Kako sta nas v finalu odrešila Igor in Tonček

Bogdanović v zadnjih minutah te izjemno napete in tudi za navijače psihično naporne tekme preprosto ni imel več dovolj telesnih moči. Ni zmogel odločiti tekme. Vendar je trener srbske reprezentance Aleksandar Đorđević v okviru klasičnega trenerskega pristopa, da je treba imeti pri tesnem finalu na konca v ognju nujno tudi najboljšega igralca, Bogdanovića držal na igrišču do konca tekme.

Tudi Goran Dragić ni imel več moči. V izčrpanem telesu so ga zgrabili krči. Vendar je imel trener slovenske reprezentance Igor Kokoškov v dramatičnem zadnjem delu tekme z njim druge, za najboljšega igralca prvenstva povsem nestandardne načrte.

Alternativni scenariji

Običajno se alternativni scenariji preigravajo pri izgubljenih tekmah. Posnetek tekme se znova in znova prevrtava nazaj in išče točko, na kateri se je zgodil zlom in/ali prelom, do minute ali celo sekunde, kjer je nasprotnik prevzel iniciativo in pospešil v neulovljivo prednost. Razpravlja se o drugih mogočih potezah v tistih trenutkih, špekulira se, kaj bi se zgodilo v nadaljevanju, če bi se v nekih konkretnih situacijah to in to odigralo drugače.

Tokrat imamo končno obrnjen položaj. Razpravljamo lahko o tem, kje v finalu se je skoraj zgodil zlom (in zakaj) in kako se je naša košarkarska ekipa vrnila v igro ter potegnila vse do tako težko želene (in zaslužene) zlate kolajne.

Preberite še:

-> Goran Dragić solznih oči sprejel dar Petrovićeve mame #video
-> Košarkarska evforija: tudi do 70 odstotkov več otrok #video
-> Priznajmo si: slovenska košarka je pred bankrotom

Štiri minute pred koncem …

Manj kot štiri minute pred koncem finalne košarkarske tekme na letošnjem evropskem prvenstvu je že kazalo, da slovenskim košarkarjem ne bo zneslo. Mladi Dončić, eden od stebrov igre na prvenstvu, se je z nesrečnim zvinom poslovil že v prejšnji četrtini. Srbi so bili v naletu, izenačili so in celo povedli.

Dragića, gonilno silo naše ekipe vse prvenstvo, ki je drugo četrtino odigral v sanjski Petrović-Jordanovi maniri simultanke in drugega za drugim dosegal koše z vseh položajev ter proti vsem branilcem, so zgrabili krči, do takrat izjemno zanesljivi met pa mu je v tistih trenutkih nenadoma odpovedal.

Navijači na tribunah so obmolknili in v nejeveri gledali na igrišče, kjer se je položaj iz obeta velike zmage v samo nekaj minutah spremenil v slutnjo žalostnega poraza. Prvič na tekmi sem pogledal stran od televizijskega zaslona. Že pred tem sem zlezel skoraj povsem do ekrana, saj je bil to edini način, da sem bil kar se da blizu dogajanju. Istanbul je bil namreč 1.500 kilometrov stran.

Pomislil sem, da je to začetek konca, in od strani pogledoval ženo z zaprepadenim izrazom na obrazu, vendar si tega nisem upal izreči na glas. Bal sem se, da bi izrekel samouresničujočo se prerokbo.

Začelo me je zvijati po vsem telesu.

Več kot tekma

Zadnja četrtina se je v zadnjih minutah vse bolj spreminjala v brutalno bitko na igrišču. Kljub surovo grobi igri so Srbi vzbujali spoštovanje s svojo vehementno nacionalno zavestjo, s katero so pritiskali tako na naše igralce kot na sodnike. Leteli so odkriti in prikriti udarci in vse bolj žaljive psovke. Žena, ki je v mladosti trenirala košarko in tekmovala, je rekla, da to ni več samo košarka. Šlo je za veliko več. Za trganje z verig četrtstoletnih travm nesrečnih porazov na ključnih tekmah, ki so takrat prvič začele hromiti slovenske igralce.

Šlo je za poskus preseganja velikega tekmeca, navajenega zmag nad našim moštvom in zaverovanega v svojo nepremagljivost, ki so jo srbski mediji v dneh pred finalom še potencirali z zabeljenimi izjavami. Šlo je za bitko z vsemi sredstvi, s katerimi so naši tekmeci ne glede na vse želeli priti do zlatega cilja. Šlo je tudi za prestižno vprašanje, ali lahko "smučarski" Slovenci premagajo srbske košarkarske velikane.

Pomislil sem, da še nikoli nisem videl bolj resničnega dokaza za to, kako se neke stare, pretekle travme, ki so teoretično in praktično opisane v številnih knjigah, lahko zažrejo v telo in duha. Seveda ne morem mimo najnovejše knjige na to temo, ki je izšla v angleščini ravno v teh dneh.

