Kaj imata skupnega Thompson in Bernard Brščič?

S prepovedjo njegovega koncerta imam v resnici le dve težavi. Prvič, da jo je upravna enota izrekla prepozno. To je storila le nekaj dni pred koncertom, ko je ta že prerasel v "afero". 

In drugič, da je koncert prepovedala zaradi varnostnih razlogov. Gre za klasično umivanje rok. Thompson namreč še zdaleč ni nevaren zaradi potencialnih izgredov njegovih privržencev v dvorani. 

Njegovi koncerti na Hrvaškem običajno minejo brez večjih "incidentov". Še najbolj so podobni kolektivnemu verskemu obredu. Gre za nekakšno mešanico med mašo, nogometno tekmo brez gostujočih navijačev in političnim shodom radikalne desnice. Za simbiozo križa, navijaških bakel in črnih majic s črko "U". Za novodobne mitinge resnice, ki so že zdavnaj presegli "originalne". Tiste, ki so jih nekoč – kako ironično – prirejali smrtni sovražniki samostojne Hrvaške. 

Thompson ni glasba, ampak politično gibanje

Resnica, ki jo je slovenska država zavila v formalizem "varnostnih razlogov", je, da Thompson v resnici ni le glasbenik, ampak perjanica političnega gibanja, za katerega v demokratični državi ne bi smelo biti prostora. 

Svetlana Ceca Ražnatović Foto: Instagram/Getty Images Thompson ni Lepa Brena, ki se je leta 1993 slikala v uniformi srbske vojske, kar je pozneje javno večkrat obžalovala. Še zdaleč ni Bajaga, ki se mu je leto dni pozneje "zgodil" koncert v Kninu (sam je razlagal, da je pel sirotam), ali - bognedaj - Balašević, ki je "Janezom" ob osamosvojitvi očital željo po "habsburških kletkah" in precej neokusno zaželel lahko noč. Je sam v svoji ligi. Prav tako ni Bora Đorđević, zapita karikatura, ki s svojimi izjavami simbolizira vso patetičnost propadle "velikosrbske" ideologije. 

Thompson je precej "več". Je prvi glas in obraz gibanja, ki je ob prelomu stoletja zraslo z jasnimi političnimi cilji. S protesti na splitski Rivi in gorečo podporo hrvaškim generalom je leta 2003 na oblast pomagalo vrniti HDZ in jo tam ohranjati s pomočjo svoje "baze". Do danes je Thompson ostal glavno orožje kulturne revolucije hrvaške desnice. Je njeno najučinkovitejše, "pop" sredstvo za širjenje "domoljubnih vrednot" in novačenje mladih volivcev. 

V čem je Thompson enak Ceci? In v čem ni?

To ideološko tkivo je nepogrešljivi del Thompsonove identitete novodobnega križarskega viteza. V njej ni dualnosti kot recimo pri Ceci, temu srbskemu "kulturnemu" produktu mračnih devetdesetih let, ki na odru kot "prva dama estrade" poje o ljubezni, za njim pa je bila "mafijska princesa", poročena s sovraštvom. V dobesednem pomenu besede, saj je bila soproga vojnega zločinca Željka Ražnatovića Arkana, ki mu je pomagala skrivati orožje, upravljala njegov nogometni klub in domnevno pomagala pri "poslih", kar so ji v Sloveniji hitro pozabili. 

Thompsonova interpretacija sveta je hkrati preprosta in abotna. Temelji na prepričanju, da je Hrvaška v letih po dobljeni vojni zašla v napačno smer, za kar da so krivi "komunisti", "udbaši", "orjunaši", "antikristi" in "masoni". Vsaj pri prvih dveh je našel stično točko s slovensko desnico. Pri tem je najbolj absurdno, da je Thompson hišni pevec politične stranke, ki je vojni čas izkoriščala za bogatenje njenih veljakov in izbrancev, državi pa z dvema prekinitvama vlada od leta 1991. 

A za njegovo nenavadno, pred tem nepredstavljivo kombinacijo pastirskega rocka in agitatorskih besedil, s katerimi se vedno znova vrača k domovini in bogu, se ne skriva le načrtno potiskanje države v vode najbolj arhaičnega katolicizma in konservativizma. V ozadju je precej večji končni cilj -  rehabilitacija Neodvisne države Hrvaške (NDH), pronacistične paradržavne tvorbe iz časa druge svetovne vojne. 

