Laganje z montiranjem posnetka Janše

Podobno je v Sloveniji, kjer poteka spopad povsem druge vrste: kako obiti volitve in volivce. Bo pa, tudi za to domače spopadanje za oblast, pomembna ocena premierja Janeza Janše, da letos ali v začetku prihodnjega leta ni pričakovati dovolj cepiva proti koronavirusu in da se moramo pripraviti na zapleten čas zime. Številke dnevno okuženih so že pred zimo visoke. 

Ko vlada kar noče pasti

Občasno okužene odkrijejo tudi v vladi in v parlamentu. Čisto na vrh še ni seglo. V bolnišnicah so zaradi ljudi, ki jim odpovedujejo pljuča, stiske vse večje. Drugod po Evropi je še huje. Enake kot v preteklosti pa so pri nas tudi težave, ki jih Kitajska kot totalitarna država, ki je okužbo doslej edina precej uspešno ustavila, ni imela. Skoraj vsak ukrep, ki ga predlaga zdravstvo in ga poskuša uveljaviti vlada, poskušajo pri nas zminirati različne državne institucije. Pa opozicija je tudi proti.

Velika težava je bila, denimo, za informacijsko pooblaščenko Mojco Prelesnik telefonska aplikacija, ki smo jo v Evropi zaradi tega dobili med zadnjimi. Iz opozicije še danes pozivajo ljudi, naj tega ne uporabljajo. In je za vzgled tudi sami nočejo.

Ta teden pa je pooblaščenka kritizirala še politiko vlade, da bi uvedli merjenje temperature zaposlenim ob vstopu v podjetja in institucije. Premier Janez Janša je odločitev, s katero vlada poskuša zmanjšati hitrost širjenja virusa (in ne vdirati v zasebnost), branil z ostrim odgovorom na družbenem omrežju:

Novice Janša ostro nad Prelesnikovo zaradi merjenja temperature

Uporabi mask v šolstvu pa je nasprotovala opozicijska socialdemokratska stranka z javno kampanjo, čeprav tam Tanja Fajon hkrati trdi, da niso proti maskam.

Novice Infektologinja Beovićeva o pozivu Fajonove: Žalostno in nenavadno #video

Pri tem si ni dobro delati iluzij: če se bo število okuženih še povečalo in bo začel razpadati zdravstveni sistem, bodo iz opozicije na vso moč kritizirali vlado, zakaj ni poskrbela za bolj odločne ukrepe, ki so jim odločno nasprotovali. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik pa takrat opozicije ne bo nič kritizirala, da je prav namesto življenj in javnega zdravja ščititi pravico do zasebnosti. 

Že odkar so opozicijski politiki s pomočjo lepega dela medijev in kolesarskih protestnikov polnjenje praznih skladišč mask in respiratorjev spremenili v kampanjo za rušenje vlade, ki je nastala po odstopu Marjan Šarca, se zdi, da smo v času volilne kampanje mi, in ne Trump v ZDA.

Posledica tega spopada je doslej le razočaranje opozicijskih strank, ker jim ni uspelo razstreliti vlade Janeza Janše, pa čeprav so veliko investirali. Uspelo jim je pa oslabiti SMC Zdravka Počivalška s prestopom Janija Möderndorferja k LMŠ in s prebegom nogometaša Gregorja Židana k ekipi SD.

Uspelo jim je doseči, da so si v DeSUS sami odstavili predsednico Aleksandro Pivec, ki jo bo državni zbor na predlog premierja Janše v prihodnjih dneh še odstavljal kot ministrico. Z organizacijo protestov, kjer se maha s plakati Smrt Janšizmu, svoboda narodu, pa so nadaljevali staro politiko iskanja notranjih in zunanjih sovražnikov in diskreditiranja konkurentov kot fašistov.

Vodjo poslanske skupine SD Matjaža Hana pa je vsaj zmotilo, ko so to ritualno zmerjanje iz Levice uporabili proti njim, češ da so kolaboranti z Janšo:

Novice Han: Žalite me kot kolaboranta, njih kot fašiste #video

Težava ni filozofija 

Glavnemu cilju, da bi za novega šefa vlade Marjana Šarca (LMŠ) ali Tanjo Fajon (SD) v državnem zboru pridobili 46 glasov in začeli prevzemati oblast, ki se ji je Šarec v začetku leta odrekel, pa se nasprotniki Janše niso približali. 

