Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Petek,
17. 3. 2017,
0.01

Osveženo pred

6 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,88

1

Natisni članek

Samo Rugelj pametni telefoni telefon

Petek, 17. 3. 2017, 0.01

6 let, 9 mesecev

Urbani portreti

Je treba (otrokom) omejiti uporabo prenosnega telefona?

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,88

1

Šola učenje otrok | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Pred kratkim sem bil pri znancu na rojstnodnevni zabavi. Šlo je za klasično umirjeno hišno druženje – bilo je tako hladno, da še ni bilo mogoče biti na vrtu –, kjer so se v nadstropju z dnevnimi prostori zadrževali odrasli mojih let ter se veselo pomenkovali ob hrani in pijači. Vse skupaj je bilo videti tako, kot bi bilo lahko tudi pred stotimi leti, če ne bi tu in tam kdo na plano potegnil telefona in pogledal nanj.

Nadstropje višje so bile otroške sobe in v njih so bili v tem času otroci gostov in gostiteljev. Tam je bilo precej drugače. Ko se je stemnilo in sem prišel do njihove sobe, sem bil šokiran nad prizorom. Kakih dvajset otrok, starih malo več ali malo manj kot deset let, je zamaknjeno zrlo vsak v svoj ekran, ponekod tudi dve glavi v enega, od koder je sevala magična modra svetloba. Nekateri so imeli pred seboj pametne telefone s kar velikimi zasloni, drugi tablice, vsem pa je bilo skupno to, da se med seboj skoraj niso pogovarjali. Gledal sem jih minuto, dve in nič se ni spremenilo. Nihče ni opazil moje prisotnosti. Potem sem se po stopnicah spustil nazaj v spodnje nadstropje.

Bi bilo treba otrokom omejiti čas uporabe prenosnega telefona?

Internet kot nova zasvojenost

Pred nekaj leti, ko je bil Steve Jobs že živ, je na nekem javnem dogodku uro in pol zagrizeno razpravljal o tem, zakaj je naprava iPad najboljši način za pregledovanje fotografij, poslušanje glasbe, deskanje po internetu in Facebooku, igranje spletnih in drugih iger ter upravljanje in uporabo tisočih aplikacij, ki so takrat že bile na voljo. "To je neverjetna izkušnja," je govoril Jobs, "fenomenalen je za maile in prav sanjsko je tipkati po njem."

Ne glede na vse presežke, o katerih je govoril Jobs, iPada ni dovolil uporabljati svojim otrokom. | Foto: Reuters Ne glede na vse presežke, o katerih je govoril Jobs, iPada ni dovolil uporabljati svojim otrokom. Foto: Reuters Ne glede na vse presežke, o katerih je govoril Jobs, pa iPada ni dovolil uporabljati svojim otrokom. Nekaj mesecev kasneje je Jobs novinarju New York Timesa to tudi javno priznal. Prav tako je svojim otrokom strogo omejeval čas, ki so ga lahko preživeli z elektronskimi napravami.

Pri tem še zdaleč ni (bil) edini.

Precej podobno je ravnal Chris Anderson, nekdaj urednik vplivne revije o tehnoloških trendih Wired ter avtor knjig, kot so Dolgi rep, Brezplačno in Izdelovalci, ki svojim petim otrokom v njihovih sobah ni dovolil uporabljati nobene naprave z zaslonom in je strogo omejeval splošno uporabo vsake od teh naprav v vsakdanjem življenju. Trdil je: "Pri uporabi teh tehnologij vidim nevarnosti."

Evan Williams, ustanovitelj Twitterja, Bloggerja in Mediuma, je svojim otrokom kupil na stotine tiskanih knjig, ne pa tudi iPada. Spodbujal je branje, omejeval pa uporabo zaslonov vseh vrst.

In tako naprej.

Kaj ni to nenavadno, razmišlja Adam Alter, izredni profesor na univerzi v New Yorku, v svoji novi knjigi Irresistible: Why we can't stop checking, scrolling, clicking and watching (Neubranljivo: zakaj ne moremo nehati preverjati, pomikati, klikati in gledati), ki je izšla pred nekaj dnevi in v kateri nadrobno analizira novodobno odvisnost od uporabe mobilnih aparatov in interneta.

