Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Petek,
20. 5. 2022,
22.43

Osveženo pred

2 leti, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,35

107

Natisni članek

Miha Mazzini

Petek, 20. 5. 2022, 22.43

2 leti, 1 mesec

Miha Mazzini: Dovolj

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,35

107

Miha Mazzini | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Zadnji dve leti pisanja kolumn sta me vrnili v otroštvo. Kdor je bral moji knjigi Kralj ropotajočih duhov (2001) in Otroštvo (2015) ter pričakuje letošnjo knjigo Osebno (2022), ve, da bi lahko stavek zapisal tudi malce bolj neposredno: vrnil sem se v moro. Prva leta sem preživel zaprt s staro mamo, ki je povsod naokoli videvala duše, angele, hudičeve in božje poslance. Ker jih jaz nisem opazil, me je imela za prikrajšanega in me je pomilovala. Ovca, bi rekli danes. Tudi mami sem se zdel čuden: videl sem njenega ljubimca, za katerega je trdila, da ne obstaja. Skratka, stara mama je videla nekaj, česar jaz nisem. Istočasno sem videl nekaj, česar pa ni videla mama. Da bi si izboril sebe in se ohranil, sem se prijel resnice: treniranja opazovanja, preverjanja, poskusov, kako ugotoviti, kaj je res in kaj ne.

Korona

S pandemijo sem se bil prisiljen vrniti v bitko za resnico. Tokrat ne zato, ker bi bilo podatkov premalo, nasprotno! Kar pomeni, da sem moral za vsako kolumno pregledovati vedno več virov, jih po večkrat preverjati, in sem torej za vsak zapis porabil veliko preveč časa. Ker sem zaposlen na čisto drugem področju, sem si s tem seveda odžiral večerne ure, namenjene pisanju literature.

Tolažil sem se s tem, da opravljam družbeno koristno delo. Da tam nekje obstaja molčeča večina, ki jo prav tako zanima, kaj je res, in ne samo silno glasni fanatiki, ki polnijo družbena omrežja, po večini z nebulozami.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net. Miha Mazzini je uredništvu sporočil, da po več letih sodelovanja potrebuje odmor in da po tokratni nekaj časa kolumen za Siol ne bo več pisal. Če sploh še.

Ukrajina

Skladno s svojim načelom nabiranja podatkov sem se občasno podal na obširen pregled objav na Facebooku zunaj svojega mehurčka in nazadnje sem naletel ravno na trenutek, ko se je začela ruska invazija na Ukrajino. Na lastne oči sem spremljal, kako je ropotanje o zarotah proti virusu padlo v šokiran eno- ali dvodnevni molk, potem pa v nabijanje o lažni vojni in hvaljenje Putina (kolumna).

Hvaliti Putina ali Orbána samo zato, ker pravita, da se borita proti zahodnemu imperializmu, kot na primer počne kolumnist Tomaž Mastnak (kolumna), ali pa celo zapisati, kot zapiše neka gospa: "V primerjavi z Ukrajino je Rusija kot dežela blaginje, kulture, demokracije in zavidljivih človekovih pravic." To vsebuje neko logiko, četudi naivno. Češ, sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj.

Spomnil sem se, kako lepo je take ljudi opisal George Orwell, in sem vzel v roke njegove zbrane eseje – predvsem "Notes on Nationalism", stran 865 in dalje. Res, kar je zapisal leta 1945, drži še danes. Intelektualna slepota, tako kot občečloveška, je pač večna, le v vsaki dobi si najde nova telesa.

Ko sem knjigo že držal v rokah, sem kar bral in bral in ko nisem mogel več, sem se počutil osveženega. Res, z Orwellom, davno mrtvim, sem se nekajkrat sprl, včasih odkimaval, mnogo kimal, a občutil sem se, kot bi se pogovarjal z živim človekom – paradoksalno sem se po branju objav na Facebooku počutil ravno nasprotno, kot da sem spet med ropotanjem trupel.

Seveda sem se vprašal: pa kaj mi je tega treba?

Komu s tem koristim, le sebi in svojemu pravemu delu škodim?

In sem dal odstavko na pisanje kolumn.