Težava je večja, kot nam prikazujejo. Šarec je v začetku leta odstopil zaradi vrste dobrih razlogov: v državnem zboru ni imel niti tihe večine. Ker se jim pred tem ni uspelo dogovoriti, kam usmeriti državo, sta odhajala dva pomembna ministra: finančni Andrej Bertoncelj in zdravstveni Aleš Šabeder. Odstopal pa je še obrambni minister Karl Erjavec, ker ga je v DeSUS presenetljivo porazila Aleksandra Pivec. Položaj je bil obupen. 

Foto: STA ,

Danes ni drugače. Še vedno nimajo dovolj glasov v državnem zboru, manjkajo pa jim tudi sposobni ministri in konsistentni cilji. Razlog za to ni, ker bi na levi preveč filozofirali, kot je pred tednom dejal Marjan Šarec. Razlog je, ker je na zadnjih volitvah zmagala SDS Janeza Janše. Dve stranki, ki bi radi prevzeli oblast, LMŠ in SD, pa je v seštevku volilo manj volivcev kot SDS. Volilni poraz je bil in je slab temelj za vladanje.

Kot smo lahko že videli ob odstopanju Šarca, poraženci vladanja preprosto niso bili sposobni. Da bi spremenil ta nerodna dejstva, je Šarec poskušal izsiliti predčasne volitve. A mu je spodletelo.  

Zdaj se pa na vso moč borijo, da bi spet vladali in ponovili katastrofo. 

V tem spopadanju smo pomemben akter tudi mediji, v katerih so na zadnjih volitvah pretežno poražene stranke veliko močnejše, ker so v zadnjih desetletjih, ko so vladale državi, ravnale po vzorcu, ki ga očitajo Viktorju Orbanu na Madžarskem: sistematično so si podrejale medije, ko je bilo le mogoče.

Danes vidimo posledice, ko prebiramo, kako strašno je novinarjem pri nas nenadoma, čeprav se nikomur ni nič zgodilo. Ni bilo množičnih odpuščanj in zaposlovanj novih novinarjev, kar je pred zadnjimi volitvami storil lastnik največjega časopisnega podjetja Delo Stojan Petrič, sicer član vrha Foruma 21 Milana Kučana.

Zadnje čase tudi ni bilo predčasnega razreševanja direktorice televizije Ljerke Bizilj, ker ta ne bi bila pripravljena politično odstavljati odgovorne urednice Jadranke Rebernik pred volitvami, ker ta ne bi dovolj uresničevala leve politike. To odstavljanje Biziljeve je celo propadlo, zaradi tega pa je iz programskega sveta, v katerem so imele v času vlade Mira Cerarja stranke tiste vladne koalicije velikansko večino, odstopilo nekaj razočaranih predstavnikov: predsednik Miran Zupanič, levičarski aktivist Domen Savič in še humorist Sašo Hribar, ki pa se je hitro vrnil. Ni jim uspelo povsem pokoriti medija. 

Pozneje jim je.

Danes pa nam kot svetovni problem prikazujejo, ker je podjetnik Rok Snežič sprožil serijo zasebnih kazenskih postopkov proti skupini novinarjev. Zgodbo, kako s tem oblast tukaj šikanira nepristranske novinarje, širijo tudi v tujino. Snežič novinarje zasebno toži po ureditvi, ki je že desetletja res skrajno sporna, ker lahko novinar konča v zaporu, če grdo piše o oblastnikih (kazniva dejanja zoper čast in dobro ime). Veliko število tožb novinarjem lahko oteži delo. Ni pa to opravičilo, da manipulirajo.

Snežič ni politik, konflikt pa je iz časov, ko so prek Snežiča novinarji v medijih, ki so blizu prejšnji koaliciji, denimo na Dnevniku ali na POP TV, želeli diskreditirati takrat opozicijskega voditelja Janšo. Nepristranski so ti novinarji približno toliko kot Snežič. 

Danes Janša vodi vlado. Ti novinarji, ki so vplivni v društvu novinarjev, pa poskušajo Snežiča prikazati kot del oblasti, ki jih nenadoma preganja, in to počnejo tako, da na posnetke rokujočih se posameznikov namontirajo glavi Janše in Snežiča.

