Sreda, 2. 12. 2015, 19.38
8 let, 9 mesecev
Krokar
Te dni sem pred vrati ljubljanske porodnišnice naletel na velikega, res ogromnega krokarja.
Ni bilo prvič, včasih leta okoli medicinske fakultete in med študenti vztrajno prosi hrano. Pokimal sem mu, on pa se je takoj postavil pod kljuko, da bi smuknil v porodnišnico.
Ups! Dobil sem občutek, da ne smem - krokar v porodnišnici, štorklja, ne rečem, pa celo tisto … recimo vprašanje higiene, pa vznemirjenja ljudi, ki bi mahali in kričali, pa krokar, ki bi od panike postal paničen. Imel sem že vrabce, ki so mi skozi priprto okno prileteli v hišo in sem jih našel z razbitimi kljuni; tepčki niso znali poiskati izhoda in so se panično zabijali v šipe.
In mi pustil malo Hitchcocka v trebuhu, Ptiče. Saj vem, ljudje si predivje prizadevamo za urejenost v svojih glavah, zato se otepamo divjine okoli sebe. Tudi tisti, ki se načelno imamo za prijatelje krokarjev, jih ljubimo samo na določenih lokacijah, v zraku, na ograjah, v pesmih E.A. Poa. Ljubimo krokarje iz svojih glav, priznajmo odkrito. Kar je skoraj bolj ignorantsko, kot če ti za krokarje sploh ni mar.
V hipu smo se bledo spogledali in nam je skoraj istočasno zasvetila rdeča luč in zatulila sirena, kajti rakunček mora po vseh pravilih na določeni razdalji negotovo obstati in ko ljudje vzhičeno gremo še naprej, mora zbežati. In kaj, če ne? Kaj pa če neha biti rakunček iz naših glav in hoče nekaj več? Jaz sem pomislil na steklino, ker sem mikrobiolog, otroka pa sta se začela tresti in potem smo jo vsi ucvrli proti Harlemu.
Meni pa je rakun povedal, kaj je zares navdušilo Jožeta. Prej sem mislil, da je na fotografiji kakšna posebna likovnost ali kaj takega, kar pač vidijo umetniki. Zdaj vem, da je bilo sporočilo od volka. Če ga škljocneš v gozdu, je samo volk v tvoji glavi. Če v New Yorku, pa postane volk, da padeš dol.
Vsaka odločitev je intelektualna, razlog zanjo pa nikoli. Zato je pri zaljubljencih bistvo komunikacije ravno v tem, da je vsebina besed brez pomena. Ko to tudi spoznajo in se s tem sprijaznijo, so zreli, da ostanejo skupaj. Dokler pa jim je pomembno, kaj besede pomenijo, pa naj pazijo, ker pač nimajo tistega, da bi bilo vredno položiti večjo stavo. Kvečjemu stavo na eno noč, o Šeherezadi pa nima smisla sanjariti. Komunikacija je eksces, ne pa vnaprej verjetno in znano. Tudi bistvo vsake odločitve je eksces. In ne ponavljanje.
Nekako tako, kot bi moški nosili pri sebi album fotografij svoje hiše, avta, službe, vikenda. (Sicer pa, mar je imidž kaj drugega?). Papagaj ima, skratka, naravni magnetofon, ljudje pa vanj posnamemo svoje besede in imamo potem občutek, da s papagajem komuniciramo. Zaljubimo se v lastne besede. Kako človeško. Čeprav hoče papagaj v glavnem povedati le to, da je potreben. Papagajke. In če bi nekoč mimo res priletela kakšna papagajka, mar bi jo, mislite, res navdušil pisani hrestač z "Beno gre po jajca" ali "Dobro jutro, dober dan, lahko noč in na pomoč!"
Zdaj se govori, da je krokar zblaznel in ga bi bilo treba prijaviti lovcem. Osebno pa mislim, da hoče le nekaj skromnega sporočiti. Kar mu dolgo ni uspevalo. Dokler ni ugotovil bistva človeške komunikacije. Saj že veste: eksces.