Ponedeljek, 18. 4. 2022, 22.17
2 leti
Dimitrij Rupel: Skromen nasvet za volitve
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,94
30
V enostrankarskih sistemih – kot je bila nekoč Jugoslavija in kot so še danes Kitajska, Kuba, Severna Koreja, Venezuela, večina afriških in južnoameriških držav ter celo Rusija – se, če ima volivec drugačne poglede od oblasti, ni smiselno udeleževati volitev. Na volitve v enostrankarskih sistemih hodijo ljudje, ki s tem dokazujejo lojalnost edini stranki, ali se bojijo, da bi bili v primeru neudeležbe tako ali drugače kaznovani. (Rusija formalno ni enostrankarski sistem, vendar so vse stranke razen Putinove Združene Rusije, ki je povezana z Rusko komunistično stranko in razpolaga z dvema tretjinama sedežev v Dumi, zanemarljive.)
Smiselna je volilna udeležba v državah z dvostrankarskim sistemom, kot so npr. ZDA. Praktično samo dve stranki ima tudi Združeno kraljestvo, v obeh primerih pa je volilni sistem večinski, kar pomeni, da se volivci odločajo med konservativci/republikanci in demokrati/laburisti. Če se ne morejo odločiti, pa praviloma ostanejo doma. Glasovi za morebitne tretje stranke so razen izjemoma izgubljeni. Čeprav imajo npr. Francija, Italija ali Nemčija več strank, sta v ospredju praviloma dve stranki ali dve koaliciji, od katerih je ena bolj konservativna/desna, druga pa bolj social(istič)na/leva. Večstrankarski sistemi – celo predsedniški, kot je francoski – so v težavah, ker je predvsem v t. i. centru gneča in se za sestavo vlade ponujajo različne kombinacije, kohabitacije, zgodovinski kompromisi, vse kombinacije pa vsebujejo sredinske elemente. Zanimiv je nemški primer. Zgodovinskima glavnima strankama (CDU/CSU in SDP) pešajo moči in sta za vlado samo dve možnosti: velika koalicija dveh glavnih strank ali sodelovanje ene od glavnih strank z manjšimi strankami, da skupaj dosežejo večino. Na zadnjih volitvah so se socialni demokrati – čeprav so bili le za spoznanje boljši od konservativcev – povezali z liberalci in zelenimi. "Veliki" stranki sta postali tako slabotni, da sta za razliko od preteklih povezav, ko sta se lahko povezali z eno samo manjšo stranko (CDU/CSU z liberalci, SPD z Zelenimi), postali za vladanje prve ali druge potrebni še dve manjši stranki.
V največjih težavah so države, ki imajo zelo veliko strank, npr. Slovenija. V začetku smo imeli dva bloka: blok novih strank (Demos) in komunistični blok, ki se je – da bi se znebil vtisa in slovesa nekdanje partije – razporedil v več "strank socialističnega samoupravljanja". Po razpadu Demosa je glavna stranka postala Drnovškova LDS, ki je, potem ko se je združila z Demokrati in Zelenimi, postala "levosredinska" stranka. Odprla si je pot k različnim koalicijam. Leta 2004 se je vrnil Demos (z novim imenom Zbor za republiko), ki je pri preostalih strankah povzročil odločitev, da se takšna vrnitev ne sme ponoviti. Tako se je zgodila vlada Boruta Pahorja. Po njenem razpadu v začetku leta 2012 se je začelo obdobje vse večje negotovosti, ki ga je za krajši čas prekinila nova (raznolika) koalicija pod vodstvom Janeza Janše. V ozadju je kajpada – vse do letošnjih volitev – tlela znana odločitev, naj bi bile takšne prekinitve nemogoče. Zdaj smo tu, kjer smo: imamo 19 strank, med katerimi sta klasični konservativni stranki (SDS, NSi) v manjšini, mnogo več pa je strank, ki so nastale okrog nekdanje Zveze komunistov in LDS. Do včeraj so se imenovale Koalicija ustavnega loka (KUL), tik pred volitvami pa je mednje priletel Golob z Gibanjem Svoboda. V to zapleteno stanje so želele poseči tri civilnodružbene organizacije: Katedrala svobode, Zbor za republiko in Act tank. Njihov namen je bil spodbuditi tri sorodne politične skupine (Toninovo Novo Slovenijo, Podobnik-Počivalškovo Povežimo Slovenijo in Našo deželo Aleksandre Pivec), da bi se postavile na sredino političnega prizorišča in iz dvoboja ustvarile troboj med "levico", "sredino" in "desnico". Scenarij se ni ravno posrečil, ker si te tri skupine – vse do zadnjega trenutka – niso mogle izbrati skupnega voditelja, ki bi predstavljal alternativo tako Janezu Janši kot Robertu Golobu. Iz nekaterih najnovejših televizijskih predstav je mogoče sklepati, da si je sredina vseeno – morda samo provizorično, vsekakor pa zelo pozno – izbrala svojega predstavnika: Ernesta Petriča.
