Erjavčev let proti Jankoviću in novinarske "kure"

Na volitvah pred dvema letoma so se, kot bi lahko sklepali po tem ravnanju opozicije, volivci kapitalno zmotili. Pa tudi delodajalci po državi ne cenijo dovolj sposobnosti Erjavca, da mu že skoraj leto dni ne ponudijo dela. Erjavčev proračun je tudi ta mesec popravilo nadomestilo, ki pripada politikom, ki si nikakor ne morejo najti službe. Bruto 4.274 evrov za lanski december - neto je to pomenilo 2.544 evrov. Prejšnji mesec je dobil enako vsoto. Dobiva to že vse od padca vlade Marjana Šarca marca lani, do katerega je prišlo, ker je Šarec obupal nad manjšinsko koalicijo brez podpore večine volivcev na volitvah in posledično v državnem zboru. 

Poskušal je izsiliti predčasne volitve, da bi pomanjkanje volilne podpore odpravil. A mu je spodletelo. 

Zdaj poskušajo na oblast z novo manjšinsko koalicijo, ki je še dodatno oslabljena, ker v njej ni več SMC. Vodil pa bi vse skupaj še hujši poraženec volitev.

Ali Erjavec ne more ali noče delati

Da Erjavec v zadnjem letu nikakor ne bi mogel dobiti službe, ker ga delodajalci ne marajo in zaradi tega prejema nadomestilo za brezposelne politike, ni edina možna razlaga. Mogoče je tudi, da si preprosto ni želel delati in je raje vlekel nadomestilo. Na to še posebej kaže, ker je bil v začetku decembra znova izvoljen za predsednika DeSUS in bi se lahko zaposlil tam. Kot se je pred časom Alenka Bratušek, ki je tudi nekdanja ministrica in ki kot Erjavec ni bila izvoljena za poslanko, zaposlila v SAB. 

Stranki se to, da je Erjavec ostal breme davkoplačevalcev, splača.

Ker se ni zaposlil pri njih, jim je Erjavec prihranil denar, ki ga lahko v prihodnosti uporabijo za plačilo stroškov volilne kampanje. To je pomembno. Hitro so lahko predčasne volitve, če opoziciji z Erjavcem prihodnji teden uspe izglasovati nezaupnico vladi Janeza Janše. Da bi Janšo onemogočili, se na vso moč trudijo že od trenutka, ko je postalo jasno, da ne bo predčasnih volitev, ki so jih poskušali izsiliti lani. Za črnjenje vlade so uporabili celo epidemijo in soočanje države z njo, kjer je imel pomembno besedo zdravstveni minister iz vrst DeSUS Tomaž Gantar, ki je na vrhuncu epidemije na zahtevo Erjavca in opozicijskih prevratnikov moral odstopiti. In z morebitnim porazom Erjavca prihodnji teden teh "kolin", kot je to pred časom označil Šarec, ne bo konec. Tudi z morebitno nezaupnico Janši ne.

Če vladi zdaj izglasujejo nezaupnico, bodo pozneje morali sestaviti svojo vlado in ministrom zagotoviti večino v državnem zboru. Če je ne bo, bodo predčasne volitve.

 A za zdaj še nimajo podpore niti za nezaupnico, za kar je nujnih 46 poslanskih glasov. Večina poslancev. 

In to v položaju, ko že mesece naslovnice številnih medijev polni drama o tem, kako bo Jože P. Damijan, pozneje pa Erjavec, vsak čas izvoljen za šefa vlade. In kako večino poslancev oba imata. A le v medijih.

Erjavec bi moral biti, če bi verjeli njegovim napovedim in medijem, že več kot dva tedna predsednik vlade. A je zadnji teden šele postal kandidat. Podpisov za to pa ni 46. Kandidaturo je podpisalo 42 poslancev. Med podpisniki so vsi poslanci LMŠ, SD, Levice, SAB in trije od petih iz DeSUS.

Če bi leta 2000 kandidat za mandatarja takrat ravno združene SLS in SKD Andrej Bajuk pred medije dalj časa hodil s sporočilom, da bo prevzel vlado, pa bi se pokazalo, da ga ne podpirajo niti poslanci njegove lastne stranke, ki je takrat imela največ poslancev v državnem zboru, bi bil v državi vsesplošen posmeh. 

