumentarnih filmih s pričevanji in življenjskimi zgodbami. O ljudeh, ki so šli kupit božične okraske, pa jih je ustavil policist in so jih domov spustili le za nekaj minut, preden so jih deportirali. O tem, da pač ne smete klicati policije, če ne obstajate. Obstaja vsaj eno pričevanje posiljene ženske in nekaj pričevanj tistih, ki so jim vlomili v stanovanje in zamenjali ključavnico ter jih pustili na cesti.
Strahotne zgodbe.
Na voljo so vam v lokalni knjižnici, dober kronološki povzetek in nekaj primerov pa na slovenski Wikipediji (tule).
Nadaljevanje izbrisa
Izbris ni bil stvar enega dneva, temveč je postal proces, ki teče že desetletja.
Ko sem zbiral material za roman in film, me je najbolj šokiralo, da je Peterletova desna vlada, ki je februarja 1992 zakrivila izbris, kmalu padla – in že maja so na oblast prišli levičarji, vlada Janeza Drnovška, ki pa izbrisa ni ustavila. Drnovšek je izjavil nekaj o tem, da moramo gledati proti Evropi, da nas Balkan ne zanima, in je mogoče zato, ko je postal predsednik, pisal tako poduhovljene in lepe knjige o ljubezni in sobivanju, izbrisanih pa ni omenil, kaj šele da bi se jim opravičil (enako velja za vse slovenske predsednike, vključno s Kučanom in Pahorjem). Od tu izhaja znana fraza, da so vsi politiki isti, in v tem primeru ji res ne morem oporekati. Tako so se menjale vlade in vsaka je nadaljevala izbris. Iz kronologije vidimo, da je ustavno sodišče leta 1999 jasno ugotovilo, da je bil izbris nezakonit. Niso ga upoštevali. Leta 2003 je sledila sodniška ugotovitev, da je izbris v neskladju z ustavo.
Nič se ne zgodi.
Kaj je večji dokaz od tega, da država ni pravna, če privilegiranim ni treba upoštevati niti odločb ustavnega sodišča?
Sramota se je širila kot plesen po hiši. Leta 2004 je oblast razpisala referendum o tem, ali naj vrne pravice izbrisanim. Ljudstvo je bilo skorajda enotno: 94,68 odstotka ljudi glasuje proti.
Če ne prej, je bil to dan, ko smo dobili Slovenijo, kot jo hočemo in jo imamo.
Kar se Janezek nauči, to Janez zna
Če se lahko tisti, ki je na oblasti, kar odloči, kdo so državni sovražniki, in jih izbriše brez sojenja, je vse mogoče. Čisto vse. Ne recite, da bi izbrisani morali sami vedeti, kakšen zakon se pripravlja. Če lahko predsednik vlade pošlje pismo vsem državljanom o cepljenju, bi ga o možnosti izbrisa lahko poslal tudi tistim 25.671.
Spomnim se pripovedi izbrisanega, ki je leta in leta hodil sodnika spraševat, kdaj bo odločil, ta pa mu je odgovarjal, da lahko zavlačuje v nedogled, nihče mu nič ne more. Vsakič, ko kaj zastara, naj vam bo jasno, na katerem primeru so se sodniki tega naučili.
Dobrodošli v deželo privilegijev, med naše in vaše!
Ni zaupanja v oblast
Predsednik vlade je izjavil: "Za nizko precepljenost je kriv nekdanji komunistični režim." Češ, komunisti so bili tako zelo vaši in naši, da oblasti niti danes nihče več ne verjame. Bili so, a tisto, kar je sledilo, je bilo še bolj vaše in naše.
Poglejmo podatke o zaupanju v oblast – v tranzicijskih državah je upadlo po koncu komunizma (vir)! Predvsem zato, ker so se razlike med vašimi in našimi povečale tudi materialno.
O tem, kako zelo smo država privilegirancev, dobro pričajo tudi protikoronske odločbe in pravila o distanci, maskah, restavracijah, ki so veljale za vse druge, razen za tiste, ki so jih sprejeli.
In potem se čudijo, da jim ljudstvo ne zaupa?
Umetnost
S težkim srcem sem se lotil te kolumne in je najraje ne bi pisal. A razen pobude Amnesty International (tule) je videti, da bo šla neslavna obletnica tiho mimo. Izbris je od samega začetka porinjen na obrobje, češ, nekaj marginalnega, zadeva neke "čistilke", kot je izjavil eden od naših vodilnih politikov.