Slovenski volivci imajo kljub vsem zapletom in zamudam priložnost izbirati med tremi možnostmi. Toda Janša, Golob in Petrič so le simbolični predstavniki treh blokov: "desnega", "levega" in "sredinskega"; na kandidatnih listah pa je možnosti tako rekoč neskončno več. Volivec se bo – zaradi vseh zamud in zapletov, ki spadajo k proporcionalnemu volilnemu sistemu – znašel pred seznamom, ki ga le tu in tam preblisnejo znana, s televizije ali s plakatov prepoznavna imena, sicer pa se bo srečal z množico neznancev in neznank. Kako naj se odloči? Koga naj izbere?
Prvi premislek bi moral biti, kakšna politika oz. katera stranka je najprimernejša v času, ko se je Evropa znašla v vojni ali vsaj na robu vojne s sistemom, ki ne pozna niti alternative niti več možnosti izbire. Razsoden volivec bo najprej pomislil, kakšen je zaradi vojne položaj njegove države. Ugotovil bo, da je Slovenija obkrožena s prijateljskimi državami, da je članica EU in Nata, torej se lahko – poleg tega, da se zanese nase – zanese tudi na druge. Ugotovil bo, da je bila slovenska proevropska in pronatovska politika upravičena, morda se bo celo spomnil, kdo so bili v preteklosti najbolj zavzeti zagovorniki EU in Nata. Najbrž bo zavrnil kandidate, ki zavračajo evro-atlantske povezave. Ob tem se bo vprašal, ali lahko človek, ki kandidira za poslanca (ali za predsednika vlade), zdrži pritiske in izzive zapletenega mednarodnega položaja. Se je mogoče zanesti nanj? Se je kdaj preskusil v takšnih ali podobnih vlogah? Spomnil se bo, kako neprijetna država je bila Jugoslavija in kako se je Slovenija – skupaj z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi in sovjetskimi republikami – rešila neprijetnosti hladne vojne. Če ga zanimajo podatki o gospodarskih dosežkih v zadnjih 30 letih, bo prižgal računalnik.
Pri odločanju na volitvah seveda pomagajo mediji, pa tudi pogovori med znanci in prijatelji. Skoraj vsak si bo postavil vprašanje, kdo je kandidat, kaj ve in kaj zna. Morda se bo posvetoval s prijatelji in znanci, morda bo prebiral programe in izjave. Poznate tega človeka? Poznate koga, ki ga pozna? Kaj pravijo o njem? Je dober strokovnjak? Ima voditeljske sposobnosti? Je izobražen, se spozna na politiko, gospodarstvo, kulturo, zgodovino? Ali ve, kaj so počeli Rusi (ali Angleži, Američani, Srbi, Slovenci …) med drugo svetovno vojno in po njej? V času slovenskega osamosvajanja? Ali je kandidat človek, ki ima predsodke glede narodnosti, rase, spola, starosti? Je nagle jeze in nepremišljenih sodb? Je človeško uravnovešen? Kakšna je njegov morala? Kakšne so njegove vrednote? Se zna poistovetiti z ljudmi, ki imajo težave? Bi vam pomagal pri reševanju vaših težav? Bi vam priskočil na pomoč v nesreči? Ali pričakuje, da mu boste vi pomagali?
Mediji in televizija ne razkrivajo vsega, včasih je mogoče z njihovo pomočjo (če gre za kandidate, ki so povezani s tem ali onim medijem, novinarjem …) celo kaj prikriti. Mogoče pa je ugotoviti, ali so kandidati/kandidatke retorično sposobni/e, ali znajo logično razmišljati, ali imajo točne podatke … O nekaterih kandidatovih lastnostih je mogoče sklepati na podlagi izraza na obrazu, na podlagi kretenj, bežnih reakcij … Je človek miren in zbran? Je živčen in nestrpen? Pravijo, da je Kennedyju zmago prineslo televizijsko soočenje, med katerim se je Nixon pretirano potil in bil napačno oblečen.