Ta teden je to storil POP TV, da bi ustvaril vtis, kako je za Snežičevimi postopki sam šef vlade. Tako je na to politično propagandno dejavnost pomembnega medija opozoril Tomaž Štih:

Če nimate slike, ki gre k zgodbi, jo naredite. Takole si je to privoščil 24ur. pic.twitter.com/xnndy1UTPh

— Libertarec (@Libertarec) October 2, 2020

Zanje sramoten posnetek so na POP TV čez čas umaknili. 

A ker samo ponarejen posnetek ne bi bil dovolj prepričljiv, so Snežiča razglasili še za davčnega svetovalca predsednika vlade. 

Tako:

Snežič ni svetovalec predsednika vlade. To je preprosto preverljivo, če vprašaš vlado. 

Za premierjevega svetovalca ga predstavljajo, ker je nekoč povedal, da se z Janšo kdaj sliši in mu tudi kaj svetuje. Logika, da je zaradi tega svetovalec predsednika vlade, je enaka logiki, da če Janša v restavraciji vpraša, katero juho mu priporočajo, in mu tam odgovorijo, so zaposleni s tem že svetovalci predsednika vlade. Za prehrano.

Takšno poročanje, ko zamenjaš glave rokujočih se in si izmisliš svetovalca premierja, ki to ni, je posebne vrste “preiskovalno novinarstvo”. Vsi vemo, kakšno. Je iz spreg medijev s političnimi strankami, na katere opozarja poročilo o vladavini prava Evropske komisije.

Kdo vse ruši vlado

Del mednarodnih organizacij, kamor so informacije o sodnih postopkih, ki jih je sprožil Snežič, naši novinarji razširili, uporablja vsaj termin “neuradni svetovalec premierja”. Kar ni tako očitna laž, kot je montiranje primernih glav na fotografijo, ki je nimaš.

Mednarodna aktivnost naših novinarskih organizacij, ki smo ji priča že nekaj mesecev, pa je še dodatno zanimiva. V preteklosti, ko na oblasti ni bil Janez Janša, so namreč ravnali drugače. Ko smo mediji razkrili nezavarovana posojila Ultre in prikrivano lastništvo tega podjetja takratnega ministra in šefa Zaresa Gregorja Golobiča in je Ultra za Golobiča serijsko tožila novinarje, društvo novinarjev ni mednarodne javnosti obveščalo o nezaslišanih pritiskih na novinarje.

Namesto tega se je pridružilo gonji proti novinarjem, ki so dobro opravljali svoje delo: častno razsodišče je, denimo, takoj obsodilo novinarja TVS Mateja Hlebša.

Očitali so mu, da je objavil preglednico o nezavarovanih posojilih, čeprav naj bi vedel, da so ustrezno zavarovana. Preglednica, ki jo je objavil Hlebš, je bila iz NLB in je kazala nezavarovana in slabo zavarovana posojila. Kot takšna so jih označili v NLB.

Na sodišču je Ultra spore proti novinarjem pozneje izgubila. Tudi proti meni, ki sem o aferi poročal za Delo. Takrat so nas veliko bolj branili sodniki in sodišča kot novinarske organizacije.

Danes je, ko gre za tiste, ki pošteno opravljajo delo, enako. 

Nič bolj vzorno ni bilo ravnanje novinarskih organizacij, ko je država na zahtevo Alenke Bratušek sodno preganjala fotoreporterja Janija Božiča, ker s posnetka, ki ga je naredil, ko jo je državni zbor volil za premierko in je pogledala na telefon, ni izbrisal čestitke, ki se je videla. Čestitke lobista Petra Kraljiča iz Moskve.

Eden od velikih dosežkov vlade Alenke Bratušek je bila pozneje nenavadna prodaja Mercatorja propadajočemu Agrokorju, za katerim so bile ruske banke. Direktor in solastnik Mercatorja je bil predsednik stranke, za katero je oblast Bratuškova takrat prevzemala, Zoran Janković. 