Survivor Café     

Njen naslov je Kavarna za preživetje: Dediščina travme in labirint spomina (Survivor Café: The Legacy of Trauma and the Labyrinth of Memory), napisala pa jo je publicistka in pisateljica Elizabeth Rosner.

V njej na podlagi osebnih (njen oče je bil zaprt v koncentracijskem taborišču) in tudi drugih zgodb (izkušnje potomcev sužnjev, potomcev preživelih po jedrskih eksplozijah na Japonskem, potomcev kamboških preživelcev na "poljih smrti", posttravmatičnega učinka enajstega septembra na preživele in njihove svojce itn.) pred bralcem nazorno izriše poseben mehanizem t. i. "transgeneracijskega epigenetičnega dedovanja", zaradi katerega nastale travme z novimi generacijami ne usahnejo, temveč se lahko celo okrepijo. Pred njimi, trdi Rosnerjeva, ne moremo pobegniti. Nikamor.

Včasih, ampak res samo včasih, pa jih lahko presežemo s pomočjo tistih, ki vanje niso neposredno vpleteni.

Športni, košarkarski porazi seveda ne spadajo v kategorijo vojnih in drugih travm, ki nepovratno spremenijo življenje in doživljanje prizadetih ter njihovih bližnjih. A vendar se je kake štiri minute pred koncem finalne košarkarske tekme zdelo, da so na tem prvenstvu nepremagljivi slovenski reprezentanti ponovno ujetniki preteklih generacij, ki jim ni uspelo premagati nesrečnega uroka porazov v zadnjih minutah odločilnih tekem.

Potem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega.

Igor in Tonček

Igor Kokoškov, človek z dolgoletnimi ameriškimi trenerskimi izkušnjami, zaradi katerih je postal hladnokrvni strateški genij, se je odločil za še zadnjo presenetljivo odločitev na tem evropskem prvenstvu: Gorana Dragića je potegnil na klop. Že pred tem se je iz tekme v tekmo bolj zdelo, da našo reprezentanco pozna na neki višji, metafizični ravni, zaradi česar je vlekel poteze, ki so se na prvi pogled zdele nelogične, kasneje pa se izkazale za kar se da utemeljene (recimo Edo Murić je bil ves čas na klopi na tekmi s Španci, ker "ni ustrezal bratoma Gasol", potem pa je začel proti Srbom v prvi peterki in takoj dosegel pet točk).

V tistem trenutku še nismo vedeli, da bo Dragić na klopi ostal do konca tekme. Zdelo se je, da bo naš najboljši igralec tam samo kakšno minuto, da si nabere moči za dramatični finiš.

Pri Srbih je na igrišče spet stopil Bogdanović. Đorđević je vse stavil nanj. Zadel je in Srbi so povedli.

Komentator Peter Vilfan, ki je v košarki doživel in videl verjetno že vse, je ob potezi Kokoškova ostal skoraj brez besed. Vendar se je običajno gostobesedni, včasih pa tudi vročekrvni Štajerec uklonil avtoriteti Kokoškova, "saj je le-ta do sedaj še vse naredil prav".

Srbe je odsotnost Dragića v finišu finala presenetila. Zmedli so se. Anthony Randolph - Tonček je prevzel pobudo in potegnil proti košu. Ustavili so ga z osebno napako, dvakrat je zadel s prostih metov in izenačil.

Ozračje se je začelo sproščati. Zazdelo se je, da bo šla napovedana nevihta morda mimo. Gašper Vidmar je izbil žogo napadalcu in Slovenci so prešli v napad. Tonček je tam izgubil žogo, vendar so tudi Srbi zapravili nasprotni napad. Prepelič je zadel in Slovenija je povedla za dve točki.

Do konca je bilo še nekaj manj kot dve minuti in pol. Vilfan je pomislil, da se bo na igrišče vrnil Dragić, vendar je Kokoškov odkimal in v igri zadržal Alekseja Nikolića. Srbi so igrali na izmučenega Bogdanovića, spet zgrešili, odbito žogo v nasprotnem napadu pa je ujel Jaka Blažič in jo podal Tončku, ki je dosegel še dve točki. Slovenija je povedla za štiri.

Bogdanovića je v obrambi blokiral Vidmar. Prepelič je zadel še dva prosta meta po osebni, Nikolić še dva. Slovenija je vodila za osem.

Pol minute pred koncem je Blažič izvedel prosta meta. Na obrazu mu je žarel nasmeh. Zadel je. V manj kot treh minutah sklepnega dela finala je Slovenija zapored dobila dvanajst točk, Srbi pa nobene.

Ukletost je bila premagana. Telesa so se sprostila. Um je poletel v nebo. Travme je posrkala preteklost. Tekma je bila dobljena.

Nekaj je gotovo.

Za zmago smo potrebovali tudi Igorja in Tončka.