Zakaj Thompson nima nič skupnega s svobodo govora?

To je točka, zaradi katere "afera Thompson" v resnici ni zgodba (le) o koncertu.

Čeprav Thompson simpatiziranje z ustaštvom zanika, je "naključij" preprosto preveč. Od javnega prepevanja najbolj "krvavih" ustaških pesmi do ustaškega pozdrava "Za dom spremni" pred začetkom vsakega koncerta. Tudi v ikonografiji Thompsonovega kulta je nenavadno veliko ustaške simbolike: majice črne barve z zemljevidi NDH, zastave s šahovnico te "države", ki je drugačna od današnjega uradnega najbolj znanega hrvaškega simbola, kape s črko "U" … 

Bernard Brščič je konec aprila na ETV v oddaji Sreda v sredo govoril o "domnevnem holokavstu", zaradi katerega je nemški narod žrtev judovskega vsiljevanja in kurjenja možganov. Foto: Bor Slana Mimogrede, če bi res šlo le za domoljubje, bi Thompsona zagotovo zmotilo malikovanje tvorbe, ki je med drugo svetovno vojno Italijanom prostovoljno prepustila skoraj celotno Dalmacijo, osvobodili pa so jo šele partizani. 

Bistvo je, da Thompson v normalni demokratični državi ne more biti točka, na kateri bomo razpravljali o svobodi govora – v enakem smislu, kot to ne morejo biti recimo nelegalni koncerti neonacističnih skupin. 

Holokavst in NDH kot "fake news"

Zakaj ne? Ker se razprave o Thompsonu ne da "uravnotežiti" z različnimi mnenji. O nekaterih stvareh se v razvitih demokracijah pač ne razpravlja. Recimo o holokavstu, ki ga je v eter kot "domnevni genocid" leta 2017 (!) uspel spraviti Bernard Brščič, uslužbenec Elektra Slovenije in nekdanji svetovalec v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše. Ali o pravem namenu ustaških taborišč v Jasenovcu, genocidni naravi NDH in njeni kolaboraciji s Hitlerjem. 

Pri tem sploh ne gre za "fake news". Thompson in Brščič nista primerljiva z nasprotniki obveznega cepljenja, zagovorniki teorije o Zemlji kot ravni plošči (Galileo se verjetno obrača v grobu) ali vestnimi opazovalci "chemtrailsov". V najboljšem primeru le izkoriščata njihovo "platformo" - prepričanje, da je v današnjem svetu ogromnih količin instant informacij ne le mogoče, ampak celo zaželeno dvomiti o vsem, od gravitacije naprej. 

Thompson in Brščič sta nevarna, ker sta simptoma bolezni, ki vse od padca železne zavese predvsem na nekdanjem Vzhodu komaj čaka na izbruh. Ker z rehabilitacijo starih, že zdavnaj pokopanih demonov z žličko pomagata rušiti povojni red, ki je na evropski ravni obračunal z največjim zlom v človeški zgodovini. Ker njun "dvom" ni iskreno neumen in naiven, ampak politično preračunljiv in perfiden, a s posledicami, ki jih niti sama ne razumeta. 

Spomenik holokavstu v Berlinu Foto: Reuters Svet brez zgodovinskega spomina

Ko Brščič govori o tem, da "je nemški narod žrtev judovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo", mu glasbeno podlago daje Thompson, ki razlaga, da "so se Judi proti njemu združili skupaj s četniki". 

V tem "krasnem novem svetu" seveda ni prostora za argumente in logiko. Recimo: Viktor Orban zapira univerzo, ker da jo financira "judovski milijarder", ki naj bi hkrati v Evropo načrtno uvažal "muslimanske migrante". 

In tako naprej. Nemčija, Avstrija in Švica z lahkoto prepovejo Thompsonov koncert, "komunistična" Slovenija pa ima s tem velike težave. Medtem slovenski domoljubi prepevajo pesmi simpatizerja medvojnega režima, ki je v taboriščih pobijal slovenske duhovnike. Pevca, ki si je ime nadel po puški, verjetno kupljeni po oderuški ceni, s katerimi so v času embarga na prodajo orožja slovenski "domoljubi" služili na račun hrvaških. 

Gre za svet, ki lahko obstaja le brez zgodovinskega spomina. In z dobrim želodcem. Dobra novica je, da bo Thompson v Sloveniji pripravljen le za oditi domov.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.