Zato nočem molčati kljub muki ob pisanju o tem. Iz istih razlogov sem se lotil scenarija, pa potem pet let pozneje romana in še pet let pozneje filma, da o občasnih člankih ne govorim. Da bi zgodbo o izbrisanih postavil v sredino, v mainstream, kjer je debata šele mogoča.
"Desnica" me je seveda zmerjala, kar sem pričakoval, a nič manj glasna ni bila "levica", češ, moral bi narediti pamflet, art film, ekstremistično delo … Ne pa mainstreama filma. Kar samo kaže nedoumevanje tega, kar sem hotel. S filmom sem povsem zadovoljen in je točno tak, kot sem ga hotel. Bil je gledan, a prvega koraka, debate, ni povzročil. Verjetno sem pričakoval preveč. Optimist, pač.
V Sloveniji je klientelistična delitev na umetniškem področju še posebej močna, ker so sredstva pač zelo omejena in vsa prihajajo z državnega vira.
Ana Karenina
Eden od najboljših načinov, da se pogovoru o bistvenem izognete, je ta, da obrnete pozornost na čisto nekaj drugega, po možnosti nepomembnega.
Na roman Izbrisana sem dobil precej odzivov iz LGBT-krogov in vsi so se zgražali nad tem, kako lahko moški piše iz ženskega pogleda. Resno. Še zdaj, v recenzijah mojih novejših del, se ljudje tega kroga radi povrnejo k očitku in ga ne morejo pozabiti.
Dejstvo, ki lepo priča o tem, zakaj je levica po vsem zahodnem svetu izgubila stik z ljudmi in prepustila množice desnici.
Vse je za nekaj dobro
O tem še nisem pisal in, kot vem, še ni bilo opaženo: tam okoli izida mojega romana Izbrisana (2014) se je pojavilo nekaj drugih del, ki so se ukvarjala z izbrisanimi in so jih napisali avtorji, ki tako kot jaz niso bili izbrisani.
Recimo zgodba v eni od dveh osrednjih literarnih revij, v kateri glavnemu junaku zobar brez injekcije vrta po korenini zoba, na živo, a je junak bil izbrisan in je torej bolečin navajen. Saj veste, tudi izbris je bil za nekaj koristen, vse prej ali slej pride prav.
Bral sem tudi roman, v katerem izbrisana junakinja pobegne v tujino, kjer postane filmska zvezda. Kar se ji ne bi nikoli zgodilo, če slovenska država ne bi poskrbela za odlično odskočno desko za mednarodno kariero.
In tako dalje.
Ko le obnavljam te opravičevalne zgodbe, ki zvenijo kot poceni pamfleti uradne politike, čutim globok gnus.
Če je moje delo ustavilo poplavo, ki se je ravno začenjala, potem sem storil dovolj.
Odškodnine
Po intervjuju, ki sem ga dal za Süddeutsche Zeitung (tule), se je oglasil Nemec, ki živi v Sloveniji. Z dejstvi se je sicer strinjal, a je povedal, da je država že pripravila odškodnine in je zadeva torej urejena. Poslal je povezavo do članka z obetavnim naslovom: "Izbrisanim priznanih za 26,4 milijona evrov odškodnin" (vir).
Sliši se veliko, dokler ne uporabite kalkulatorja in znesek delite s številom izbrisanih. Da, za vsa ta leta muke in težav znese jurja po glavi.
A tudi če gre oseba v dolg in, kot vemo, neskončno zavlačujoči tek skozi sodne mline, lahko v najboljšem primeru "v upravnem postopku dobi 3.000 EUR, lahko potem v sodnem postopku dobi še največ 6.000 EUR" (vir).
Seveda imamo tudi rekorderja. Nekomu so prisodili 13.050 evrov za uničeno življenje.
Znesek je bil tako strahovito visok, da je država Slovenija zaprosila za odplačevanje na obroke za dobo petih let!
Kar ji je sodišče tudi omogočilo.
Če vam zgolj to zadnje dejstvo ne pojasni, v kakšni državi živimo, morate biti res eden od globoko naših-vaših.
Saj je vse povedal že Sveti Avguštin: "Kaj pa so države, ki se odrečejo pravici, če ne velikanske hudodelske združbe?"
134