Torek, 19. 9. 2017, 8.41
6 let, 6 mesecev
Priznajmo si: slovenska košarka je pred bankrotom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,30
48
Množica ljudi v svetlo zelenih majicah se je nemo premikala po hodnikih športne dvorane v Stožicah. Na tribunah je počasi ostajala le še peščica francoskih navijačev, pretežno upokojencev z zastavicami. Na semaforju je pisalo: Slovenija 62 – Francija 72.
Bilo je 18. septembra pred štirimi leti. Vzdušje je bilo – čudno. Še danes se spomnim, kako je uradni napovedovalec potrte navijače pozival k aplavzu za pogumno igro in k spodbujanju v "boju za peto mesto". "Pa saj so se borili. Čez Francoze pač ne gre," je ugotavljal navijaški soborec, ko sva se premikala proti izhodu.
A tisti, ki smo s slovensko reprezentančno košarko trpeli že od davnega leta 1992 in kvalifikacij za olimpijske igre v Barceloni, od katerih nas je ločil en Zdovčev met, smo globoko v sebi vedeli, da je po vodi, tokrat po Ljubljanici, odplavala še zadnja priložnost za kaj večjega.
Kako smo razmišljali leta 2013?
Razmišljali smo nekako takole. Tudi na domačem prvenstvu težko pričakovane medalje ni bilo. Nachbar, Laković in drugi člani generacije iz prejšnjega desetletja so bili na napačni strani tridesetih. Erazma Lorbka in Ožbolta je izda(ja)lo telo. Vujačića, Udriha in Begića reprezentanca nikoli ni v resnici zanimala.
Da, dvomili smo celo, ali je Goran Dragić "ta". Tekmo proti Franciji je razumel kot interni dvoboj s Parkerjem, tedaj še enim od najboljših organizatorjev igre na svetu, in ga po pričakovanju izgubil. Novih "junakov", ki bi lahko stopili v športne copate predhodnikov, ni bilo videti.
Vsi so govorili o "krizi talentov" in težkih letih, ki čakajo našo košarkarsko reprezentanco. A v zakulisju se je takrat začelo pisati prvo poglavje zgodbe, ki je svoj epilog doživela v Carigradu.
Preberite še:
Košarkarji korakajo proti medalji, zveza pa z globoko izgubo
Športni klubi se bojujejo za preživetje. Je rešitev privatizacija?
Astronomske odpravnine na Športni loteriji: vsi so vedeli vse in nič
Gogiju se je tvegana igra izšla …
Takrat 27-letni Dragić, ki je sezono zatem v Phoenixu po briljantni sezoni prišel celo v tretjo peterko NBA-lige, se je pred podpisom življenjske, 90 milijonov ameriških dolarjev vredne pogodbe z Miamijem vedno težje odzival vabilom v reprezentanco. Leta 2014 je po začetnem oklevanju še prišel v Španijo, prihodnje leto pa je že preskočil evropsko prvenstvo.
Postalo je jasno, da bo Gogi, kot mu pravijo, ta z Božidarjem Maljkovićem, v preteklost zazrtim trenerjem na zadnjem plačanem delu v tujini, ni mogel biti na isti valovni dolžini, srednjeročno na voljo le še, če (si) bo lahko izbral selektorja. In res: januarja 2016 je Jureta Zdovca, zagovornika trde in obrambne košarke, nasledil Igor Kokoškov, trener po Dragićevem okusu.
Danes, ko ima Goran Dragić malodane status boga, vsi skupaj pozabljamo, kako tvegana zanj – misleč na to, kako se ga bomo nekoč spomnili – je bila njegova igra na vse ali nič.
… Zahoviću pa leta 2002 ne
V Sloveniji imamo namreč radi zvezdnike le do trenutka, ko kolektivno presodimo, da njihova glava že preveč štrli iz povprečja in "sistema":
- Zlatka Zahovića, ki leta 2002 v primerjavi z Dragičem ob nezadovoljstvu zaradi precej drugačnih značajskih lastnosti ni bil tiho, ampak je Srečku Katancu pred očmi dveh milijonov ljudi našteval "vse po spisku", je ostala le pot domov iz Južne Koreje, čeprav je do tedaj za reprezentanco zabil 30 golov;
- Uroša Zormana, igralca s tremi evropskimi naslovi, ki so ga dežurni moralisti na rokometnih tribunah vedno znova učili, da "so vsi v ekipi enaki";
- Tino Maze, to sta pred utonitvijo v pozabo rešili le lastna trenerska ekipa in odcepitev iz sistema, ki je že pred tem zadušil Matejo Svet.
Junake radi povzdigujemo, še raje pa rušimo
Ne dvomite. Če bi se na primer navezi Dragić-Kokoškov letos zalomilo že v četrtfinalu ali celo prej, bi verjetno vsi tisti analitiki, nekdanji trenerji, košarkarski navdušenci in "forumaši", ki danes oba slavijo, ugotavljali, da igralec ne more biti športni direktor reprezentance, da tekem ne more dobivati ekipa, ki prejme več kot 70 točk, ali da bi bilo "vodenje bolje zaupati domačemu strokovnjaku".
Matjaž Kek, nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance
Bržčas bi ju čakala usoda Samirja Handanovića, nekoč nezamenljivega vratarja nogometne reprezentance, ki mu del navijačev nikoli ni oprostil rušenja Matjaža Keka, po katerem se Slovenija ni več uvrstila na nobeno tekmovanje.
A naša država je v mnogočem specifično okolje. Junake radi povzdigujemo. Prikazujemo jih kot "absolutno dobro", poslovni svetovalci in menedžerski guruji pa njihove recepte o uspehu radi "izvažajo" v druge sfere življenja. Še raje te iste junake poteptamo v blatu. Najraje pa se slepimo.