Po Alterjevem mnenju ni dvoma: digitalna odvisnost se je v kratkem času pri mladih že zelo globoko ukoreninila.

A ne samo pri mladih.

Test za ugotavljanje odvisnosti od interneta

Po nekaterih raziskavah, ki so jih izvedli v zadnjih letih, približno 40 odstotkov anketirancev kaže različne znake odvisnosti od interneta, vse od uporabe družabnih omrežij ali maila do pornografije in hazardiranja.V tem času se je zato razvilo kar nekaj testov, na katerih se lahko preizkusite tudi sami. Eden najbolj standardnih je naslednji.

Izberite odgovor, ki najbolje predstavlja pogostost vašega obnašanja v posameznih situacijah:

0 = me ne zadeva

1 = redko

2 = občasno

3 = zmerno

4 = pogosto

5 = vedno

Odgovorite na naslednja vprašanja:

Kako pogosto se vam zgodi, da ste na spletu (telefonu itn.) dlje časa, kot ste sprva nameravali? __

Kako pogosto se vam vaši življenjski sopotniki pritožijo nad količino časa, ki jo preživite na spletu, telefonu itn.? __

Ali pogosto preverjate elektronsko pošto, tik preden se lotite česa drugega, kar bi morali narediti? __

Kako pogosto premalo spite zaradi predolgega visenja na spletu, telefonu itn.? __

Kako pogosto si rečete "samo še nekaj minut", ko ste na spletu? __

Po nekaterih raziskavah, ki so jih izvedli v zadnjih letih, približno 40 odstotkov anketirancev kaže različne znake odvisnosti od interneta. | Foto: Thinkstock Po nekaterih raziskavah, ki so jih izvedli v zadnjih letih, približno 40 odstotkov anketirancev kaže različne znake odvisnosti od interneta. Foto: Thinkstock Če je vaš seštevek točk pod 7, ne kažete nobenih znakov internetne odvisnosti. Če je vaš seštevek med 8 in 12, kažete znake blage odvisnosti, morda ste tu in tam predolgo na spletu itn., vendar imate vse skupaj pod nadzorom. Če imate seštevek med 13 in 20, ste zmerno odvisni od interneta, kar pomeni, da imate zaradi tega občasne težave. Seštevek točk, ki je višji od 21, pa kaže na resno odvisnost od interneta, ki v vašem življenju lahko povzroča večje težave. Morda je čas za t. i. "digitalno razstrupljanje", o čemer govori francoski dokumentarec, ki so ga na televiziji pred dnevi predvajali tudi pri nas.

Morda je čas za kako aplikacijo, ki vam bo v resnici izmerila čas, preživet na spletu oz. pametnem telefonu.

Merjenje časa uporabe pametnega telefona

Ko je Adam Alter začel pisati prej omenjeno knjigo, je med drugim slišal tudi za aplikacijo, ki meri dnevno uporabo pametnega telefona. Ker ta ni bila javno dostopna, je pisal Kevinu Holeshu, njenemu ustvarjalcu, ki jo je naredil zato, da bi izboljšal kakovost življenja svoje družine. Po nekaj poskusih, ki so pričali o tem, da je Holesh z njo dosegel svoj namen, je Alter prišel do nje.

Naložil si jo je na telefon in začel spremljati čas, ki ga je dnevno preživel z njim. Vnaprej je predvideval, da telefon pogleda kakih petnajstkrat na dan, uporablja pa ga približno uro na dan. Ko je dobil rezultate aplikacije, je bil šokiran: skupen čas uporabe telefona je znašal skoraj tri ure, nanj pa je pogledal približno štiridesetkrat na dan.