S tole se je iztekel tudi odpovedni rok.

Odločitev je bila povsem osebna. Zagotovo me bo pisanje kolumn spet zamikalo, a upam, čim pozneje. In čim bolj se bom poskušal spomniti, kako sem užival ob Orwellu in kako trpel na Facebooku.

Orwella sem vrnil na polico nad svojo posteljo. Točno nad svojo glavo nimam veliko avtorjev in dobro razmislim, preden tja dodam še kakšnega. Paziti moramo, v kakšni družbi spimo, in upati, da se čarobni prah iz njihovih knjig vsaj malo vsuje v naše sanje.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Mnenja Miha Mazzini: Od cepiv do Putina

Resnica in laž

A če frustracije in naivna logika razložijo navijanje za Putina (kolumna), kaj je z Branetom Gradišnikom? Vidni slovenski pisatelj, ki je postal eden od najglasnejših privržencev teorij zarote in čigar objav ni mogoče spraviti na koherentno logiko? Ko sem odkril, kaj piše, me je zabolelo osebno. Konec koncev ga poznam že skoraj 40 let in bil je prvi urednik, ki je objavil mojo kratko zgodbo v Sloveniji (priznam, nekaj tednov sem potreboval, da sem se odvadil in ga ne berem več – obstaja privlačnost v opazovanju samouničevalnega početja, pa četudi si uničujete le renome in pridobivate spletne prijatelje, s katerimi se ne bi želeli osebno srečati).

Gradišnik s svojimi nasprotujočimi objavami in hipnim navduševanjem nad vsem mogočim (vpisoval se je celo v vardo!) me je spomnil na najbolj begajoči del mojega otroštva: nestabilnost tega, kar naj bi bilo res. Hudič je ta trenutek delal tisto, kar je še pred minutami počel Bog, in tako dalje. Mama pa je bila sploh poseben primer: njena pravila in njeni opisi realnosti so se menjali skupaj z razpoloženjem, iz minute v minuto.

Že takrat sem ugotovil, da ima resnica logiko, in ko prideš do nje, prideš do notranjega miru in čvrstosti.

Če je resnica trdna v notranji logiki, potem mora biti taka tudi laž (le da ne prinese miru, ker nas je neprestano strah, da bi nas odkrili).

Mama in stara mama očitno nista govorili resnice, a prav tako nista niti lagali.

Kaj sta torej počeli? Blebetali vsevprek – tole je pa preširok opis, saj sta s svojimi besedami stregli učinku, a kakšnemu?

Vprašanja so ostala v meni, nisem pa se z njimi zares ukvarjal.

Miha Mazzini
Mnenja Miha Mazzini: Bolj si lažemo, manj nas je strah
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Mnenja Miha Mazzini: V bran nasilnežu

On Bullshit

Leta 2005 je izšla drobna knjižica z udarnim naslovom On Bullshit, ki jo je napisal filozof Harry Frankfurt, in odgovorila na moja vprašanja. Frankfurt je opazil, da poleg resnice in laži obstaja še nekaj tretjega, stanje, v katerem nas resnica in laž sploh ne zanimata. Da kar govorimo v tri krasne in tisto, kar govorimo, se imenuje "bullshit", torej sranje. Logično tega ne moremo označiti kot resnico ("truth") ali laž ("false"), temveč obstaja še tretje stanje, lažni ("phony") govor.

Tak način govora uporabljamo, kadar hočemo na druge narediti vtis. Torej ko rešujemo ali gradimo svojo javno podobo.

Ko sem pred 17 leti prebiral to drobno knjižico, sem prepričano kimal zraven. Da, res je, moja stara mama je hotela biti svetnica v direktni povezavi z Bogom in mama zapuščena Pepelka tik pred srečanjem s princem in blebetali sta tisto, kar naj bi okolici ustvarjalo želeno javno podobo. Resnica in laž ju nista zanimali.

Mislil sem si, odlično, in nisem pomislil, da bi bila Frankfurtova knjiga široko uporabna.

O, kako sem se motil!

V svoj zagovor lahko povem le, da to še ni bil čas družbenih omrežij.

Družbena omrežja so namreč postala domovina in kraljevina "bullshita".