V Sloveniji imamo radi zvezdnike le do trenutka, ko kolektivno presodimo, da njihova glava že preveč štrli iz povprečja in "sistema".
Košarka v Sloveniji je revščina
V dneh, ko smo vsi "#mojtim", je zato čas, da si dokončno prenehamo delati iluzije o Sloveniji kot deželi, ki na sistemski ravni "živi" in diha košarko. Resnica je prav nasprotna: slovenska košarka bo za dihanje kmalu potrebovala pomoč aparatov.
Medtem ko smo vsi drli ali gledali v Carigrad, so bile doma zaradi sodnikov, ki jim je Košarkarska zveza Slovenije (KZS) znižala dodatek za kilometrino, odpovedane vse tekme mlajših kategorij. Odpadajo tudi mednarodni turnirji. Temelji dihajo na škrge. Finančno stabilne klube lahko preštejemo na prste ene roke. Nekdanjo evroligaško Olimpijo je po letih hiranja rešila le intervencija državnega naftnega podjetja in ljubljanske občine.
KZS, ki mu predseduje odvetnik Matej Erjavec, operativno pa ga vodi nekdanji reprezentant Rašo Nesterović, se utaplja v izgubi.
Košarka v Sloveniji je – revščina. Ta ista zveza, ki skrbi za 40 tisoč registriranih igralcev in igralk vseh starosti, ima letno za približno dva milijona evrov proračuna. To je manj kot na primer košarkarska zveza v Srbiji, država s štirikrat nižjim bruto družbenim proizvodom (BDP) na prebivalca od Slovenije, prejme letno zgolj od države in mesta Beograd.
Preberite še:
Kocijančič premagal Čeferina v boju za Športno loterijo
Namesto športnikom in invalidom 200 tisočakov šefu loterije
Milijoni od športnih stav se stekajo v tujino, država pa raje brani monopol Športne loterije
Petindvajset let košarke za center v Planici
O tem, kako deluje sistem financiranja športa v Sloveniji, ta nepregledna kloaka lobijev, interesov, drobnjakarstva in političnega mešetarjenja, vse pove naslednji podatek: vsi prihodki KZS v 25 letih, torej četrt stoletja, ne bi zadoščali za financiranje gradnje športnega centra v Planici.
Vsi prihodki košarkarske zveze v 25 letih ne bi zadoščali za financiranje gradnje športnega centra v Planici.
Razmišljajte o tem, ko boste čez pol leta, ko bo Carigrad le še spomin, z zastavico mahali v dolini pod Poncami, ki jo obiščete enkrat na leto, košarkarji v posameznih klubih prve lige pa bodo čakali na zaostale plače. Ali pa pomislite na otroke pred zaprtimi vrati športnih dvoran in sodnike, ki sobotne popoldneve delajo za štiri evre neto.
Lahko verjamete, da je slovenska reprezentanca v finalu največjega evropskega tekmovanja v športu igrala proti tekmecu, ki ima na dresih napis – slovenskega državnega podjetja, poimenovanega po najvišjem slovenskem vrhu?
Državno podjetje, ki sponzorira tekmeca Slovenije v finalu
Te dni se veselimo. Košarkarji so slovenska različica "The Beatles". Posvojila jih je tudi politika. Od Boruta Pahorja bodo prejeli odlikovanja. Miro Cerar jim je, ovit v zastavo, stisnil roke in jih potrepljal po ramenu.
Maja Makovec Brenčič, ministrica, zadolžena za šport, se bo košarkarski zvezi za pomoč za igranje kulise pri predvolilnem shodu v Carigradu zahvalila s 17 tisoč evri.
Maja Makovec Brenčič, ministrica, zadolžena za šport, se bo košarkarski zvezi za pomoč za igranje kulise pri predvolilnem shodu v Carigradu zahvalila s 17 tisoč evri. Toliko, če ne več, je verjetno stala vožnja z vladnim falconom v Turčijo in nazaj. In manj od skupnega zneska, ki ga prejmejo posamezni dobitniki olimpijskih kolajn.
A vsaka evforija mine. Slovenska košarka bo kmalu spet pristala tam, kjer je falcon – na trdnih tleh. Njene težave ne bodo le ostale, ampak bodo vsak dan večje.
Medtem ko se bodo predstavniki države kitili s perjem košarkarjev, bodo denar v blagajno zveze še vedno večinoma nakazovala podjetja v lasti "družbeno neodgovornih" tujcev. Lahko verjamete, da je slovenska reprezentanca v finalu največjega evropskega tekmovanja v športu, ki se doma ukvarja z velikanskimi finančnimi težavami, igrala proti tekmecu, ki ima na dresih napis – slovenskega državnega podjetja, poimenovanega po najvišjem slovenskem vrhu?
Kdo bo tokrat stisnil gumb za "reset"
Žal je slovenska košarka v slabšem položaju, kot je bila na tisti žalostni septembrski dan pred štirimi leti v Stožicah.
Takrat je bila blagajna zveze zaradi domačega Eurobasketa polna, le reprezentanca je potrebovala "reset". Zdaj je obratno. Reprezentanca je na vrhu Evrope. Košarkarska zveza pa ima uradno potrdilo ene od štirih najbolj uglednih revizijskih hiš, da je na robu finančnega zloma.
Obstaja še ena pomembna razlika. Težav tako kot leta 2013 ne morejo rešiti zunajzemeljske športne predstave Gorana Dragića, najboljšega slovenskega igralca vseh časov, in njegove odločitve zunaj terena. Čas je za "resetiranje" sistema financiranja domačega športa, odločitev, kaj z njim sploh želimo, zamenjavo generacij in pregon lobijev od korita.
48