Preveril je pri Holeshu, kaj pomenijo ti rezultati. "To je nekako v povprečju," je odvrnil Holesh. "Imamo na tisoče uporabnikov in mnogo jih uporablja telefon manj kot tri ure. Povprečje pa je približno tako. Seveda govorimo o tistih, ki so že toliko zavedni, da želijo spremljati svojo 'porabo' časa na telefonu in spletu. Obstaja pa še na milijone tistih, ki te aplikacije ne uporabljajo, zanje pa nimamo podatkov."

Svetovni trendi čezmerne uporabe telefonov in spleta ter odvisnosti od interneta se hitro selijo tudi k nam. | Foto: Thinkstock Svetovni trendi čezmerne uporabe telefonov in spleta ter odvisnosti od interneta se hitro selijo tudi k nam. Foto: Thinkstock Screen Time

Spravil sem se v akcijo. V "svoji" ponudbi aplikacij sem hitro našel brezplačni Screen Time, ki deluje na podoben način. Meri dnevno uporabo pametnega telefona in drugih naprav, omogoča pa tudi nadzor nad uporabo telefona drugih članov družine itn.

Kmalu po tem, ko sem si aplikacijo čisto eksperimentalno naložil na svoj telefon, sem dobil prijazen mail.

"Zdravo, to je samo kratka notica, da se zahvalim za uporabo moje aplikacije. Upam, da bo za vas tako uporabna, kot je zame pri iskanju ustreznega ravnotežja med časom, prebitim za ekranom, in časom, ki ga namenjam svoji družini.

Moje ime je Steve in aplikacijo sem začel razvijati, ker sem postal vznemirjen zaradi količine časa, ki so ga moji otroci preživljali na svojih tabličnih računalnikih. Nikakor nisem mogel najti nobene pametne rešitve, zato sem se, glede na to, da sem programer, odločil izdelati to aplikacijo. Nekaj prijateljem sem povedal, kaj sem naredil, in prepričali so me, da sem jo javno objavil. Od takrat so se stvari precej razvile.

Dobil sem precej odzivov različnih uporabnikov, ki so mi povedali, da so dobili najboljše rezultate, če so se s svojimi otroki pomenili o tem, zakaj so jo naložili, še preden so jim nastavili kakšno omejitev. Predlagam, da z njo nekaj dni samo spremljate uporabo zaslonskih aparatov, potem pa se skupaj z otroki odločite, katera omejitev in meritev bi bila za vse najprimernejša.

Aplikacijo bomo razvijali še naprej.

Hvala, Steve Vangasse, ustanovitelj Screen Time Labs"

O svojih rezultatih uporabe te aplikacije bom lahko poročal enkrat v prihodnosti. Trenutno sem v prvi fazi spremljanja svoje uporabe.

Kaj pa otroci?

Slovenija

Svetovni trendi čezmerne uporabe telefonov in spleta ter odvisnosti od interneta se hitro selijo tudi k nam. Šole se temu za zdaj dobro upirajo. Tiste, na katere so hodili ali pa hodijo moji otroci, so zelo stroge pri uporabi telefona in ga večinoma ne dovoljujejo. Še več: tudi na zimovanja, taborjenja in podobna organizirana večdnevna obšolska druženja je prenosne telefone prepovedano prinesti.

A vendar vsak delovni dan obstaja tudi dolgo popoldansko obdobje po prihodu iz šole in otroci velik del pogosto preživijo brez staršev. To je čas, ki ga starši nimajo pod nadzorom in v katerem se lahko začne hitro razvijati odvisnost od spletnega druženja ipd. Od tu je samo še korak do tega, da v soboto navsezgodaj zjutraj brni otroški telefon, saj nekdo iz spletne skupine preverja, "ali je kdo že gor".

Tako si v zdajšnjem času lahko morda celo vesel, ko zgodaj popoldne pokličeš otroke domov na njihov "mobilec" in se ti ne javijo, potem pa jih dokličeš šele na staromodni stacionarni telefon.

Misliš in upaš, da te niso slišali, ker so počeli kaj drugega kot viseli na spletu.

Včasih pomisliš na nekaj, kar lahko meji celo na iluzijo: morda so brali kako klasično knjigo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Ne spreglejte