Foto: STA ,

Ob Damijanu in Erjavcu pa je bilo opaziti obratno reakcijo največjih medijev in številnih novinarjev: navdušenje. Pač po logiki, da so številni naši novinarji in mediji izjemno kritični do oblasti v času, ko vlada Janez Janša (desnica). Ko vlada kdo drug, pa ti novinarji in mediji prav tako kritizirajo predvsem Janšo (desnico). 

Nastopi in poročanje številnih medijev so bili zadnje mesece sredstvo javnega pritiskanja opozicije na DeSUS in SMC, naj prestopijo v levo. 

Nevarne novinarske "kure"

V zgodovini države je doslej propadel le en sam kandidat za mandatarja: Zoran Janković. Podprlo ga je tudi točno 42 poslancev. Toliko kot je zdaj podpisnikov za Erjavca. Erjavec za zdaj leti točno tako kot nekoč Janković. Glasovanja o mandatarstvih so se doslej razpletla tako:

Dilema tedna, ki je pred nami, pa je, ali bo Erjavec Jankovićev rezultat tudi dosegel. Ni namreč nujno, da je glasov pri tajnem glasovanju več ali enako kot je podpisov pod kandidaturo. Lahko jih je tudi krepko manj. To se je pokazalo, ko je za predsednika državnega zbora s kar 52 glasovi pred dvema letoma kandidiral takrat še predsednik SD Dejan Židan. Podporo mu je dodatno napovedal še Zmago Jelinčič iz SNS. A pri tajnem glasovanju je bilo za Židana nenadoma namesto 56 le 49 glasov. Celo vsaj trije podpisniki, ki niso bili iz SNS, so izginili.

Erjavca in Jankovića povezuje še nekaj podrobnosti. Erjavec je pred zadnjimi volitvami sklenil koalicijo z Jankovićem proti Janši. Predvolilno koalicijo, čeprav Janković na volitvah s Pozitivno Slovenijo (PS) ni nastopal. Erjavec pa je na njih v takšni povezavi propadel. Rezultat DeSUS se je prepolovil, Erjavec pa še za poslanca ni bil izvoljen. DeSUS je volilo vsega 4,9 odstotka volivcev. Na volitvah štiri leta pred tem pa 10,2 odstotka.

Foto: DeSUS

Rekord po naskoku na oblast z najbolj bednim rezultatom na volitvah je pred Erjavcem imel Marjan Šarec, ki je šef vlade postal z   vsega 12,6 odstotka, ki jih je na volitvah dosegla njegova LMŠ. Janković pa je povezan tudi z drugimi strankami, ki so za Erjavcem. In z obema bivšima šefoma vlad, ki sta v "kompoziciji". V Jankovićevi Pozitivni Sloveniji je bil nekoč Marjan Šarec, od tam je svoj vzpon začela tudi Alenka Bratušek.

Blizu pa je Janković tudi SD in Levici. Na oblast je Jankovića nekoč pač spravljal Milan Kučan. Kučan je šef predhodnice SD v času socializma, Zveze komunistov, in Kučanu se ta stranka nikoli ni odrekla, kot se je zadnji teden županu Ilirske Bistrice Emilu Rojcu, ki so ga izključili, ker je grdo govoril o novinarkah. Kot kurah.

Izključitev Rojca kaže na dramatično dvojne standarde SD. Pred tremi desetletji je nekdanji šef komunistov Kučan, ki je ta teden praznoval 80 let, s svojimi sodelavci v zapor strpal že pokojnega novinarja Mladine Davida Tasića, ker je ta izvedel za zaupnosti jugoslovanske zveze komunistov, kako bi pozaprli protirevolucionarne elemente v Sloveniji. Dokument, ki je to kazal, je ušel Jožetu Smoletu in se je znašel pri Janezu Janši, ki je bil takrat kandidat za šefa zveze mladine (ZSMS). Ta ga je dostavil časopisu Mladina, takrat glasilu ZSMS. 

Zaporne kazni so, ker so izvedeli za zaupnost, kako bi v Beogradu radi zapirali preveč svobodomiselne pri nas, ob novinarju Tasiću doletele še Janšo, Ivana Borštnerja in Francija Zavrla.

Pred tem so partijci s sodišči z novinarji, ki niso bili povsem poslušni in vdani, obračunavali še bolj brutalno, pa ni bilo revolta, ker je bilo preveč nevarno. Po vojni je Udba poskrbela, da je kak uredniki iz zamejstva, ki ni bil dovolj na propagandni liniji, tudi izginil. Za vedno.