Tja gremo zato, da si ustvarjamo javno podobo, in ne, da iščemo resnico ali laž.

Poimenovanje

A poskusimo najprej najti slovenski izraz za "bullshit". Dostikrat rečemo, da nekdo "serje", kar natančno opiše, kaj počne. Iz ust mu ne prihajata resnica ali laž, temveč neuporabni odpadki. Vsak od nas je to že počel v šoli, ko je bil pred tablo vprašan nekaj, o čemer ni imel pojma.

Odpravil sem se brskat po slovarjih. Imamo "čvekanje", ki ga slovar prevaja kot "nespametno govorjenje", kar nikakor nima povezave z "bullshitom" – tudi pametni ljudje hočejo dostikrat zgolj ustvarjati vtis.

"Blebetanje" pa je določeno kot nekaj nerazločnega, celo otroškega, kar spet ne zadene bistva. Verjetno najboljši prevod je "hojsanje", poimenovano po nekdanjem policijskem ministru Hojsu, ki je trenutno definirano kot "fašistično kvašenje abot", kar bo treba malce popraviti in razširiti.

Hojs je tipičen primer človeka, ki mora neprestano producirati "bullshit", saj je pod strašnim pritiskom ustvarjanja prave javne podobe – ugajati mora Gospodarju, hkrati pa dajati vtis, da obvlada področje, ki mu ga je Gospodar dodelil. Zato je učenec, ki se od jutra do mraka znoji pred šolsko tablo, venomer vprašan in stalno neseznanjen s snovjo. Na srečo se bo zdaj lahko spočil, saj gre do naslednje vladavine hibernirat "v gospodarstvo" (vir).

Miha Mazzini
Mnenja Miha Mazzini: Težko je biti avtokrat

Dodatne možnosti

Menim, da je Harry Frankfurt razlago zastavil preozko. Bistveno je nedvomno zadel, a obstaja še veliko dodatnih kategorij "sralcev". Najprej naivneži, ki v resnici ne vedo, kaj govorijo, in zgolj ponavljajo, kar so ravnokar slišali.

Seveda trgovci, ki čvekajo zato, da bi prodali. Med pandemijo smo se že navadili krošnjarjev, ki so nastopili v javnosti in nazadnje ponudili vsaj vitaminske pripravke, če ne kaj bolj čudežnega, na primer bioresonanco. V rusko-ukrajinski vojni smo takoj dobili pravi mini ruski propagandni spletni portal, ki streže prevladajočemu mnenju in dobiva klike ter s tem oglase.

Sledijo ljudje, ki brez pozornosti ovenejo in bodo pač rekli kaj takega, da se bodo oči obrnile vanje – saj veste, vsaka reklama je dobra.

In najpomembnejše: pripadnost skupini. Največkrat so me za ovco zmerjali ljudje, ki so blazni raziskovalci in uporabniki lastne glave, niti enkrat pa niso prišli do ugotovitve, ki bi nasprotovala skupini, ki ji pripadajo. Fanatične stranke, pa naj bodo leve ali desne, tako ali tako prepoznate po tem, da imajo vsi enako, Gospodarjevo, mnenje.

Primer št. 1

Teorija Harryja Frankfurta lepo razloži vse, čemur sem bil priča v zadnjih dveh letih. Na primer spletni pogovor med frizerko in popravljavcem koles o beljakovini bodice (oziroma spike proteinu, kot sta ga imenovala). Menda je ta "spike" padel iz nosu neki stranki in zadel frizerko v nogo, da ima zdaj rdeč madež. Popravljavec ji je takoj podelil nekaj nasvetov, tudi tega, naj se izogiba testiranih strank, ker jim s paličico premaknejo neki del možganov. In tako dalje.

Očitno gospa in gospod govorita o nečem, o čemer nimata pojma. Po definiciji torej hojsanje.

A zakaj? Ker hočeta ustvariti vtis drug na drugega! Kaj torej pripovedujeta? Ona pove, da je uboga revica v nesreči, on pa takoj zaščitniško priskoči na pomoč. Strokovno temu pravimo paritvena strategija.

