Dimitrij Rupel: Pomen rusko-ukrajinske vojne

Za razumne in miroljubne Slovence je bilo pred mesecem dni – seveda tudi že pred tem – glavno vprašanje slovenske politike oz. priprav na volitve, kako bi se izognili uničevalnemu spopadu med levico in desnico, ki bi državi priskrbel bodisi nadaljevanje aktualnega položaja bodisi nekakšen maščevalen preobrat. Stranke levice so napovedovale, da bodo – ko pridejo na oblast – nemudoma razveljavile vse zakone, ki jih je sprejela trenutna vlada, da bodo poleg voditeljev zamenjale čim več funkcionarjev srednjega in – zakaj ne? – nižjega ranga itn. Takšnemu scenariju bi se izognili s spremembo razporeditve tekmovalnih ekip: poleg "desne" in "leve" bi nastopila tudi "sredina". Recimo, da bi bila ta sredina sestavljena iz strank, kot so Toninova NSi, Naša dežela Aleksandre Pivec in Podobnikov konglomerat Povežimo Slovenijo, ki vsebuje stranko Konkretno (s Počivalškom in Kovšco), ki bi ji – zaradi poudarjanja klasičnega liberalizma – še najtežje ugovarjali, da ni sredinska. Tri skupine političnih opazovalcev in premišljevalcev (Katedrala svobode, Zbor za republiko in Act Tank) so predlagale skupno ime: Zavezništvo za politično sredino.

Danes razmere še bolj kot pred mesecem dni narekujejo novo razporeditev strankarskega prizorišča. Konec februarja je namreč ruski napad na Ukrajino spremenil politiko, kot smo jo poznali oz. – kot pravimo – na novo premešal karte. Ljudje – tudi Slovenci – so se začeli pogovarjati o koncu hladne vojne, celo o koncu druge svetovne vojne, o geopolitiki, o širjenju Evropske unije in Nata in seveda o širitvenih načrtih Putinove Rusije; predvsem pa so se začele trgati gospodarske povezave, prebudila se je inflacija, povišale so se cene goriva in kurjave, čez ukrajinske in čez evropske meje so se vsule množice beguncev. Nove razmere še bolj kot pretekli meseci ali leta narekujejo trezno politiko, preizkušene in zanesljive upravljavce države. Namesto dvoboja med Slovensko demokratsko stranko SDS in Koalicijo ustavnega loka KUL bi bil primeren premišljen "troboj", v katerem bi nastopalo tudi omenjeno sredinsko zavezništvo, ki bi bilo – načeloma – enako oddaljeno od desnice in levice.

Mnenja Dimitrij Rupel: Ima Vladimir Putin v Sloveniji veliko somišljenikov?

V čem je pravzaprav novost današnjega političnega položaja? Poznavalci (ne brez razloga) ugotavljajo, da se nekateri (geo)politični procesi, ki so vplivali na razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije, še niso končali. Njihovih rezultatov ne bi smeli jemati kot dokončnih. Spomnimo se olajšanja, ki ga je prinesla osamosvojitev Slovenije. Pred 30 leti je bilo – sicer še ne povsod – videti, da so se glavne krivice, ki sta jih bili povzročili sovjetska in jugoslovanska diktatura, popravile, in da je Evropa po 45 letih postala spet celotna, svobodna in v miru sama s seboj. Naš pogled je segel do vzhodnih meja Srednje Evrope in tam se je po dolgih letih poskusov in preizkušenj ustalila vzhodna meja Evropske unije. Vzhodna meja Zahoda se je premaknila daleč proti Vzhodu. Nekdanje socialistične države so postale demokracije, članice EU in Nata. Zgodba evropske celovitosti pa se ni končala niti na ozemlju nekdanje Jugoslavije niti na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Negotovost je obstajala na zahodnem Balkanu; onstran meje EU in Nata so ostali "zamrznjeni konflikti" od Nagorno Karabaha do Pridnjestrja.

Dejstvo je, da sta se v začetku stoletja Zahod in Vzhod zbližala. Ustanovljen je bil Svet Nato-Rusija.

Rusijo so povabili v skupino najbogatejših držav, ki se je imenovala G8, še v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji leta 2008. Istega leta pa je Putin napadel Gruzijo, prevzel Abhazijo in Južno Osetijo. (Slovenija je imela s svojima predsedovanjema neverjetno srečo: tako napad na Gruzijo kot napad na Ukrajino sta se zgodila po koncu slovenskega predsedovanja.)

Putina so po mnenju poznavalcev bolj kot širitev EU in Nata vznemirile cvetlične/barvne revolucije v Gruziji, Ukrajini in Kirgiziji. Vrtnična, pomarančna in tulipanova revolucija so tako rekoč razrahljale povezave, ki jih poznamo pod imenom Skupnost neodvisnih držav. Nenadoma so nekdanje sovjetske republike – pa ne samo Estonija, Latvija in Litva – postale zares neodvisne, nenadoma so se zaiskrile strankarske napetosti; vrstili so se izzivi Moskve. Gruzijski Sakašvili in ukrajinski Juščenko sta mi v začetku leta 2005 kot predsedujočemu OVSE napovedala konec diktatur v Belorusiji in Kremlju. To tamkajšnjim voditeljem gotovo ni preveč ugajalo. Toda tudi to ni vse.

Marsikje v Vzhodni Evropi, navsezadnje tudi v Sloveniji so se – tudi zaradi vztrajnosti "zaslužnih" generacij ali pa kljub njim – pojavile skomine po starih časih. Gospodarsko življenje se je razcvetelo, ni pa se povsem razsvetlilo. Namesto nekdanjega diktiranja se je pojavila t. i. pajdaška ekonomija; pojavili so se tajkuni in oligarhi. Nenadoma je bilo videti, kot da je bil socializem bolj pravičen od kapitalizma. Deloma je nostalgija povezana tudi z nevednostjo, da bi lahko začeli razpravo o pomanjkljivostih šolskega sistema in zapovedano molčečnostjo o zločinih. Toda danes lahko beremo poročila o stalinizmu od Đilasa in Kocbeka do Sebaga Montefioreja, Normana Daviesa in Seana McMeekina; kar prispeva k razčiščevanju nove ruske politike t. i. stabilnosti. Zamislimo se lahko nad drastičnimi spremembami nemške politike, ki se je od oportunosti in pomiritve (appeasement) obrnila k načelnosti; k samoodločbi in človekovim pravicam. V takšnih časih ni preprosto vzdrževati ravnotežja z zahtevami po enotnosti, varnosti in po energetski neodvisnosti.

Z drugimi besedami. V takšnih časih bolj kot kdajkoli tudi v Sloveniji potrebujemo sodelovanje, povezovanje in zavezništvo – med generacijami, med ideologi in strankami, v politiki in kulturi. Vojna, gospodarska stiska in begunci, ki trkajo na naša vrata, so čez noč osmešili izključevalnost in narcisizem majhnih razlik. Seveda bo vlada narodnega zavezništva odvisna od razmer po volitvah, vendar bi bilo že danes priporočljivo opustiti nekatere navade, ki so se razširile v različnih vstajah in demonstracijah proti vladi. Predvsem ni več mogoče uporabljati retorike, ki jo slišimo iz Kremlja. Putin govori o fašizmu, nacizmu in demilitarizaciji.

Mnenja Dimitrij Rupel: Goebbels na levici

Mnenja Vzpon Rusije in pešanje Zahoda