Več o tem lahko preberete tukaj: Udbovski labirinti Dela in države nekoč in danes.

To je zgodovina strank, ki danes vladi Janeza Janše očitajo neprimeren odnos do medijev.

Kučana zaradi sramote JBTZ in povsem po krivem zaprtega novinarja Tasića nikoli niso izključili iz SD. Še danes so ponosni nanj. Odrekli se niso niti Janezu Stanovniku, ki je bil v času JBTZ predsednik republike, pa še s prstom ni mignil ob kršitvi temeljnih svoboščin, kar je na ulice pognalo ljudi. Obratno, Stanovnik je lani dobil spomenik v Ljubljani, za katerega je poskrbel Zoran Janković. 

In nam dokazal, da v tej državi še vedno slavimo jugoslovanske komunistične revolucionarje in s tem zapiranja tukajšnjih novinarjev in oporečnikov in sistematične kršitve temeljnih svoboščin v prejšnjem sistemu. Namesto svobode je vrednota za te, ki postavljajo takšne spomenike in mahajo z rdečimi zvezdami in napisi iz tistih časov s pozivi k smrti, zatiranje.

To, da je Rojc novinarke Primorskega dnevnika označil za “kure”, v primerjavi s tistim, kar so nekoč počeli Kučan, Stanovnik in njihovi predhodniki, še omembe ni vredno. Razlage, čemu zdaj stranka, ki je v preteklosti zapirala novinarje, izključuje Rojca zaradi izjav o “kurah”, pa so pestre.

Ker je nedavno stranko SD prevzela nekdanja novinarka Televizije Slovenija Tanja Fajon, je slišati celo, da je občutljivost, če kdo omenja kure, povezana tudi z vodenjem. Bolj verjetna razlaga pa je, da je bil Rojc trn v peti stranke že dolgo, ker je kritiziral zmedeno politiko SD pri migracijah, na lokalni ravni pa se je za sodelovanje pri občinskih projektih z lahkoto dogovarjal tudi s SDS, kar na državni ravni voditeljem te stranke še nikoli ni uspelo.

Kvečjemu se jim uspe zbližati z Luko Mescem in Karlom Erjavcem. In podobnimi.

In so se Rojca pač znebili ob "kurah". 

Novice Župana Ilirske Bistrice Emila Rojca vrgli iz stranke SD

A skoraj še bolj neverjetni dogodek je bil ta teden, da se je razvedelo, kako je novinarka Dela Suzana Kos pred časom policiji ovadila anonimneža, ko jo je nadlegoval po telefonu z nenavadnimi vprašanji o njenem delu.

V javnost je ta teden ušel posnetek tega nenavadnega pogovora. 

Novice Nenavaden telefonski pogovor šefa Sove z novinarko Dela Suzano Kos

Zdi se, da je Suzano Kos klical sam šef obveščevalne službe v času vlade Marjana Šarca Rajko Kozmelj, ki se ji pa ni upal predstaviti in točno povedati, kaj bi rad.

Spraševal je o komunikacijah Kosove, tako se zdi, z nekdanjim sekretarjem za nacionalno varnost Damirjem Črnčecem.

Kozmelj je tisti šef obveščevalcev, ki je zaposlil Natašo Hribar. Lepo Natašo Marjana Šarca.

Novinarka ga ni prepoznala. Takšne šefe obveščevalnih služb imamo zadnje čase. Še novinarji, ki pišejo o dogajanju na vrhu države, ne vedo zanje. In šefi Sove se jim ne upajo predstaviti.

Če je na posnetku res Kozmelj, si predstavljate, kako zaprepadeni so morali biti na policiji, ko so ugotovili, da je za nadlegovanje z nenavadnimi vprašanji novinarka prijavila kar samega šefa obveščevalne službe? 

Obveščevalne službe prisluškujejo in nadzorujejo. Da šef Sove kliče novinarko največjega časopisa v državi, si ne upa predstaviti se in povedati, kaj bi sploh rad, posnetki tega pa se pozneje znajdejo na policiji zaradi suma nadlegovanja in medijih, pa je slovenski dosežek v zgodovini odnosov med šefi obveščevalcev in mediji.

To je najbrž celo večji dosežek, ko gre za svetovne nenavadnosti, kot poskus na zadnjih volitvah poslancev neuspešnega in še kar brezposelnega Karla Erjavca, da bi za Šarca, Fajonovo, Mesca in Bratuškovo sredi hudih težav države zaradi epidemije zrušil vlado.