O kampanjah in predstavljanju političnih kandidatov je bilo napisanih veliko knjig. Uspeh pri predstavljanju in na volitvah je odvisen od finančnih podpor in novinarskih simpatij, predvsem pa od profesionalnih priprav. Pomembne in dobro organizirane stranke sistematično urijo svoje kandidate, da znajo povedati bistvo na kratek in razumljiv način, da se čim manj motijo, da so prijazni in spravljivi, da so videti čim bolj privlačni …
Skrivnost zgodbe o uspehu pa je seveda celovita osebnost. Razen nekaj posameznikov, ki jih bolje poznamo in so dosegli nesporne uspehe na tem ali onem področju, danes v slovenski politiki primanjkuje celovitih osebnosti. Eden od razlogov je seveda veliko število strank. Slovenski volivec je – če upoštevamo, da imamo 19 strank, od katerih vsaka ponuja po 88 kandidatov – soočen s politično armado, ki šteje prek 1.300 oseb. V Državni zbor jih pride vsega 88. Predstavljali bodo pet, šest strank? Ko bi izbirali primerne osebnosti, najbrž ne bi bilo težko sestaviti vladne koalicije.
Spoštovani,
na vašem portalu ste 18. 4. 2022 objavili članek dr. Dimitrija Rupla »Skromen nasvet za volitve«, ki zahteva popravek oz. dopolnitev. Namreč, prepogosto se nam bivšim Socialistom (uradno Socialistična stranka Slovenije) dogaja podcenjevanje s strani nekaterih predstavnikov t.i. tranzicijske desnice (ni tranzicijske levice, če ni tranzicijske desnice, oba pojma pa sta neumna že v svoji zasnovi).
Namreč, avtor pri navajanju strank, ki so se združile v veliko LDS leta 1994, ob Zelenih in Demokratih izpusti Socialiste. Zakaj? Ker se njemu in še nekaterim avtorjem ne izide v popolnosti teza o tem, da naj bi bili levičarjih proti osamosvojitvi Slovenije. Znano je, vsaj v resni literaturi, da smo osamosvojitveni plebiscit prvi predlagali Socialisti in ga tudi resno utemeljili v času in prostoru. Demos je bil prestižno proti, dokler ni dr. Jože Pučnik spoznal zmote in jo popravil. Poleg tega so socialistični poslanci v Državnem zboru (1990-1992) nekajkrat glasovali drugače kot levica in s tem se nekaterim poruši teza o t.i. komunističnem bloku. Slednji način razmišljanja nam ponuja tudi dr. Dimitrij Rupel, ki ob vprašanju združitve v veliko LDS enostavno ni mogel pozabiti na Viktorja Žaklja, kot je gotovo vedel za dejstvo, da so prvi združitveni pogovori potekali med Zelenimi (dr. Peter Tancig) in Socialisti. Prvi resni pogovori Socialistov so, potem ko smo za dva tisoč glasov izpadli iz Državnega zbora, sicer potekali s SDSS, ko jo je še vodil dr. Jože Pučnik, kar pa je z njegovo zamenjavo miniral Janez Janša.
In mimogrede, dr. Dimitrij Rupel v teh predvolilnih dneh piše o volivcih, »ki imajo na teh volitvah možnost izbire med predstavniki treh blokov - Golobom, Janšo in Petričem«. Tretjega bloka seveda ni, saj dr. Ernesta Petriča pošiljajo na soočenja v imenu liste Povežimo Slovenijo predvsem kot jesenskega predsedniškega kandidata desnice. Ugledni pravnik pa bi, s svojim pozivanjem o sodelovanju pozicije in opozicije, deloval bolj prepričljivo, če bi kaj takega izrekel tudi že pred letom 2020. In predvsem, če bi javnosti pojasnil, zakaj se je vsa leta zavzemal za neizpolnitev osamosvojitvene zahteve po notifikaciji nasledstva Avstrijske državne pogodbe, kar je neposredno nespoštovanje Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Pravzaprav bi moral na to odgovoriti tudi dolgoletni slovenski zunanji minister. Ampak to je že drugo vprašanje.
Bivši tajnik Socialistične stranke Slovenije
Primož Hainz
30