Kdor bi torej njuno sranje resno vzel in bi jima poskušal razlagati strukturo možganov in virusov, bi le zgubljal čas. (pri čemer bi vas opozoril na Brandolinejev zakon: "Več energije je potrebne za zanikanje besednega sranja kot za njegovo ustvarjanje.")

Primer št. 2

Vlada Janeza Janše dan po volitvah podraži goriva. Njegov medij Nova24 takoj objavi novico, da so to že posledice Golobove zmage, da je torej nova vlada že na delu.

Skratka gre za očitno laž.

A takoj sem na Facebooku videl objavo človeka, ki je članek delil in grmel proti novi vladi, da draži, da so vsi isti in tako dalje. Še pred nekaj dnevi pa je grmel proti prejšnji vladi.

Šel sem brat dolgo zgodovino njegovih objav – in postavlja se kot velik upornik proti oblasti, stalno zmerja vlado in ropota, da so vsi isti.

Če bi ga zanimala resnica, bi pač preveril datum, kdaj začne delati nova vlada. Ker ga ne, temveč mora vzdrževati videz upornika, pač objavlja vse, da si svoj videz dela bolj čvrst.

Če Nova24 laže, on serje.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Mnenja Miha Mazzini: Zakaj tako sovražimo Ameriko?

Obče stanje

Zanimivo, kako uporabniki družbenih omrežij podzavestno dojemajo ta prostor kot prostor hojsanja. Nedavno me je neka gospa obtožila, da sem janšist, ker sem pač cepljen proti covidu. Povezave ne vidim, a ker je zagrizena antivakserka, mora vzdrževati svojo javno podobo in zmerja vsevprek.

Ko sem jo trdo prijel, se je takoj oglasil neki anonimnež, češ, zakaj se razburjam. Saj to je ja Facebook, tu lahko vsak piše karkoli o komurkoli.

Skratka, ocean sranja.

Vzroki

Kako smo prišli do tega? Da lahko vsak o vsakem reče karkoli, da nikomur ne resnica in ne laž nista več pomembni?

Prva je skrajna individualizacija sodobne zahodne družbe in s tem porast individualizma. Če vsak lahko postane čisto vse, kar hoče, potem vsaka beseda lahko pomeni natanko tisto, kar on hoče. Torej nikogar več ne moremo prijeti za besedo, kot se lepo reče v slovenščini.

Vsi postanemo neoprijemljivi.

Odgovornosti ni več.

Kar pomeni, da ni več niti zaupanja.

Družba začne razpadati. Da je Žiga Turk v eni od svojih kolumn zapisal, kako ni pomembno, kaj ljudje pišejo po družbenih omrežjih, saj ta nimajo povezave z realnim življenjem, je verjetno ena od najbolj zgrešenih trditev, kar sem jih kdaj bral.

Trend hojsanja in neodgovornosti so izkoristili populisti, najbolj Donald Trump (ki o vsem vse ve, seveda), pri nas pa Borut Pahor in najbolj temeljito Janez Janša: ne zaupajte oliki, medijem, sodstvu, institucijam …, je šla njegova mantra.

Nato pa je dobil oblast istočasno s pandemijo – in se čudil, kako mu nihče ne zaupa!

Če ne bi umrlo toliko ljudi, bi bilo smešno.

Družbene posledice

Brez zaupanja demokracija ni mogoča. Celo avtoritarizem ni zares mogoč, saj mora obstajati zadostna količina "vernikov", kot jih imenujejo. Gumijevke jih nikoli ne morejo ustvariti zadosti.

Družba so med seboj povezani ljudje in če ni zaupanja, ni povezav.

Edino, kar je mogoče, je kitajski družbeni točkovni sistem: kjer množice posameznikov ne povezujejo človeške vezi, temveč robotski nadzor umetne inteligentnosti.

Z vsakim sranjem, ki ga objavite ali delite na družbenih omrežjih, ne da bi vas zanimala resnica ali laž, naredite droben korak v to smer.

Vaši otroci vam zagotovo ne bodo hvaležni, njihovi roboti pa.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Mnenja Miha Mazzini: Trideset let izbrisa, trideset let sramote

 

Ne spreglejte