Ko so Božiča na zahtevo Bratuškove preganjali državni tožilci, ga društvo novinarjev ni branilo, sramotnega primera državnega pregona novinarja zaradi opravljanja dela tudi ni internacionaliziralo. Ko ga je sodišče, ker se ni samocenzuriral, obsodilo na pogojno zaporno kazen, pa so se v društvu novinarjev odzvali tako, da ga je še častno razsodišče obsodilo, ker ni cenzuriral posnetka. Danes pa govorijo, kako jim iz Evrope pritrjujejo, ko od tam opozarjajo na problem samocenzure.

Podobno je društvo novinarjev molčalo, ko je na zahtevo načelnice generalštaba Alenke Ermenc država lani začela pregon Bojana Požarja, ker je poročal o težavah, ki jih je ta imela z zdravjem, a jih ni bila pripravljena pojasniti, češ da je to njena zasebna stvar, in ji je Požar pripisal psihiatrične.

V tistih primerih si novinarska organizacija in mediji ne bi potrebovali izmišljati, da je za pregonom novinarjev država in da novinarjem grozi zapor, kar je precej nezaslišano v civiliziranem svetu.

Pri rušenju Janeza Janše je opoziciji ob aktivističnih novinarjih ta teden spet nekoliko pomagalo tudi pravosodje. Prvič se je vključilo s spektakularnimi hišnimi preiskavami pri predsedniku SMC Zdravku Počivalšku, katerih namen je bila diskreditacija, saj bi do vseh podatkov lahko lahko prišli tudi brez vse drame in TV kamer za nižanje deležev SMC v raziskavah javnega mnenja.

Po Počivalšku so se ta teden lotili kar šefa vlade Janše. Z zgodbo o tem, kako je v času svoje prve vlade kupoval stanovanje, del kupnine pa je bila tudi posest ob Soči. Da so zdaj zaradi tega posla vložili tožbo, je scurljalo v medije. In to še preden je za tožbo izvedel obtoženi.

To je še posebej zanimivo, ker v sodstvu, ko gre za levico, pred novinarji skrivajo celo pravnomočne sodbe o goljufanju v kampanjah in jim pri tem pomaga informacijska pooblaščenka:

Novice Konec prikrivanja sodb o goljufanju politikov v kampanjah?

A tokrat je čisto drugačen interes. In gre takoj v medije. Z zgodbo o nepremičnini ob Soči je pred sedmimi leti drugo Janševo vlado rušil že Goran Klemenčič, ki je na vrh KPK prestopil s funkcije namestnika notranje ministrice Katarine Kresal, sicer tudi predsednice LDS. Komisijo je Klemenčič tudi uporabil za to, da je svoj blok in samega sebe spet spravil na oblast z rušenjem Janše. Uspelo mu je.

Pri tem je, kot je ugotovilo sodišče, kršil zakon o KPK, ki ga je prej kot državni sekretar sam pripravljal, ko obtoženim še možnosti odgovoriti na očitke ni dal. Še sveta inkvizicija je obtoženim čarovnicam to omogočala. 

Po sedmih letih, ko je Janša sestavil še tretjo vlado, je zdaj tožilstvu nenadoma uspelo spisati tožbo po Klemenčičevih ugotovitvah in o tem obvestiti medije.

Novinarka Večera Damijana Žišt je ravnala prav, ko je poročala. To je delo novinarjev. Javnost obveščamo, ko prikrivajo sodbe in ko razkrivajo tožbe.

Ob tožbi po sedmih letih pa se je modro spomniti afere patria, v kateri je ustavno sodišče med drugim ugotovilo, da je bilo sojenje nepošteno zaradi Branka Masleše, ki se, kot so soglasno ugotovili ustavni sodniki, ni izločil. Predvsem pa je, so presodili, ves čas manjkala glavna vsebina, kaj bi naj sploh zagrešili obtoženi.

To je "pozabil" že tožilec na začetku. Sodniki pa ga niso ustavili. Tudi v tisti aferi so se postopki in dogodki tempirali, da bi zrušili vlado Janeza Janše ali vplivali na razplet volitev.  Nazadnje so Janšo po nepoštenem sojenju celo zaprli kar v času volilne kampanje.

Najnovejši postopek proti Janši je nadaljevanje igre, ki je - kot v ZDA - o tem, kdo bo vladal.

Po načinih diskreditacij in zlorabah za dosego ciljev za svetovno velesilo nič ne zaostajamo.